DL: Etnolog Andrej Dular - Univerzalni muzealec, ki mu ni nikoli škoda časa za pogovor z ljudmi

20.8.2018 | 12:10

Slovensko muzejsko društvo je v začetku prejšnjega tedna v Narodni galeriji v Ljubljani podelilo Valvasorjeva odličja za leto 2017. Za življenjsko delo je Valvasorjevo nagrado prejel etnolog Andrej Dular, avtor in soavtor številnih stalnih in občasnih razstav v Belokranjskem muzeju v Metliki in v Slovenskem etnografskem muzeju (SEM) v Ljubljani ter avtor več publikacij in številnih strokovnih člankov.

Dular, ki je zaposlen v Slovenskem etnografskem muzeju kot vodja kustodiata za obrt in trgovino, je odraščal v ozračju, kjer je bilo neprestano čutiti skrb za dediščino, saj je njegov oče, prof. Jože Dular, pesnik, pisatelj, publicist in muzealec, leta 1951 postal ravnatelj Belokranjskega muzeja in ga vodil 30 let, prav njegova pa je tudi največja zasluga, da je Bela krajina dobila muzej. Bil je tudi ustanovni član Belokranjskega muzejskega društva, ki mu je predsedoval tri desetletja.

Kako ste v domači Metliki odraščali v muzejskem vzdušju?

Pri nas doma smo veliko govorili o muzeju, kar je vplivalo tudi na življenje v družini. Marsikoga bi takšno vzdušje odvrnilo od vsega, kar je povezano z muzeji, naju z bratom Janezom, ki je postal arheolog, pa je pritegnilo. Dela v muzeju sem se učil že v osnovni šoli ter nadaljeval v srednji šoli in na fakulteti. Po svojih močeh in sposobnostih sem pomagal pri delu v Belokranjskem muzeju, pri postavitvah razstav in pri vsem, kar je bilo potrebno. Pod očetovim nadzorom sem urejal celo dokumentacijo in izdeloval fotografije za muzejsko fototeko ter razstave. Skratka, muzealskega dela sem se naučil, še preden sem se odločil za svojo kasnejšo poklicno pot.

Pa vendar vaša poklicna odločitev po osnovni šoli ni imela veliko skupnega z muzealstvom.

Takrat me je zanimala tehnika in odločil sem se za Srednjo elektro šolo v Krškem. Kot elektrotehnik sem devet mesecev celo delal kot pripravnik v tovarni Beti, kjer je dozorela odločitev o študiju etnologije in slovenskega jezika na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Po končanem študiju ste leta 1981 postali prvi kustos etnolog v Belokranjskem muzeju, v Beli krajini orali ledino na tem področju in vnašali novosti. S terenskim in raziskovalnim delom ste v Beli krajini postavili temelje muzejske etnološke stroke. Kakšni so vaši spomini na tista belokranjska leta?

No, etnološkemu delu so se v Beli krajini že prej posvečali eminentni strokovnjaki, kot na primer dr. Niko Županič, France Marolt, dr. Niko Kuret in drugi. Res pa sem bil prvi etnolog muzealec, ki se je zaposlil v Belokranjskem muzeju. Moja prva delovna naloga, ko sem avgusta 1981 nastopil službo, je bila, da v dislocirani muzejski enoti Belokranjskega muzeja v Semiču postavim vinogradniško zbirko s predmeti, ki sem jih z domačinom Lojzetom Kočevarjem nabiral po vaseh v okolici Semiča. Semičani so si želeli tovrstno zbirko in nekaj ključnih vinogradniških predmetov je bilo v muzeju že pripravljenih zanjo. Zbrati pa je bilo treba še manjše vinogradniško orodje in posodje. Ko sva s Semičanom Lojzetom Kočevarjem hodila po tamkajšnji vinski gorici, sva vedela, da nama bodo pri vsaki hiši ponujali pijačo, zato sva si pripravila izgovore. Moj razlog za abstinenco je bilo šofiranje, Lojzetov pa želodčne težave. Ko sva nekega dopoldneva prišla na Kal h kmetu Pašiču in je ta brez besed pred naju postavil steklenico vina, sva se pač izgovorila. Pašič pa se ni dal in prinesel je steklenico dobrega žganja, ki zdravi želodec in vse tegobe tega sveta. In sva morala piti, če sva hotela dobiti kakšen predmet. Seveda tisti dan nisva kaj prida nadaljevala terenskega dela. Vračajoč se v Semič je Lojze pripomnil: 'Veš, šnops pa ima Pašič res dober, nič me ne boli želodec!' Takšne so bile moje prve službene terenske izkušnje. Naporne in tudi zabavne.

Danes veljate za poznavalca belokranjskega vinogradništva, vinarstva in soseskih zidanic z etnološkega vidika, še zlasti Soseske Drašiči. Ne nazadnje ste leta 1992 na Filozofski fakulteti magistrirali s študijo o belokranjskem vinogradništvu.

Z Drašičani sem tesno povezan od leta 1991. Izdal sem tudi knjigo Pij, kume moj dragi! Vinogradništvo in vinogradniki v Beli krajini, v kateri sem strnil večletno raziskovalno delo, belokranjsko vinogradništvo pa sem obdelal z več vidikov. Na ta način se ga do takrat ni lotil še nihče, a tudi v slovenskem merilu skoraj ni bilo takšne raziskave. Vključil sem tudi historične vire, ki jih etnologi prej niso pogosto vključevali, na primer podatke iz franciscejskega katastra. Osredotočal sem se na vinogradniško delo, predvsem pa na odnos ljudi do vina in pitja ter na to, kaj ljudem pomenita vinogradništvo in vino.

Med Belokranjci ste cenjeni, saj promovirate Belo krajino, po vaši zaslugi je tudi Soseska Drašiči pristala v registru nesnovne kulturne dediščine Slovenije.

To, da je drašiška soseska vpisana v omenjeni register, je zelo dobro, saj gre pri Soseski Drašiči za kulturno ostalino, ki na Slovenskem danes nima primerjave. Z vpisom v register Drašičani lažje promovirajo svojo skupnost in imajo od tega tudi korist. Ob svojem terenskem delu sem se velikokrat moral prilagoditi razmeram. Včasih ljudje tudi niso imeli časa za pogovor, ker so na primer morali pospraviti seno pred nevihto ali opraviti kakšno drugo nujno delo. Ko sem jim pomagal, so po opravljenem delu našli čas za odgovore na moja vprašanja. Marsikje so me sprejeli kot člana družine in skupaj smo jedli iz iste sklede. Nikoli nisem šel s terena ne žejen ne lačen. Nikjer drugje v Sloveniji ni bilo takšne gostoljubnosti.

Čeprav ste bili v tistih vaših in za belokranjsko etnologijo pionirskih časih veliko na terenu, ste precejšnjo pozornost namenjali tudi urejanju na terenu zbranega predmetnega gradiva, to je muzejski inventarizaciji predmetov in urejanju druge dokumentacije.

Zavedal sem se, da je to temelj vsakršnega muzejskega in raziskovalnega dela. Rezultati tega dela so bili razstave in znanstveni ter strokovni članki, objavljeni v domačih in tujih strokovnih revijah in časopisih, pisal sem tudi za Dolenjski list. Iz terenskega in drugega pisnega in slikovnega gradiva je nastala samostojna publikacija Etnološka topografija občine Črnomelj, ki je izšla leta 1985 v okviru obsežno zasnovanega projekta Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja – 20. stoletje. Ob publikaciji je nastala razstava v Metliki, ki je gostovala še v Črnomlju, Ljubljani, Kranju in Karlovcu. Opravljal sem tudi delo urednika. Med drugim sem bil pobudnik in prvi urednik strokovne in znanstvene knjižne zbirke Knjižnica SEM, član uredniškega odbora Arga, urednik Etnologa, ki ga izdaja SEM, pisal sem recenzije in ocene. Ob terenskem delu sem velikokrat uporabljal filmsko kamero, kar je bilo takrat pri etnološkem delu bolj izjema kot pravilo, in posnel okrog dvajset dokumentarnih filmskih zapisov o različnih obrteh, navadah in običajih, sejmih v Beli krajini in kasneje drugod po Sloveniji.

Iz belokranjskih let je pomembno tudi vaše organiziranje in vodenje etnoloških mladinskih raziskovalnih taborov.

Z mladinskimi raziskovalnimi tabori sem se srečal že v študentskih letih in kot kustos v Belokranjskem muzeju. Ko pa sem se leta 1986 zaposlil v SEM v Ljubljani, sem kot mentorje dijakom in študentom na tabore v Beli krajini povabil tudi svoje takratne sodelavke in sodelavce ter strokovnjake z Glasbeno-narodopisnega inštituta ZRC SAZU v Ljubljani in Oddelka za etnologijo na Filozofski fakulteti. Prva publikacija knjižne zbirke Knjižnica SEM je bila namenjena prav objavi rezultatov mladinskih taborov z naslovom Etnološki mladinski raziskovalni tabori v Beli krajini 85-88. Ti tabori so imeli vzgojno-izobraževalno vlogo. Dijakom so odstirali tudi pogled v svet etnološkega dela, ki jim je nakazovalo njihovo morebitno poklicno življenjsko usmeritev. Tesneje so ti tabori med seboj povezovali tudi strokovnjake različnih humanističnih ved ter posredno njihove raziskovalne in kulturne institucije.

Za vas velja, da ste univerzalni muzealec, torej s svinčnikom, zvezkom, fotoaparatom in filmsko kamero v rokah.

In kasneje, ko je tehnika napredovala, tudi z diktafonom oz. digitalnim snemalnikom zvoka. Naredil sem na stotine fotografij in diapozitivov pokrajine, krajev, stavb, ljudi, dogodkov, delovnih postopkov, ki so danes neponovljivo pričevanje preteklosti, posnel pa tudi številne zvočne zapise. Veliko gradiva še čaka na obdelavo. Žal sedaj nisem več toliko na terenu kot takrat, ko sem bil etnolog v Belokranjskem muzeju, ker imam več drugih obveznosti. Me pa terensko delo še vedno osrečuje in navdihuje, saj je neposreden stik z ljudmi eden temeljnih postulatov etnološkega dela. V metodičnem smislu se etnologija prav zaradi takšnega pristopa najbolj razlikuje od drugih humanističnih ved.

Katera svoja dela bi še posebej izpostavili?

Morda obsežno monografijo Modeli za modrotisk, ki je izšla leta 2000 v zbirki Knjižnica SEM. Sledila ji je razstava V podobe ujeti indigo, ki je govorila o tekstilnem barvarstvu in modrotiskarstvu na Slovenskem, za katero sem prejel Murkovo priznanje Slovenskega etnološkega društva. Kot drugi moji sodelavci sem sodeloval pri postavitvi dveh stalnih razstav SEM, in sicer Med naravo in kulturo ter Jaz, mi in drugi – podobe mojega sveta, ki ju spremljata obsežna vodnika. Zanju smo dobili Murkovo in Valvasorjevo priznanje. Letos v našem muzeju pripravljam razstavo o svečarski in medičarski obrti.

Čeprav ste pred 32 leti odšli živet in delat v Ljubljano, pa vezi z Belo krajino niste pretrgali.

Nikakor ne! Zadnja leta sem spet vse bolj povezan z Belokranjci. Pred petimi leti sem sodeloval z Belokranjskim muzejem kot soavtor prenovljene stalne vinogradniške zbirke v metliškem gradu, leta 2015 kot avtor knjige Od sanj do resničnosti – ob 80-letnici metliškega vodovoda in lani kot avtor razstave in kataloga Na rovaš! Belokranjske soseske zidanice in Soseska Drašiči. Sodelovanje z Belo krajino, zlasti z Belokranjskim muzejem in drašiško sosesko, mi je v posebno veselje in zadovoljstvo, saj se s tem vračam tja, od koder sem pred mnogimi leti odšel.

V čem ste pri svojem delu opazili največjo razliko v muzealstvu?

Muzealstvo je postalo v zadnjih dveh desetletjih izjemno dinamično. Včasih so bile v muzejih po največ tri razstave v letu dni, sedaj je število dogodkov dobesedno eksplodiralo. V SEM je bilo zadnja leta po več sto dogodkov na leto. Seveda tu ne gre le za razstave. Poleg tega so nove komunikacijske tehnologije močno spremenile podobo razstav in vplivale na vsebino. Ljudje si jih lahko pogledajo na muzejskih spletnih straneh ali na Facebooku. Obiskovalci muzejev pa imajo bolj aktivno vlogo kot nekdaj, še zlasti v tehničnih muzejih. Seveda pa so predmeti tisti, ki so v muzeju najpomembnejši, saj jih ne more nič nadomestiti. S svojo pričevalnostjo najbolj verodostojno in prepričljivo pripovedujejo zgodbe o določenem načinu življenja. Žal to ponekod preveč zapostavljajo. Razumljivo, da dobrih razstav ni brez temeljitih študij. Dobri muzeji bazirajo na starih, a posodobljenih postulatih. Časa za študijske priprave med muzealci je vse manj, tudi zaradi številnih novih nalog in izzivov, ki jih pred muzealce postavlja sodobni čas.

Razlike so tudi v muzejih, mar ne?

Včasih so bili muzeji bolj zaprte in odmaknjene ustanove, držal se jih je sloves zaprašenosti in slonokoščenih stolpov preteklosti. Sedaj se zelo odpirajo navzven, povezani so s skupnostjo, v kateri delujejo. To je sodobna doktrina muzealstva, ki jo podpira in usmerja tudi Mednarodni muzejski svet (ICOM). Ta odprtost in vključenost sta pomembni za ljudi, ki iščejo informacije o svojih krajih, o načinu življenja svojih prednikov in tudi o sebi samih. V tem pogledu slovenski muzeji prav nič ne zaostajajo za muzeji v tujini.

V pogovoru z vami bi bilo težko spregledati, da živite z in za etnologijo.

Verjetno je tako, saj postane poklic, ki ga človek opravlja, sestavni del njegove osebnosti. Tudi ko sem na dopustu, rad zaidem v muzej, če je le priložnost za to. Priznam, da morda včasih nisem pozoren toliko na vsebino kot na način, kako so določeno temo avtorji interpretirali, muzeološko predstavili. Tako marsikdaj dobim kakšno idejo, navdih, ki mi pomaga pri delu, svoje predstave pa primerjam z izkušnjami drugih strokovnjakov.

Ob letošnjem mednarodnem dnevu muzejev vam je bila izkazana velika pozornost, saj je Valvasorjeva nagrada najvišje priznanje, ki ga v Sloveniji dobi muzealec.

Priznanja, ki je bilo zame popolno presenečenje, sem se zelo razveselil, še toliko bolj, ker so me zanj predlagali v Belokranjskem muzeju, kjer sem začel svojo poklicno pot. Valvasorjeva odličja so stanovska priznanja in zato za muzealce še posebej dragocena.

Članek je bil objavljen v 22. številki Dolenjskega lista 31. maja 2018

Mirjam Bezek-Jakše