DL: Blizu naselij dovolj hrane - Divjad vse bliže ljudem

14.8.2018 | 12:30

Takšni in podobni prizori, ki so delo bobrov, niso ob belokranjskih vodotokih nobena redkost. (Foto: M. B.-J.)

Pred divjadjo v Beli krajini niso varni ne njivski posevki ne živali – Volkovi na dragatuškem koncu napadajo domače živali – Težave tudi s šakali, bobri in divjimi prašiči

V Beli krajini se vse pogosteje dogaja, da se živali pri iskanju hrane iz gozdov približujejo naseljem. Predsednik Lovske družine Dragatuš Franc Panjan omeni, da hrvaški pregovor pravi, da gre divjad tja, kjer obdelujejo zemljo. Zadnja leta opažajo povečano populacijo divjih prašičev, naselile pa so se tudi živali, ki jih včasih ni bilo: bobri, volkovi in celo šakali.

Zadnjih 70 let na območju Lovske družine Dragatuš zagotovo niso videli volkov, saj se jih ne spominjajo niti najstarejši prebivalci. Julija lani pa so v trikotniku med Obrhom, Breznikom in Dragatušem napadli 11 koz. Osem so jih našli zaklanih, treh pa ni videl nihče več. Približno isti čas so dvakrat napadli tudi na območju Sinjega Vrha, poklanih je bilo več kot 10 ovc. Domnevajo, da je šlo za iste volkove, enega je ujela tudi kamera. Med Malim Nerajcem in Belčjim Vrhom pa so ljudje lani dvakrat videli po dva volkova. In ko je decembra zapadel prvi sneg, je bilo veliko sledi volčjih stopinj tudi okrog Starega trga.

»7. maja pa je volk zaklal tele na z električnim pastirjem ograjenem pašniku med Podlogom in Dragatušem. Dva dni pozneje je zaklal kozla na istem pašniku kot lani 11 koz, medtem ko so kozi in kozliček po besedah lastnika izginili. Pred nekaj dnevi so ljudje videli volka na cesti proti Zapudju. Očitno je, da se volkovi približujejo naseljem, kjer je dovolj hrane, vse do njiv pa je velika zaraščenost predvsem z goščami,« je povedal Franc Panjan ter pristavil, da ni veliko verjetnosti, da bi volkovi napadli ljudi, ki pa so kljub temu vznemirjeni. »Sprašujejo, zakaj lovci ne posredujemo, a o tem mora odločiti država, na katero pritiskajo lobiji, ki ne dovolijo odstrela. Volk je zaščitena vrsta, lani so bile z odločbo kmetijskega ministrstva na kočevsko-belokranjskem območju odstreljene tri živali. Ljudje za škodo, ki jim jo povzročijo, lahko od države terjajo odškodnino, ki pa ni nikoli realna,« je še pojasnil Panjan.

Vse večji problem predstavljajo tudi šakali, ki sicer še niso povzročili škode na drobnici, se je pa na območju lovskih družin Loka Črnomelj in Dragatuš zmanjšalo število srnjadi. Po Panjanovih besedah ni mogoče v nobeni literaturi zaslediti, da bi na območju njihove lovske družine v preteklosti živeli šakali, ki so se, tako kot volkovi, tja preselili sami.

Veliko težav povzročajo tudi bobri, katerih delo je zadnjih pet let, še posebej pa zadnji dve leti, mogoče videti ob vseh belokranjskih vodotokih. »Naselili so jih na Hrvaško, od koder so se razširili k nam. 50 do 100 metrov od vodotokov delajo veliko škodo. Po njihovi zaslugi je padlo že veliko dreves, pred njimi niso varne niti njive s koruzo. Gre za zaščitene živali, ki se hitro množijo, a nimajo naravnega sovražnika,« je obupan Panjan, ki so mu bobri že precej poškodovali gozd. Rešitev bi bila mreža okrog debla vsakega drevesa, kar pa bi bilo nemogoče postaviti.

Približno 10 let se na dragatuškem koncu – a žal ne le tam – borijo tudi z divjimi prašiči. Čeprav še ni konec maja, so nekateri morali že dosaditi koruzo, saj so jo svinje pojedle, še preden je pokukala iz zemlje. »Za zaščito njiv je naša lovska družina samo letos kupila 11 km mrež, prav tako nabavlja električne pastirje. Lani so naši lovci odstrelili 87 divjih prašičev, v sosednjih viniški in sinjevrški družini pa v vsaki krepko čez 100 živali. Divji prašiči nam lovcem povzročajo velike stroške, saj poleg nakupa mrež in električnih pastirjev plačamo kmetom tudi nekaj odškodnine. Očitno so tudi za prašiče pri nas vse bolj ugodni življenjski pogoji, ker so se predvsem v zadnjem desetletju razmnožili čez vse meje. Slišati je, da prihaja afriška kuga, ki jih bo razredčila,« pravi Franc Panjan, ki nad prekomernim razmnoževanjem divjih živali ni prav nič navdušen.

Članek je bil objavljen v 21. številki Dolenjskega lista 24. maja 2018

M. Bezek-Jakše