DL: Vinska klet Prus - Pet generacij Jožetov

9.8.2018 | 14:30

Prusovi (z leve): Anica, Jožef, Jože z Jožkom in Petra (Foto: M. B.-J.)

Pri Prusovi zidanici zaključujejo četrto dozidavo. (Foto: M. B.-J.)

Prusovi s Krmačine imajo med zasebnimi belokranjskimi vinogradniki in vinarji največ vinogradov in največjo vinsko klet – Več kot 50 različnih tipov vina – Tudi vinska banka

Na Prusovi domačiji na Krmačini pri Metliki sedaj živijo trije rodovi, vsem moškim članom družine pa je ime Jože. Najstarejši Jožef je še vedno nosilec kmetijske dejavnosti, čeprav je že v pokoju, njegov sin Jože je z ženo Petro že krepko poprijel na kmetiji, kje se na sodu odpre pipa, pa ve tudi že najmlajši, Jožefov vnuk in Jožetov sin Jožko, čeprav mu je šele dobro leto. Več kot eno leto pa je na kmetiji zaposlen tudi Jožefov najmlajši sin Matjaž.

Prusov rod je gotovo že dolgo na Krmačini, a kmetija se je začela razvijati, ko je na njej zagospodaril Jožefov stari oče Jože. »Stari oče je 20 let delal v rudniku zlata v kanadskem Quebecu. Vmes se je sicer vrnil domov, kjer je imel ženo Marijo in pet otrok. Bil je zelo skrben in ženi je pošiljal denar, da je kupovala zemljo, saj je bila kmetija, ko jo je stari oče prevzel, zelo majhna. Dokončno se je vrnil domov po drugi svetovni vojni. Želel je zgraditi velik hlev, a je leta 1962 umrl. Tako s hlevom ni bilo nič, kmetijo pa je prevzel moj oče, ki mu je bilo prav tako ime Jože,« niza zgodovino domačije Jožef Prus.

IZ TISKARNE DENARJA NA KMETIJO

Njegov oče je bil vojni invalid. Po drugi svetovni vojni je delal v tiskarni denarja na Topčiderju v Beogradu. A vleklo ga je na domačo kmetijo, in ko je dal tretjič prošnjo za vrnitev na Krmačino, so mu le dovolili. Med svojimi otroki je določil prav Jožefa, da bo nadaljeval kmetijo. »Po osnovni šoli sem se zaposlil v Kmetijski zadrugi Metlika in ob delu končal poklicno kmetijsko šolo. Leta 1978 sem med prvimi v Beli krajini začel vzgojo trsnih cepljenk, ki sem jih za Kmetijsko zadrugo Metlika neprekinjeno vzgajal kar 32 let. Z izkupičkom od prodaje sem razvijal kmetijo in kupoval parcele na vinogradniških legah,« se Jožef, ki je po očetovi smrti leta 1987 prevzel kmetijo, spominja začetkov kmetovanja.

Zidanica v vinski gorici Repica nedaleč od doma, stara okrog 160 let, je, ko je bilo pri hiši vse več vinogradov, postala premajhna. Leta 1987 so jo Prusovi prvič dogradili in prepričani so bili, da bo v njej dovolj prostora za vino vseh vaščanov. A že po štirih letih so spet zidali. Takrat so dogradili polnilnico za vino in zidanico nadgradili z apartmaji ter sobo za sprejem gostov. Vendar pa stacionarnih gostov danes ne sprejemajo, pač pa le takšne, ki si ogledajo klet in degustirajo vino ob belokranjski pogači. Spoznali so namreč, da ob vsem delu v kleti in vinogradih ne bi mogli sprejemati še gostov z nastanitvijo ali pogostitvijo.

KLET ZA 40 VAGONOV VINA

V prostoru, namenjenemu polnilnici, pa v resnici nikoli ni bilo polnilnice, ampak so jo napolnili z vinsko posodo. »Potem pa smo se odločili za dolgoročno vizijo. Jožeta, najstarejšega od mojih treh otrok, sem vprašal, ali namerava živeti od vinogradništva in vinarstva. Takrat je obiskoval Srednjo kmetijsko šolo Grm. Zame in za ženo Anico je bila zidanica dovolj velika, ker pa je sin na moje vprašanje odgovoril pritrdilno, smo se odločili za gradnjo velike kleti, v kateri so vsi prostori, ki jih mora imeti sodobna vinska klet. Torej glavna klet, polnilnica za vino, skladiščni prostori za buteljčna, arhivska in ostala vina, prostor za leseno in ostalo vinsko posodo ter za vinsko banko. Prepričan sem bil, da bo klet, ki smo jo uradno odprli jeseni 2009, potem ko že sedem let nisem več hodil v službo v kmetijsko zadrugo, zadostovala vsaj za eno generacijo, saj je bila ne nazadnje največja zasebna vinska klet v Beli krajini,« se nasmehne, kajti lani so Prusovi začeli gradnjo 330 m2 velikega prostora za skladišče, stiskanje grozdja, vinifikatorje ter treh podzemnih rezervoarjev za tipiziranje belokranjca PTP, metliške črnine PTP in repičana, v katerih je prostora za 200.000 litrov oz. 20 vagonov vina, medtem ko je kapaciteta celotne Prusove kleti 40 vagonov.

Jožef je sedaj prepričan, da imajo dovolj prostora za vino, seveda pa je načrtov še veliko. Tako naj bi v prihodnosti zgradili še degustacijsko sobo za okrog 100 ljudi. Prav tako bodo na novo opremljali klet, saj morajo v korak s časom. Obnavljali bodo tudi nasade. Dva vinograda, stara več kot 30 let, sta še na terasah. Morda bodo zasadili še kakšnega na novo. Letos so na novo kupljenih parcelah na Kamenici posadili 5.300 trt rdečih sort. Jožef prizna, da bi morda še nekoliko razširili vinograde, a je že težko dobiti primerne parcele. Sicer pa so že sedaj Prusovi po površini vinogradov največji zasebni vinogradniki v Beli krajini. Imajo jih skoraj 11 hektarov, vsi pa so v okolici Krmačine. Več kot 50.000 trt raste na 17 parcelah na vinorodnih legah v Vidošičih, Kamenici in Repici. »Pomembno je, da je različna sestava tal, saj različne sorte vinske trte to zahtevajo. Da so parcele na različnih koncih, pride včasih prav tudi, če nas prizadene pozeba, toča ali suša, saj nekaj grozdja vedno ostane. Res pa je, da so vinogradniške parcele v Beli krajini zelo razdrobljene,« pove Jožef.

JOŽETI TUDI V PRIHODNJIH GENERACIJAH?

V Prusovi kleti je okrog 50 različnih tipov vina, od rednih in poznih trgatev, izborov, suhih jagodnih izborov, ledenega vina, vina iz sušenega grozdja in oranžnega vina, ki ga negujejo tako, kot so to počeli predniki pred stoletjem. Vino zori na jagodah in odmrlih kvasovkah dve leti, stekleničijo pa ga brez sulfita in filtriranja. V njihovi kleti sta tudi dve vrsti penin in barikirano vino. Koliko priznanj, ki dokazujejo konstantno kakovost vina, so dobili še zlasti za predikate, ne štejejo več. Jožef je bil štirikrat slovenski vinar leta, osemkrat pa je na mednarodnem ocenjevanju vin Vino Ljubljana prejel naziv svetovnega šampiona, nazadnje letos.

Jožef je vesel, da se pri hiši nadaljuje tradicija vinogradništva in vinarstva, ki jo je smelo zastavil njegov stari oče. »Neprecenljivo je, da na domačiji delajo domači ljudje. Neizmerno sem vesel, da mi je oče zapustil 5 krat 8 metrov veliko zidanico in vinograde. To mi je bilo vredno več, kot če bi mi zapustil grad. Moja naloga je, da izkušnje in znanje, ki sem si jih pridobil, prenašam na mladi rod. Vesel pa sem, da veliko vesta tudi sinova. Ne nazadnje sta odraščala v vinogradih in kleti, veliko znanja pa sta si pridobila tudi v šoli. Jože je inženir kmetijstva, Matjaž pa je tik pred zagovorom magistrske naloge na študiju vinogradništva, sadjarstva in hortikulture,« je zadovoljen Jožef, ki upa, da se bo vinogradništvo in vinarstvo nadaljevalo tudi v prihodnje rodove. In morda celo z Jožeti. Nastavki so dobri.

Članek je bil objavljen v 20. številki Dolenjskega lista 17. maja 2018

M. Bezek-Jakše