DL: Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945 - Oropani vsega

9.8.2018 | 12:15

Zgodovinarka dr. Helena Jaklitsch je spregovorila o razstavi.

Zgodovinarka dr. Helena Jaklitsch je spregovorila o razstavi.

Ana Arhar

Ana Arhar

Konec druge svetovne vojne za mnoge Slovence ni pomenil miru, svobode in veselja. Ker so že med vojno izkusili komunistično nasilje, so slutili, kako bo povojna komunistična oblast ravnala s tistimi, ki ji nasprotujejo. Zato je maja 1945 med 20 in 25 tisoč Slovencev zapustilo domače kraje in odšlo na tuje – v Italijo ali čez Ljubelj na Koroško.

»To je bila res težka odločitev in večina je mislila, da odhaja le za nekaj časa, da bo prvi maščevalni udar mimo. A ni bilo tako in to dogajanje je močno zarezalo v slovenski narod – iz Slovenije je odhajala intelektualna, politična, kulturna in prosvetna elita,« je na odprtju razstave arhivskih fotografij o slovenskih beguncih v Avstriji po letu 1945 v Škocjanu dejala zgodovinarka dr. Helena Jaklitsch.

Poleg 12 tisoč slovenskih domobrancev, ki so jih Angleži z zvijačo vrnili v Jugoslavijo in je večina za vedno izginila, je domovino zapustilo tudi okrog deset tisoč civilistov, šest tisoč jih je odšlo na Koroško. Prav o njihovi usodi govori pričujoča fotografska razstava, ki dokazuje, da so slovenski begunci v skrajno neugodnih okoliščinah in v barakarskem okolju razvili izredno organizacijo ter visoko kulturo in narodno zavest, »skratka ustvarili so junaško zgodbo o uspehu, ki je fenomen v evropskem prostoru, na kar smo Slovenci lahko ponosni«, pravi Jaklitscheva.

Slovenski begunci so po zahtevni in naporni poti našli zatočišče v taborišču na Vetrinjskem polju. Niso se predali malodušju. Glavna skrb so jim bili otroci in mladina. V nekaj dneh so ustanovili ljudsko šolo, vrtec in slovensko begunsko gimnazijo. Pouk so imeli vsak dan na travniku, brez učbenikov in knjig. Ustanovili so tudi pevski zbor s 130 pevci, začeli so izdajati slovenski časopis.

ŠOLE, ZBORI, PREDSTAVE …

Angleške oblasti so po nekaj mesecih taborišče zaradi slabih higienskih razmer, nevarnosti epidemij in primanjkovanja hrane zaprle, Slovence pa so razporedili po štirih begunskih taboriščih na Koroškem (Peggetz pri Lienzu, Špital ob Dravi, Št. Vid na Glini in Liechtenstein pri Judenburgu). Tudi tu so nadaljevali organizirano taboriščno življenje. Slovenska begunska gimnazija z maturo je bila npr. tako kvalitetna, da so z njo mnogi kasneje uspešno nadaljevali študij na univerzah. Učitelji so sami pisali učbenike, poleg vseh šol pa je potekalo tudi neformalno izobraževanje v raznih strokovnih tečajih in delavnicah. Pestro je bilo kulturno življenje – osnovali so tiskarno, ki je tiskala dnevnik, šolske učbenike, pesniške zbirke in druga literarna dela. V taboriščih je zvenela tudi slovenska pesem – enega od koncertov je prišel posnet celo angleški radio BBC. V gledališčih niso pripravljali le preprostih iger, ampak tudi zahtevne predstave, ki so jih hodile gledat celo angleške delegacije.

Škocjanska fotografska razstava (avtor večine fotografij je begunec Marjan Hočevar) priča o ustvarjalnosti Slovencev v teh taboriščih, in kot pravi zgodovinarka Jaklitscheva, »brez globoke vere tega ne bi zdržali in zmogli. Svojo bolečino so pretvorili v ustvarjalnost.«

SLOVENSKA SKUPNOST V ARGENTINI

Večina slovenskih beguncev ni nasedla kasnejšim prepričevanjem in prigovarjanjem slovenske komunistične oblasti in Angležev, da se po letih begunstva lahko varno vrnejo domov. Marsikdo, ki jim je verjel, je potem izginil za vedno. Večina je odšla v Argentino, kjer so leta 1948 začeli pisati novo zgodbo o uspehu.

»Ne gre za nikakršne narodne izdajalce, kot je bilo pogosto slišati pri nas. To so bili narodno zavedni ljudje, z veliko ljubezni do slovenske kulture in svojih prednikov. S kakšno ljubeznijo še današnje druge in tretje generacije govorijo o slovenskem narodu! Toliko ponosa in ljubezni do domovine kot tam ne najdeš nikjer,« je svojo izkušnjo ob obisku argentinskih Slovencev pred nekaj leti doživeto opisala zgodovinarka dr. Helena Jaklitsch. Ja, domoljubja se lahko še danes učimo od svojih rojakov na tujem.

IZKUŠNJA 95-LETNICE

Med obiskovalci razstave v Škocjanu je bila tudi 95-letna Ana Arhar iz Trebče vasi, ki je bila med slovenskimi begunci na Koroškem, a se je po letu in pol vrnila domov. Pravi, da je bilo res hudo, ko je kot dvajsetletna odšla z očetom čez Ljubelj. A tu sta se ločila. "Jaz sem ostala sama v Avstriji," pripoveduje. "Bilo je res hudo, večkrat smo bili lačni, ena štruca kruha je bila za deset ljudi za cel dan, a smo potrpeli." Povedala je še o usodi svojega brata, za katerim je ob vrnitvi v domovino izginila vsaka sled, ker je verjel obljubam komunistične oblasti.

Poslušalci predavanja v Škocjanu so si bili enotni, da je treba o tej plati zgodovine pripovedovati mladim generacijam, da bodo razumeli sedanjost. Mnogi zaradi strahu o svoji begunski izkušnji niti svojim otrokom niso upali ničesar povedati, saj jih niso hoteli spravljati v težave, nekateri pa si še danes ne upajo z besedo na plan.

Članek je bil objavljen v 20. številki Dolenjskega lista 17. maja 2018

Besedilo in foto: L. Markelj

starejši najprej | novejši najprej

Komentarji (2)

9.8.2018+9     + (12)     – (3)     Oceni Franci D 

Če ne bi bili izdajalci sosedov in okupatorjevi podrepniki, ne bi bilo treba nikomur bežati.

13.8.2018+1     + (2)     – (1)     Oceni Lojzekov stric 

Komunistični partizani so bili heroji še po vojni , kar brez sodišč , so pobijali ljudi brez orožja in Slovence najrajši vse za komunistično revolucijo .

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava