DL: Kateri pogled Sašu spočije dušo

7.8.2018 | 14:40

Sašo Udovič

Pred dobrim letom se je v novomeški nogometni klub Krka na mesto športnega direktorja vrnil Sašo Udovič, nogometaš slovite zlate generacije, tretji najboljši strelec v zgodovini slovenske nogometne reprezentance – O usodi novomeškega nogometa, mladih domačih nogometaših in novomeški sramoti

Mura je letos izgubila samo tri tekme, dvakrat smo jo premagali Novomeščani, zadovoljno pove Sašo Udovič, tretji najboljši strelec v zgodovini slovenske nogometne reprezentance, sicer pa športni direktor novomeškega nogometnega kluba Krka, ki se letos po slabem začetku sezone precej dobro drži in je trenutno na petem mestu prvenstvene lestvice.

Sašo nekoliko nerad govori o svojih nekdanjih uspehih, je pa precej bolj zgovoren, ko beseda nanese na novomeški klub in mlade novomeške nogometaše, ki v vseh starostnih kategorijah igrajo v najzahtevnejši konkurenci.

Pa vseeno se ne da mimo njegovih impozantnih biografskih podatkov. Na večni lestvici strelcev slovenske nogometne reprezentance sta pred njim le Zlatko Zahovič in Milivoje Novakovič, ki pa imata še enkrat več nastopov kot Sašo, tako da so po številu zadetkov na tekmo praktično izenačeni. Nogomet je začel igrati pri desetih letih v Železničarskem nogometnem klubu Ljubljana, tako kot Srečko Katanec, ki ga je leta 2000 popeljal na evropsko prvenstvo v Belgiji in na Nizozemskem, prvo veliko tekmovanje, na katerem je nastopila slovenska nogometna reprezentanca.

Kot večino najbolj nadarjenih slovenskih nogometašev ga je iz domačega kluba športna pot vodila v Olimpijo, od tam pa naprej v splitski Hajduk. Po osamosvojitvi se je vrnil v Olimpijo in nato prestopil v Slovan, kjer je igral v sezoni 1992/93, ko so ga pri 25 letih povabili v člansko reprezentanco, v kateri je nato igral vse do evropskega prvenstva, kjer je bil med slovenskimi nogometaši z 31 leti eden najbolj izkušenih. Po sezoni v Slovanu in prvih nastopih za reprezentanco je nato celo desetletje nogometni kruh služil v tujini – tri leta v Belgiji, pet let v Švici in dve leti v Avstriji. "V tem času se je zgodila tudi pravljica," pravi in s tem misli na zlato generacijo, s katero se je slovenski nogomet iz nogometne eksotike prvič prebil v krog uglednih držav evropskega in svetovnega nogometa.

V Novo mesto ga je kmalu po končani karieri pripeljala ljubezen, v novomeški nogomet pa naključje. Ko je šel na dopoldanski tek v bližnji Portoval, so ga pri stadionu "zasačili" novomeški nogometni delavci in ga povabili v klub, če bi jim lahko kaj pomagal.

Novomeški nogomet je bil tedaj v precejšnji stiski, prvo moštvo je igralo v tretji ligi pa tudi delo z mladimi ni teklo, kot bi moralo. »Najprej so me v klubu gledali bolj postrani, ko pa so po kakšnih treh tednih videli, da sem čisto normalen, smo se spoprijateljili in začeli zelo dobro sodelovati,« se začetkov sodelovanja z novomeškim klubom spominja Sašo Udovič.

Potem so šle stvari hitro navzgor. Dobro delo z mladimi je hitro obrodilo sadove, najprej sta se v prvo ligo uvrstili kadetska in mladinska vrsta, potem pa še članska. »Prehitro je bilo to, tudi zaradi stadiona in še česa. A ko se nekateri enkrat zagrejejo, jih ne ustaviš,« danes meni Sašo Udovič, ki je sredi prve prvoligaške sezone sprejel povabilo Olimpije, kjer pa dela športnega direktorja ni opravljal dolgo. Že po enem mesecu sodelovanja je tedanjemu predsedniku Olimpije Izetu Rastoderju javno povedal, da to, kar počne, ni v redu. Potem je predlani novomeški klub znova izpadel iz prve lige, po izpadu pa se je prevetrila tako zasedba članske vrste kot tudi klubskega vodstva, Sašo pa je znova zasedel mesto športnega direktorja ter v delo kluba, kot pravi, dal celega sebe.

»Klub danes vodijo nogometni zanesenjaki, ki hočejo novomeškemu nogometu dobro, in s takimi ljudmi je užitek delati. Ne smemo iti z glavo skozi zid. Naš cilj je, da domačim fantom damo možnost, da igrajo na najvišji ravni, prav delu z mladimi pa daje prednost tudi glavni pokrovitelj kluba, Krka. Pomemben je tudi prispevek k zdravi družbi, da mladih ne vzgaja ulica, ampak da odraščajo v zdrave in poštene ljudi. Kaj bo v prihodnosti, naj pokaže čas. Mulci dobro igrajo,« pravi in doda, da kadar kaj ne gre, kot bi moralo, se zadere, da se sliši do Bele krajine. Hoče jim dopovedati, da je nogomet trdo delo in da le z garanjem in odpovedovanjem lahko kaj dosežeš.

Zelo pomembno je, da je Novo mesto regijsko nogometno središče, kar mu omogočajo številne srednje šole. Tako skupaj s šolanjem mladi nadarjeni nogometaši iz vse Dolenjske in Bele krajine dobijo možnost, da se vključijo v delo mlajših selekcij novomeškega nogometnega kluba in da lahko nastopajo na najvišji možni ravni, za kar na primer v Beli krajini, kjer ni toliko nogometašev, nimajo možnosti. Plod dobrega sodelovanja z belokranjskim nogometom je tudi to, da v članski vrsti trenutno igrajo štirje Belokranjci.

Čeprav so novomeški nogometaši v nadaljevanju sezone povsem enakovredni najboljšim, kar potrjujeta tudi zmagi nad vodilno Muro, pa v klubu za zdaj o vrnitvi v prvo ligo v bližnji prihodnosti ne razmišljajo. Problem je tudi stadion, saj od vseh šestnajstih klubov v drugi slovenski ligi tako rekoč le novomeški nima stadiona s pokrito tribuno. Na pripombo, da je novomeški stadion ob odprtju leta 1960 in še dolga leta po tem veljal za najlepši stadion v Sloveniji, Sašo Udovič kot iz topa izstreli: »Saj je še vedno. Razgled, ki ga vidiš, ko se usedeš na tribuno, ti spočije dušo, razen če tedaj gostje ne povedejo. Športni del stadiona je zdaj dobro urejen, ampak tribuna je katastrofalna. Ne le nogometaši, tudi atleti in vsi meščani bi si zaslužili, da bi to končno uredili. To bi se dalo narediti zelo racionalno in sorazmerno poceni, da lahko gledalci spremljajo prireditev, tudi če dežuje, pa prostor za novinarje bi uredili. Ni treba graditi nobenega posebnega objekta, saj vse omogoča že sam teren. Danes pa to ni le mestni stadion, ampak tudi mestna sramota,« kar vre iz njega.

Ko je govora o načrtih, pove, da si želijo do članske vrste pripeljati še več doma vzgojenih nogometašev: »Druga liga je za to prava. V prvi ligi v vseh moštvih prevladujejo tujci. V začetni postavi Olimpije jih je od devet do deset, podobno je tudi v drugih klubih. Mi si česa takega ne moremo privoščiti, kar je po svoje dobro, saj smo s tem prisiljeni, da sami vzgojimo igralce za prvo ekipo. Letos je od dvajsetih članov prvega moštva 12 do 13 doma vzgojenih, pet do šest jih igra v prvi postavi, jeseni se bo članom pridružilo še devet domačih nogometašev iz mladinske vrste. Da smo precej pomladili člansko vrsto, je tudi vzrok, da smo to sezono začeli slabše, kot smo si želeli, smo pa nato nadaljevali bolje, kot smo načrtovali. Vsi ti klubi, ki so na lestvici pred nami, imajo profesionalne ekipe, tako da smo lahko zelo zadovoljni.«

Članek je bil objavljen v 20. številki Dolenjskega lista 17. maja 2018

Igor Vidmar