DL: Portret tedna - Boštjan Sladič

21.7.2018 | 12:40

Ni pogosto, da nekdo, ki komaj pride v kraj, kar takoj prevzame vodenje kakšnega društva. A Boštjana Sladiča so ljudje kmalu potem, ko se je iz Kranja preselil v Šentrupert, prosili, ali bi postal predsednik društva upokojencev, na čelu katerega je bil devet let, marca pa se je poslovil.

Ljudje so v njem hitro prepoznali izjemno odgovorno in delovno osebo, zato, kot sam pravi, kakšne velike možnosti, da bi jih zavrnil, tudi ni imel. »Z veseljem sem prevzel vodenje šentrupertskih upokojencev. Bil sem priseljenec in želel sem spoznati ljudi. Najlažji način je, da se vključiš v društveno življenje,« pravi Sladič, ki je kmalu upravičil njihovo zaupanje. Vodenje največjega društva v Šentrupertu, ki danes šteje okoli 370 članov, ni bilo enostavno. »Biti predsednik nekega društva je zahtevno, saj je med drugim treba voditi dokumentacijo in se javljati na razpise, če želiš dobiti kakšen denar. Na koncu si odgovoren za plus in za minus,« poudarja. V primerjavi s predhodnikom je vpeljal malo drugačen sistem vodenja, saj je o vseh pomembnih zadevah odločal razširjen upravni odbor društva, sam pa je kot predsednik skrbel za izvršitev njihovih sklepov. Med največje dosežke šteje, da jim je uspelo obnoviti društveno hišo, v kateri se vsak teden odvija kaj zanimivega.

Da se je preselil v Šentrupert, natančneje v vinsko gorico Mala sela nad Šentrupertom, ni bilo naključje. Ti kraji so mu znani, saj je bil njegov oče iz bližnjega Šentjanža, kamor je kot otrok večkrat hodil na počitnice. Ker je živel v bloku v Kranju, si je vedno želel imeti vikend na podeželju. Šentrupert z okolico mu je zlezel pod kožo, zato se je odločil, da tukaj kupi počitniško hišo z vinogradom. Za nekdanjega načelnika kranjskega urada kriminalistične službe je bilo delo v njem prava sprostitev. »Celo življenje sem imel opravka z ljudmi in sem se jih naveličal,« pravi naš sogovorec, ki danes šteje 61 let, pred devetimi leti pa je začel uživati v tretjem življenjskem obdobju.

Ker ni kaj dosti vedel o vinogradništvu, mu ni preostalo drugega, kot da se je takoj včlanil v domače vinogradniško društvo ter začel hoditi na razna predavanja in tečaje. Njegov vinograd ne sodi med večje, saj ima le okoli 250 trt, a po njegovih besedah pridela dobro vino, za katerega je nazadnje na društvenem ocenjevanju prejel srebrno priznanje. Z veseljem ga ponudi vsem, ki poleti k njemu pridejo na tradicionalni blagoslov klopotcev, za katerega sta pred leti dobila idejo s sosedom Janezom Primožičem. »Začelo se je po naključju. Od Lovske družine Šentrupert sva dobila subvencijo zaradi škode, ki nama jo je povzročila srnjad. Ker sva ugotovila, da si jo bova težko razdelila, sva se odločila, da s tistim denarjem narediva nekaj dobrega za družbo,« je o razlogih za prvi blagoslov klopotcev v tej vinski gorici razložil Sladič. Sprva je župnik pred leti blagoslovil le nekaj tradicionalnih lesenih naprav, lani pa so jih prinesli že več kot 20.

Kmalu po preselitvi v Šentrupert ga je obiskala tudi delegacija iz Trebnjega in nagovorili so ga, da je takrat prevzel še vodenje trebanjskega združenja Zveze borcev za vrednote NOB. Nekaj časa je bil pogodbeno zaposlen tudi na občini, kajti po končani srednji šoli za policiste je nato ob službi naredil še višjo šolo za notranje zadeve in diplomiral na pravni fakulteti ter opravil pravosodni izpit. Na vprašanje, kako to, da ni postal pravnik, odgovori, da je bilo preveč luštno v policiji. »Včasih je bilo drugače biti policist. Danes je mnogo težje, kajti okoliščine so drugačne, ljudje so drugačni in policija nima več takšnega ugleda, kot ga je imela nekdaj.« A vseeno se je znašel tudi v pravniških vodah. Ko so na noge postavljali občino, ga je župan Rupert Gole, ki je vedel, da je diplomiran pravnik s pravosodnim izpitom, povabil k sodelovanju. »Si pripravljen pomagati, me je vprašal in odgovoril sem, da sem. Že naslednji dan je prinesel ogromen kup papirjev,« se spominja. Takrat so se namreč začela pogajanja glede delitve skupnega premoženja z občino Trebnje. »Zadeve so prišle tako daleč, da je to iz ljubiteljske dejavnosti preraslo v obveznost. Postal sem samostojni podjetnik in skoraj pet let pogodbeno delal za občino.«

Zdaj je predsednik občinske volilne komisije in član statutarno pravne komisije. Zelo rad bere, predvsem kakšne vojaške knjige, zanima pa ga vse, kar je povezano z zgodovino druge svetovne vojne. Kmalu se mu bo na vikendu za stalno pridružila partnerica, ki letos odhaja v pokoj. »Sedaj je bila tukaj samo čez vikend. Moral se bom navaditi nanjo, ona pa name,« v šali pove. Zelo rad pa vidi, da ga obiščejo tudi vsi štirje otroci, čas pa si najde tudi za pet vnukov, s katerimi zelo rad preživlja skupne trenutke.

Članek je bil objavljen v 16. številki Dolenjskega lista 19. aprila 2018

Rok Nose