DL: Breza, od nog do glave darilo narave

12.7.2018 | 14:40

Načrti z brezami so se začeli pri brezovem soku. Končali se bodo – kdove kje.

Črpanje soka iz zbiralnih sodov

Iz breze v cevko in od tam v sod.

Breza je vzbrstela.

Izdelki, ki čakajo še na dopolnitev.

Tisoč in še ena zraven jih je to pomlad zajokalo in spustilo svoje solze skozi plastične kanalčke v plastične posode. Breze, ki so dale dragocen brezov sok ... Bele in vitke lepotice so v zadnjih desetletjih postale predvsem drevesa, s katerimi se ponašajo v Beli krajini, in les, s katerim je prijetno kuriti v kaminu. Tu in tam se najde še kdo, ki nabere mlado brezovo listje in si s čajem zdravi sečila. Toda breza je še veliko več od tega; je darilo narave, ki ga lahko s pametjo uporabi tudi človek. Brezovi popki so polni olja, zdravilna sta lubje in sok. Gre za sok, ki se pretaka po drevesu od korenin proti krošnji, pri čemer brezovo drevo prečisti tudi do 100 litrov vode na dan in jo obogati z minerali in hranili.

SREČANJE NA SEVERU

Ljudsko zdravilstvo brezo ceni, a mnoga znanja so se v zadnjih desetletjih izgubila. Mojo napoved reportaže o brezovem soku so nekateri pospremili takole: »Ah, to je pa moj dedek točil!« Na podobne informacije o uporabi v naših krajih je pri svojem raziskovanju in pripravi na pridelavo brezovega soka naletel tudi Novomeščan Robert Bartol.

S tem naravnim sokom se je srečal daleč na polarnem severu, kjer se je na ruski univerzi v Arhangelsku izpopolnjeval v ruščini, zraven pa izvedel in poskusil marsikaj, med drugim tudi brezov sok. Ob prvem srečanju se mu ni zdel nič posebnega, tako da mu je zanimanje zanj vzbudil šele poznejši pogovor s prijateljico iz Kijeva, ki je omenila, da si bo s sokom zdravila ledvice.

Ugotovil je, da ga ljudsko zdravilstvo priporoča za čiščenje ledvic in jeter, za odplavljanje sečne kisline iz sklepov, izboljšavo kože, zdravljenje vnetih sečil, visokega tlaka, povečanega holesterola in drugo. V današnjih časih je ena njegovih največjih vrednosti, da iz telesa učinkovito odplakne strupe. »Starejši Belokranjci se spomnijo, da so si njihovi očetje z njim zdravili želodčne težave, ženske so si umivale lase, cenili so ga tudi kot kozmetično sredstvo, saj odstranjuje pege in beli kožo,« nam je povedal Robert na delovnem pohodu po belokranjskih vrtačah, posejanih z brezami.

TOČIMO LE ŠE DANES!

Imeli smo srečo, da smo ga poklicali prav prejšnjo sredo, ko je skupaj s sinom Urbanom letos še zadnjič zbiral dragoceni brezov sok. Sezona zbiranja je namreč kratka in običajno traja od dva do tri tedne, letos pa se je končala celo že v desetih dneh.

Ko se je Robert Bartol »ogrel« za brezov sok, mu je prijatelj, profesor iz Arhangelska, poslal knjige, ki jih je prevedel in se naučil osnovnih principov dela z brezami. Pred štirimi sezonami se je z zdaj že pokojnim Tinetom Marinom in Draženom Vavžikom odpravil po slovenskih in hrvaških gozdovih. Nabrali so prvih 300 litrov soka, ki ga je preizkusil tudi sam in ugotovil, da so se njegovi jetrni testi po kuri izboljšali. Naslednje leto je začel pridobivati sok za trženje, tako da je zdaj za njim tretja sezona.

Informacije o lokacijah, ki bi bile z gostoto in debelino smrek primerne za pridobivanje soka, je dobil iz gozdarskih kart, a ker v praksi niso držale, so mu do lokacij pomagali tamkajšnji prebivalci. S pomočjo sodobnih elektronskih evidenc je našel lastnike parcel in se dogovoril, da lahko poskusno dela na njih.

TUDI DO 2.500 LITROV

Brezov sok Roberta Bartola je v tem času postal že blagovna znamka, ki ima tudi ekološki certifikat. Sok prodajajo v manjših trgovinah z ekološkimi izdelki in tudi v ekoloških kotičkih velikih sistemov, kakršni so npr. Sanolabor, Mercator, Spar itd. Prodaja vsako leto zraste za 50 odstotkov. »Na začetku sem imel neprecenljivo pomoč ljubljanskega podjetja Prema, ki je predvsem moj zastopnik za velike sisteme, medtem ko z manjšimi trgovinami sodelujem neposredno,« pove Robert, ki sicer kot nosilec projekta izdelke trži prek podjetja Salon Delfin iz Novega mesta.

Če je dober dan, Robert in Urban natočita tudi do 2.500 litrov brezovega soka, na običajen dan pa nekaj več kot 1.000. »Ena breza pri nas da v sezoni povprečno 15, redke tudi po 50 litrov soka, saj rastejo na kraškem terenu, medtem ko v Ukrajini ali Rusiji dajejo mnogo več. Je pa zato okus slovenskega soka bolj izrazit. Poskusil sem finskega, ruskega, ukrajinskega, kanadskega, srbskega … Kaj naj rečem? Naš je najboljši!« pohvali pridelek.

Zgoraj omenjena količina soka priteče iz natanko tisoč in ene breze, od katerih jih 671 raste na Dolenjskem in 330 še v Beli krajini. Pomembno je, da breze rastejo na kupu, da je pridelava gospodarna, primerna breza pa mora biti debelejša od 20 cm. Kot pove Robert, so za družinsko uporabo čisto zadosti že dve ali tri breze, sok pa je v tem primeru najbolje zamrzniti.

BREZA JE PAMETNA

»In kaj pravi breza na tako izkoriščanje?« vprašamo na poti. »Breza z veseljem sodeluje, če jo na koncu sezone saniramo. Luknjico, iz katere mezi sok, zamašimo z lesenim moznikom in premažemo s cepilno smolo, da preprečimo okužbo drevesa.« Pri tem Robert brezo primerja s krvodajalcem – ta odda pet odstotkov svoje življenjske tekočine, medtem ko jo brezi vzamejo največ dva odstotka.

»Je pa breza pametna. Ko potrebuje sok zase, ga ne daje več – takrat požene ves sok v liste. Ko se razvijajo popki, je točenja soka konec in tako je letošnje sezone že konec. V bistvu pa se že pred olistanjem zaradi višjih temperatur brezov sok rahlo pokvari (skisa) in ni več primeren za polnjenje. Kar pa še ne pomeni, da ga ni več mogoče uživati,« razloži.

Doda še, da je sok najboljši, če je poletje toplo, zima mrzla in pomlad prijetna. Sam kakovost določa z okušanjem, več pa o soku povedo tudi kemične analize, ki potrjujejo, da vsebuje vrsto vitaminov in mineralov, tudi saponine, betulinsko kislino, ksilitol in še marsikaj.

KO TEČE, SLEDI AKCIJA

Robert na brezah v bližini doma pozorno spremlja, kdaj je pravi čas za pobiranje soka. »Ko priteče, gremo v akcijo!« pravi. V času točenja s sinom Urbanom (seveda ob vsakem vremenu) obideta vseh osem točk na Dolenjskem in v Beli krajini trikrat na dan, pa se kljub temu včasih čez noč nabere preveč soka in zjutraj iz soda že teče.

Robert je razvil sistem, pri katerem ne človek niti kakšna druga žival ne pride v stik s sokom, ki iz luknjice v deblu steče po plastični cevi neposredno v nepredušno zaprt sod, od koder ga prečrpajo v plastične posode za prevoz.

Pri vsakem zbiralnem sodu sok okušata, da ugotovita, ali je z njim vse v redu. Če je, gre dragocena tekočina takoj v hladilnico in od tam v polnilnico na dokaj zahtevno konzerviranje. Prave mojstre so našli na šentjernejski kmetiji Karlovček, kjer jim že drugo leto polnijo brezov sok in negujejo tudi brezovo vino. Poleg tega sodelujejo tudi z belokranjsko pivovarno Vezir, ki jim vari brezovo pivo.

ČAKAJTE MALO! PIVO? VINO?

Zadnja leta je med privrženci zdrave prehrane postal znan brezov sladkor oz. ksilitol, ki je naravno sladilo, a kako smo zdaj iz zdravilnega brezovega soka prišli kar na alkohol? Robert Bartol je s pomočjo partnerjev naredil tudi dve vrsti žganja, ki ga pripravljajo v Kartuziji Pleterje, poleg tega pa še pivo in vino. »Pivo je odlično, poskusne serije so narejene, a bomo še videli, kako bo s prodajo, medtem ko se žganje, poleg tega da je odlično, tudi dobro prodaja. Z njim imamo še velike načrte za izvoz, vendar ga ne moremo delati iz slovenskega brezovega soka, ker ga je premalo,« pojasni in doda, da ima uvoz za sok že dogovorjen, še vedno pa se trudi, da bi v Rusiji, Ukrajini ali Belorusiji dobil partnerje, ki bi iz brezovega soka delali zgoščeni sok oz. sirup.

Načrtov z izdelki iz breze ne skriva – ustvariti želi celo paleto. Trenutno najbolj uveljavljenemu brezovemu soku uspešno sledita žganje Brezar in grenčica Brezen, ki je aromatizirano brezovo žganje s brezovim sirupom in tinkturo iz brezovih popkov, ter brezovo vino. Vsi trije izdelki so pripravljeni za začetek večje proizvodnje.

Idej pa še ne zmanjka. »Obstaja tudi brezovo olje iz brezovih popkov, ki imajo 24 odst. maščob. Kot krono vsega pa bi rad iz brezove skorje dobil vodotopni betulin, ki velja za zdravilo za raka na prostati. Imam recepturo in dokaj lahko ga je pridobivati, žal pa ni vodotopen in ne pride v celice, zato ga je treba prej obdelati,« pove in razkrije, da so do odkritij, kako se to naredi, v tujini že prišli, med drugim nedavno tudi na univerzi v Arhangelsku. In ker je eden tamkajšnjih profesorjev Robertov prijatelj, morda ni preveč utopično upanje, da se bo do ugotovitev in novih spoznanj dokopal tudi on.

Članek je bil objavljen v 15. številki Dolenjskega lista 12. aprila 2018

Besedilo in fotografije: Breda Dušič Gornik