DL: Dijaški in študentski dom NM - Pametni telefoni prevzeli funkcijo
plesov

25.6.2018 | 18:50

Anes Džakulić in Nermin Mehmedović se v dijaškem domu odlično počutita.

Dijaški in študentski dom Novo mesto letos praznuje tri jubileje.

Ravnateljica Jasmina Rastoder Kafol

Sobe so svetle, prenovljene in opremljene s sodobnim pohištvom.

V prostoru za druženje lahko igrajo biljard ali namizni tenis.

»V prvem letniku mi je bilo kar težko, ker sem bil edini tujec v razredu. Nisem znal slovensko, jezika sem se moral naučiti in pri tem so mi veliko pomagali sošolci. V dijaškem domu sem se od prvega dne dobro počutil. V Novem mestu sem četrto leto,« pove dijak srednje zdravstvene šole Nermin Mehmedović, s katerim sva se srečala v Dijaškem in študentskem domu Novo mesto.

Nermin se šola za zdravstvenega tehnika, sicer je doma iz Cazina v Bosni in Hercegovini. Zakaj je prišel v Slovenijo? »Tako sem se odločil, ker je razlika, ali srednjo šolo narediš v EU ali kje drugje. Ugotovil sem, da se mi tako bolj splača. Moj cilj je, da bi zaključil šolo in se zaposlil. V Sloveniji, seveda,« je odločen.

Če mi ne bi že uvodoma povedal, od kod je, bi prisegla, da je iz okolice Novega mesta, saj govori zelo lepo slovensko in celo dolenjsko narečje je mogoče začutiti pri njem. Popolnoma mu je jasna uporaba dvojine. »Na začetku sem bil zaradi jezika kar malo izgubljen. Najtežje mi je bilo pisati spise.«

VSAK VIKEND DOMOV

Dijaški dom je njegov dom pet dni v tednu, za vikend se vrača domov v Bosno in Hercegovino. »Z avtom porabim tri do štiri ure v eno smer, če na meji ni gneče, sicer se lahko zavleče na pet ali šest ur. Zdaj, ko imam izpit, peljem tudi druge dijake, ki še nimajo izpita, prej sem se pa jaz tako vozil s starejšimi. Trenutno nas je v domu iz Bosne in Hercegovine okoli 20.«

Čeprav mi sam tega ni rekel, pa sem sama opazila, da ga dijaki, ki so se v času najinega pogovora gibali okoli naju, spoštujejo in jim je neke vrste vzornik.

Nermin pove, da si sobo deli še z enim fantom. Urnik življenja v dijaškem domu pa je v večini določen vnaprej. »Zjutraj imamo zajtrk, potem gremo k pouku. Ko se vrnemo v dom, imamo kosilo, potem se lahko malo spočijemo, od 16. do 18. so učne ure, ob sedmih zvečer imamo večerjo. Potem imamo čas za družabne igre,« našteva in omeni, da imajo v dijaškem domu fitnes, sobo za biljard, namizni tenis, lahko vzamejo žoge in gredo na igrišče.

Kuharice pripravijo tri obroke, kosilo in večerja sta topla, na voljo sta dva menija. »Vedno je kaj takega, kar imam rad. Tukaj se res počutim kot doma.«

Zelo dobro se v dijaškem domu počuti tudi malo mlajši Anes Džakulić, dijak, ki prav tako prihaja iz Bosne in Hercegovine. On hodi na strojno šolo in ponudi se, da mi bo pokazal svojo sobo. Nisem bila najavljena, a soba, vključno s posteljama, je bila kot iz škatlice. Je vedno tako? »Vedno!«

Sprehodiva se do WC in kopalnice, ki se mi zdita zelo solidna, čista, kasneje pa izvem, da načrtujejo prenovo umivalnic na fantovski strani, kar pomeni, da bodo še lepše.

TRIJE JUBILEJI

Dijaški dom Novo mesto letos zaznamuje tri pomembne jubileje: 70 let delovanja, 40 let, odkar je na sedanji lokaciji, in 10 let, odkar ni le dijaški, ampak tudi študentski dom. Zato se zadnjih deset let tudi uradno imenuje Dijaški in študentski dom Novo mesto.

"V dijaškem domu imamo 152 postelj, v študentskem pa 174. Trenutno smo kar dobro zasedeni, letos imamo vpisanih 120 dijakov in 160 študentov. Proste kapacitete zapolnjujemo s študenti, ki prihajajo v Novo mesto na prakso, pa tudi s profesorji, ki prihajajo za krajši čas. Število naših stanovalcev se dnevno spreminja," je povedala ravnateljica Jasmina Rastoder Kafol, ki je tam zaposlena že 25 let, do leta 2016 je bila vzgojiteljica, po upokojitvi prejšnjega ravnatelja Marjana Grahuta pa je prevzela vodenje.

Izvem, da njihovi stanovalci sicer prihajajo z vseh koncev Slovenije, pa tudi iz tujine, kakor sem lahko ugotovila v pogovoru z dijakoma. "Med dijaki imamo že nekaj let veliko takih, ki prihajajo iz Bosne in Hercegovine, v študentskem domu pa naseljujemo tudi take, ki so še od dlje, na primer zdaj imamo stanovalca, ki je iz Tadžikistana, imeli smo jih tudi iz Romunije, Bolgarije, Nemčije. Pri nas je tudi kar nekaj aktivnih športnikov, ki so člani novomeških klubov in obiskujejo novomeške šole," doda ravnateljica.

PLESI NISO VEČ PRILJUBLJENI

Dijaški in študentski dom, v katerem je 30 zaposlenih, res poskuša biti dom, in to dom z dušo in srcem. Strokovni sodelavci se danes spopadajo s precej drugačnimi izzivi dela z mladino, kot so se pred leti, čeprav ravnateljica poudari, da dijaki danes, globalno gledano, niso dosti drugačni od tistih, ki jih je kot vzgojiteljica spremljala pred četrt stoletja.

»Opažam, da je danes manj druženja med dijaki, kot ga je bilo včasih, ko so imeli veliko željo po zabavah. Zelo priljubljeni so bili plesi, in to tako zelo, da smo jih morali omejevati. Ker so se radi družili, smo imeli težave zaradi obiskovanja med fanti in dekleti, saj po našem hišnem redu obiskovanje med njimi ni dovoljeno čez cel dan. Zdaj pa so večinoma na telefonih, prek njih celo komunicirajo med sabo in se osvajajo,« opaža ravnateljica.

Sicer strokovni sodelavci opažajo, da v zadnjih letih k njim prihaja veliko dijakov z osebnimi stiskami in težavami, pri čemer je zelo pomembno, da jim znajo prisluhniti.

Članek je bil objavljen v 13. številki Dolenjskega lista 29. marca 2018

Besedilo in fotografije: Janja Ambrožič