DL: Umetnine na jajcih, ki pa niso večne

23.6.2018 | 19:30

Nekaj od Matijevih drsank, ki so prave umetnine.

Nekaj od Matijevih drsank, ki so prave umetnine.

Matija Cipurič

Matija Cipurič

Ko je Metličan Matija Cipurič kot študent umetnostne zgodovine na filozofski fakulteti v Ljubljani pred petimi leti vodil turiste po metliškem Belokranjskem muzeju, so njegovo pozornost pritegnile razstavljene pisanice in predvsem drsanke. Drsanke so mu bile namreč manj poznane in odločil se je, da bo tudi sam poskusil nadrsati kakšno. Za pomoč je poprosil mamo, ki zna prav skuhati jajca v čebulnih olupkih.

Jajce je bilo zanj poseben izziv zaradi več razlogov. »Jajce je imelo že pred prihodom krščanstva velik simbolični pomen. Izziv je oblika jajca. Če bi na primer obraz, ki ga drsam na jajce, prekopiral na ravno ploskev, bi bil deformiran. Čar drsanja je tudi v tem, da moram potegniti ven svetlobo, sicer pa pri tej tehniki odvzemam in ne dodajam,« pravi Matija, ki sedaj zaključuje magistrski študij oblikovanja vizualne komunikacije – smer ilustracija na akademiji za likovno umetnost v Ljubljani.

Čeprav rek pravi, da so si jajca zelo podobna, pa Cipurič dobro ve, da to ne drži in da niti dvoje jajc ni enakih. Sicer pa zase pravi, da je realist, zato ga na drsankah ne privlačijo motivi kar tako. Zanimajo ga na primer mitološki motivi in povezava mističnega z verovanjem. Tako je na primer nadrsal Peruna, ki je v slovanski mitologiji najvišji bog. Je bog strele, groma, priseg, pomladi, plodnosti, dežja in kmetijstva. Največji izzivi zanj pa so portreti, ker mora prav upodobiti obraz na zaobljeni površini. »Najprej sem naredil portret Tita, pa Borisa Pahorja in Otona Župančiča, ki sem mu dodal še verze iz njegovih Mehurčkov, ter portrete še nekaterih ljudi, ki so dobili drsanke s svojimi podobami za darilo. Vabljivi so tudi belokranjski motivi, kot so petelinji boj, bele breze. Pa tudi motivi iz narave, kot so rože, zajci, in tradicionalni motivi, kot na primer Jezus,« niza Matija, ki si posebnih skic na papir ne more narediti, pač pa je glavna zamisel, ki mora biti kar natančna, v glavi. »Seveda moram razmišljati, da mi ne zmanjka prostora, nikakor pa ne gre, da bi izmeril jajce in naredil skico na papir. Popravljati pri drsanju jajca ni mogoče prav ničesar več,« pravi Matija, ki mu med drsanjem ni počilo še nobeno jajce, četudi je bilo izpihnjeno.

Da na jajce nadrsa bolj preprost vzorec, potrebuje popoldne, za portrete pa nekaj dni, ker mora najprej preštudirati portret z več fotografij. Morda se mu je zgodilo enkrat ali dvakrat, da jajca ni dokončal, ker mu ni bilo všeč. Predvsem pa je vesel, da so bili vsi portretiranci zadovoljni s svojimi podobami. O tem, ali tovrstno umetnost ljudje cenijo, pa pravi, da na splošno umetnikov nihče ne ceni. »Tisti, ki si želijo drsanko, jo znajo ceniti, za ostale pa mi niti ni mar,« je kratek.

Cipurič verjame, da se ne bo zgodilo, da bomo čez čas videli okrašena jajca le še v muzejih. »Glede tega sem kar optimističen. Verjamem, da se bo vedno našlo nekaj ljudi, ki jih bo to zanimalo. Imel sem delavnico drsanja jajc in vesel sem bil, ker so prišli tudi mladi. Po mojem bi se z drsanjem ukvarjalo več ljudi, a sploh ne vedo, da je mogoče na ta način, torej s preprostim olfa nožem, tako lepo okrasiti jajce,« pove Matija, ki so mu najbolj pri srcu motivi ljudi, živali in rastlin, ni pa se še lotil nežive narave. A gotovo bo prišlo na vrsto tudi to.

Matija Cipurič se zaveda, da njegova dela, ki jih ustvari na jajcih, niso večna. Najpogosteje se jajca razbijejo. A kljub temu bo ostal zvest drsankam, saj sta vsak motiv in jajce zanj svojevrsten izziv. A bolj kot pri motivih je izbirčen pri jajcih. Najlažje je drsati na gosja, najtežje pa na nojeva.

Članek je bil objavljen v 13. številki Dolenjskega lista 29. marca 2018

Besedilo in fotografiji: M. Bezek-Jakše

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava