DL: Tetraplegik Gašper Mlakar - Že pogleduje za štirikolesniki

17.6.2018 | 18:30

Včlanil se je v Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja. Na fotografiji s predsednikom Jožetom Okornom in strokovno sodelavko Polono Povše.

Z mamo Jožico, ki je zdaj njegov šofer.

Gašper Mlakar – večni optimist

Zgodilo se je konec lanskega julija. Tisti torek se je za 17-letnega Gašperja Mlakarja iz Jerman Vrha pri Bučki začel kot že nič koliko torkov prej: oblekel se je in se s svojo 125-kubično hondo odpeljal na delo. Med počitnicami je namreč pri zasebniku delal prek študentskega servisa. Na cilj ni prišel.

»Z očetom sva se istočasno odpravila od doma. Šla sva vsak v svojo smer, jaz proti Studencu, on proti Škocjanu. Spomnim se, da mi je oče takrat rekel, naj pazim, ker je cesta mokra,« pripoveduje Gašper. Dvajset minut pozneje, malo pred sedmo zjutraj, je imel v bližini Studenca prometno nesrečo. Pove, da mu je voznik kombija zaprl pot in sta trčila.

Posledice so bile hude: poškodba hrbtenice, levega krila pljuč, prsta na roki.

7 DNI V UMETNI KOMI

»Ne spomnim se ne trka ne tistega, kar se je dogajalo po njem. Bil sem v nezavesti. Sedem dni so me držali v umetni komi,« pove zgovorni Gašper, ki mu je nesreča življenje postavila na glavo, a volje in energije mu ni vzela.

Sledilo je dolgotrajno zdravljenje. Najprej so ga peljali v novomeško bolnišnico, od tam še isti dan v Ljubljano, po enem tednu spet v Novo mesto, kjer je ostal štiri tedne. »V Novem mestu so se zelo zavzeli zame. V tistem času sem spet lahko začel normalno dihati,« pojasni. Konec avgusta je šel v Univerzitetni rehabilitacijski inštitut – Soča, od koder se je konec letošnjega januarja vrnil domov.

Izpostavi, da v Soči nikogar ne »ujčkajo«. »Na začetku sem lahko največ eno minuto sedel na postelji, saj sem izgubil vso mišično maso, potem pa so me postopoma pripravili, da sem postajal vse bolj samostojen. Veliko sem se ukvarjal z ravnotežjem in močjo, na delovni terapiji sem se začel tudi presedati. Popoldne smo imeli čas za aktivnosti in tam sem se navdušil za namizni tenis.«

OBOŽUJE NAMIZNI TENIS

Zdaj ima namizni tenis zelo pomembno vlogo v njegovem življenju. Včlanil se je v Namiznoteniški klub Krka in štirikrat na teden v Novem mestu trenira pod budnim očesom Ožbeja Poročnika (tudi on je preživel hudo nesrečo – v gorah – in po njej je čudežno okreval). »Ne morem mirovati in to mi je zdaj super terapija.«

Glede na to, da je Gašper tetraplegik, saj ne le da ne more hoditi, tudi prstov na rokah ne more normalno premikati, se sliši noro, da igra namizni tenis. »Med zdravljenjem v Soči so mi naredili poseben nastavek iz neoprena, s katerim si na roko fiksiram lopar,« je pojasnil.

Mizo za namizni tenis ima tudi doma in tam igra s sosedi, sorodniki in prijatelji, ki ga obiščejo. »Zadnjič sem šel na šolski center v Novo mesto obiskat sošolce, s katerimi smo lani skupaj zaključili šolanje za mizarja. Kot večina njih sem tudi jaz nameraval vpisati program plus dva, da bi postal tehnik, a mi je nesreča to preprečila. Imeli so ravno športno vzgojo, pa smo šli v telovadnico igrat namizni tenis. Bili so kar presenečeni, ko so videli, kako mi gre.«

Njegovi športni cilji so visoki. Čez dober mesec bo v Laškem mednarodno tekmovanje invalidov, kamor namerava iti, da mu določijo skupino, v kateri bo igral. Sledijo tekme. Glede na njegov zanos si upamo trditi, da bomo zanj že kmalu navijali, ko bo igral na paraolimpijskih igrah.

Zanimajo ga tudi drugi športi. Zelo ga navdušuje smučanje. »Zelo rad sem smučal že pred nesrečo, letošnjo zimo še nisem bil pripravljen za sneg, prihodnjo pa bom skoraj zagotovo poskusil,« je odločen. Pred nesrečo je igral nogomet.

NE OBUPUJE

Poudari, da mu prijatelji po nesreči niso obrnili hrbta. Ko človek govori z njim, je popolnoma jasno, zakaj. Vsaka njegova beseda izraža pozitivizem, upanje. »Sprijaznil sem se s tem, kar se mi je zgodilo. Doslej še ni bilo dne, ko bi obupal. Imam pač drugačne cilje, kot bi jih imel, če bi lahko hodil, a jim sledim.«

Še pred dobrim letom je mislil, da bo enkrat doma odprl mizarsko delavnico, zdaj je situacija drugačna in razmišlja o tem, da se bo vpisal v računalniško ali logistično šolo, da bi lahko delal v svojem poklicu.

Gašperjeva prometna nesreča je velike spremembe prinesla tudi v njegovo družino. Starša Jožica in Jože ter sestra Tjaša, ki ima že svojo družino, so bili sprva pretreseni, zdaj pa enako kot Gašper upajo na najboljše. Vsi se zavedajo, da čeprav Gašper dejansko čuti noge, a jih ne more premakniti, najverjetneje nikoli ne bo hodil, kar pa ne pomeni, da enkrat ne bo spet popolnoma neodvisen od pomoči drugih. »Ko se bom enkrat lahko brez težav presedel z vozička v avto, bom naredil izpit. Potem se bom lahko odpeljal, kamor bom hotel,« razmišlja.

Ko smo se z njim srečali v prostorih Društva paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja, ga je pripeljala mama, ki je bila takrat še z njim doma, že naslednji teden pa se bo vrnila v službo. Gašperja nič ne skrbi, kako mu bo šlo takrat, veseli se tudi vključitve v aktivnosti omenjenega društva paraplegikov.

DRAGE TERAPIJE V ZAGREBU

Trenutno doma pretežno uporablja pritlični del hiše, ki ima dostop direktno z dovoza. V prihodnje si želi, da bi se lahko preselil v mansardo, ki je zelo odprta, skorajda brez vrat, in zelo primerna za človeka na vozičku. »Želim si, da bi enkrat postavili dvigalo in bi se sam lahko odpeljal v svoje stanovanje. Zdaj imam tam mizo za namizni tenis in vsakič potrebujem pomoč dveh oseb, da me odneseta po stopnicah.«

Veliko si obeta tudi od terapije na zasebni kliniki v Zagrebu, kjer izvajajo robotsko fizioterapijo. Po obisku te klinike je bil navdušen, saj je prepričan, da bi tam resnično lahko okrepil mišice, izboljšal ravnotežje in dobil še več moči. Kdaj bo šel na tiste terapije, še ne ve, ključna ovira je strošek, kajti šest- do osemtedenska terapija stane okoli 10 tisočakov in za družino je to zelo veliko breme.

Na koncu pogovora je beseda nanesla še na motorje. Najprej je mama omenila, da je vsa njihova družina navdušena nad motorji, vsi štirje imajo tudi izpite za motor. Potem pa je Gašper dejal:

»Ničesar ne obžalujem in ni mi žal za nobeno minuto, ki sem jo preživel na motorju. To velja tudi za tisto vožnjo, ki me je pripeljala na voziček. To je bila usoda. Kolikokrat prej sem že padel s kolesom? Če ti je usojeno, boš na vozičku zato, ker si zgrešil stopnico. Moj cilj je, da bi nabavil štirikolesnik in se vozil z njim.«

Članek je bil objavljen v 12. številki Dolenjskega lista 22. marca 2018

Besedilo in fotografije: Janja Ambrožič