DL: Atletika ga je uročila

13.6.2018 | 13:00

Rafko Križman

Rafko Križman

Med letošnjimi dobitniki Bloudkovih plaket je tudi Novomeščan Rafko Križman. Eno izmed najvišjih državnih nagrad je dobil za življenjsko delo na športnem področju, v katerega danes sicer ni več tako vpet, kot je bil večino življenja, a je svoji mladostni ljubezni še vedno zvest.

Bloudkova plaketa je ob Bloudkovi nagradi najvišje slovensko priznanje na področju športa. "Za vse je kriv Marijan Špilar," pravi Rafko in pove, kako ga je že pokojni prvak v metu kopja in športni pedagog kot večino učencev na osnovni šoli Katje Rupene navdušil za atletiko: "Šolska atletska ekipa se je vrnila iz Niša, kjer je zmagala na tekmovanju za pokal Dječjih novin, državnem ekipnem prvenstvu osnovnih šol v atletiki. Špilar nam je potem pri telovadbi kar naprej pripovedoval, kaj vse moraš storiti, da prideš v reprezentanco šole. Ker sem pri telovadbi pokazal nekaj nadarjenosti, me je povabil k atletiki. Nadobudnih atletov je bilo na šoli toliko, da so morali biti učitelji precej iznajdljivi. Ogrevali smo se s tekom po šoli, sprinte smo delali na šolskem hodniku, namesto startnih blokov smo si podložili polena, vaditi v veliko premajhni šolski telovadnici je poseben privilegij," se Rafko Križman spominja svojih športnih začetkov.

Ko so v neposredni bližini Križmanove hiše na Grmu sezidali novo šolo, so se malim atletskim navdušencem odprla nebesa – za tisti čas sodobna in velika telovadnica s šolskim atletskim stadionom je bilo tisto, kar so do tedaj imeli le njihovi tekmeci. Rafko je bil v telovadnici od zgodnjega popoldneva do poznega večera, igral je rokomet in košarko ter seveda zagreto treniral atletiko. Osnovna šola Grm je zmagovala, kjerkoli je tekmovala. Da se je med številnimi športi na koncu odločil za atletiko, so bili zaslužni prijatelji, s katerimi ima tesne stike še danes. Ko je z njimi na jugoslovanskem prvenstvu za mlajše mladince osvojil kopico medalj, sam je s tekmovanja prinesel zlato s štafete in bron s troskoka, je počasi v njem dozorela tudi odločitev za študij na tedanji Visoki šoli za telesno kulturo v Ljubljani. Tekmoval je v vsem od sprinta do dolgih prog in tudi čez ovire. Bil je vzdržljiv, a je bil za dolgoprogaša previsok in preveč robusten, za sprinterja je bil nekoliko prepočasen, še najboljši je bil v troskoku, potem pa se je usmeril na tek na 400 m z ovirami, kjer je postal slovenski prvak med starejšimi mladinci, bil pa je tudi član slovenske reprezentance, že tedaj pa je kot vaditelj sodeloval pri vadbi najmlajših v šolskih krožkih.

V času študija si je dvakrat grdo zvil nogo in to je bil razlog, da se je bolj posvetil trenerskemu delu. Tretje mesto Matjaža Zupančiča, več let najboljšega slovenskega tekača na 110 m z ovirami, na balkanskih igrah v Izmiru šteje za svoj največji trenerski uspeh.

Šest let je učil športno vzgojo na gostinski šoli, potem je šel za strokovnega sodelavca za šolski in vrhunski šport pri novomeški športni zvezi, ko pa so v Novem mestu leta 1993 ustanovili Agencijo za šport, je postal njen direktor, kar je s krajšo prekinitvijo, ko je bil dve leti na novomeški občini sekretar za družbene dejavnosti, ostal skoraj dve desetletji.

Veliko truda je ob koncu osemdesetih let vložil v prenovo novomeškega stadiona, ki je po petletnem zastoju obnove potem končno dobil ne predrago, a zelo hitro tartansko prevleko, na kateri so v naslednjih letih na mednarodnih mitingih nastopili številni svetovni zvezdniki, svetovni rekorderji in prvaki ter nosilci olimpijskih medalj. Rafko je bil zadolžen za dogovore za njihove nastope. »Tedaj so bili še dovolj poceni, da smo si jih lahko privoščili, potem pa so nagrade za njihove nastope tako narasle, da si danes take konkurence na tekmah v Sloveniji ne moremo niti zamisliti,« tiste in sedanje čase primerja Rafko Križman.

Novomeška Agencija za šport je pod njegovim vodstvom na več področjih postala vzor drugim tovrstnim javnim zavodom tako na področju organiziranosti šolskih športnih tekmovanj kot tudi na področju delavskega športa, saj je Novo mesto edino v državi ohranilo delavske športne igre, kar bolj ali manj neuspešno zdaj poskušajo obuditi tudi drugod po Sloveniji. Če mu s svojimi prizadevanji ni uspelo prepričati mestne oblasti, da bi zgradila plavalni bazen, pa je vesel, da mu je leta 2002 uspelo preprečiti zaprtje malega šolskega bazena na Grmu, kjer se je od tedaj pa do danes naučilo plavati več kot deset tisoč otrok, podobna pa je zgodba tudi s smučiščem na Gačah, ki mu je zaprtje grozilo dve leti kasneje, ko je za eno leto upravljanje z njim prevzela prav novomeška Agencija za šport.

Čeprav je poklicno zašel v druge vode, mu šport in atletika ostajata še vedno blizu, tudi zaradi visokih funkcij, ki jih še vedno opravlja v športu. Od leta 1994 je član skupščine Olimpijskega komiteja Slovenije, kjer je bil dva mandata član izvršnega odbora in en mandat podpredsednik, dva mandata je bil tudi član strokovnega sveta za šport na ministrstvu za šport.

Članek je bil objavljen v 10. številki Dolenjskega lista 8. marca 2018

Igor Vidmar

starejši najprej | novejši najprej

Komentarji (4)

13.6.2018+1     + (1)     – (0)     Oceni Optimist 

Naši južni bratje bi rekli:"Ko ga ne bi znao, skupo bi ga platio". Zaradi takih smo tam, kjer smo!!!

13.6.2018Oceni filip 

ma saj ni res

13.6.2018Oceni ferdo 

kaj ni res ?

16.6.2018Oceni filip 

kaj ni res? da taki in podobni dobivajo nagrade še kar naprej po stari partijski poti.

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava