DL: Pletar Janez Hočevar - Za en jerbas kar dva dni dela

9.6.2018 | 19:50

Lični in uporabni pletarski izdelki Janeza Hočevarja

Na zdravje z domačim cvičkom

Nekoč so na vasi pozimi, ko ni bilo drugega dela, skoraj pri vsaki hiši pletli košare, peharje, koše in podobne stvari, ki so jih potrebovali pri delu na kmetiji ali v gospodinjstvu. Danes to rokodelstvo obvlada malokdo. Med redke pletarske mojstre nedvomno sodi Janez Hočevar iz Dobruške vasi – plete že več kot pol stoletja.

»Pri hiši je pletel že moj stari oče, jaz pa sem se te obrti naučil od svojega očeta Lojzeta. Najprej sem mu seveda pomagal, ga opazoval pri delu, potem pa sem začel še sam vezati šibe. Oče mi je sprva dajal bolj ostanke, da mu nisem uničil najboljšega materiala, tako da moji prvi peharčki seveda niso bili najbolj lični, a počasi sem dobival izkušnje in pri desetih letih sem že sam zapletel steklenico,« se spominja Janez Hočevar, ko klepetava v njegovi zidanici na Vinjem Vrhu, kjer ima shranjene številne pletarske izdelke: od košar, jerbasov, peharčkov, cekarjev do opletenih steklenic različnih velikosti. Nemalo peharčkov za kruh je naredil za razne gostilne, jerbasov in košar za društva podeželskih žena, pletene steklenice pa za cvičkarije, za razna vinogradniška društva, med drugim tudi za Društvo vinogradnikov Vinji vrh-Bela Cerkev, katerega član je. V svojem vinogradu prideluje zlasti cviček, pa tudi šmarnico in kar nekaj priznanj s tekmovanj je dobil. Evropski poslanec Lojze Peterle, s katerim ga veže prijateljstvo, je njegovo »flašo« že odnesel tudi v Bruselj, na kar je Janez ponosen.

VELIKO DELA Z MATERIALOM

Pred tridesetimi leti je naraven material sicer nadomestila plastika, a Janez vseskozi plete iz naravnih stvari, predvsem iz bek in vrbovih šib, ki si jih priskrbi sam. S tem ima nemalo dela, še morda več kot s samim pletenjem. Vrbe ima posajene v vinogradu, kar nekaj pa mu jih priskrbi kolega, ki ima vrbe posajene ob potoku Radulja.

Kot pravi, vrbe obreže jeseni, ko odvržejo listje, pri čemer je nepogrešljiva pomoč žene Anice. »Jaz jih preberem in najboljše izberem za pletenje, slabše pa za vezanje trte,« pove Janez. Vrbove šibe večino spravi v vreče, da ostanejo vlažne. »Pred uporabo jih moram nato skuhati v kotlu, kar kako uro morajo vreti, da se potem lepo obelijo,« pove Janez in doda, da tiste šibe, ki jih shrani v vodi, spomladi le obeli – ko odženejo. Zato dobi material različnih barv – svetle šibe so tiste iz vode, rjave pa so kuhane.

Ko so šibe obeljene, jih Janez dobro posuši – ali na krušni peči ali na soncu. »Tako pripravljene lahko čakajo tudi deset let in več na podstrehi,« pove. A ko se Janez loti dela in si zamisli svoj izdelek, mora izbrano šibje še popariti, da se omehča, in »z njimi potem delam kot z elastiko«. To med pletenjem počne sproti, sicer se šibe lomijo. Ko so košara, pehar ali kaj drugega narejeni, jih je treba še enkrat dobro presušiti, da so odporni. In kaj storiti, če se te lepe stvari umažejo? »Hitro jih je treba umiti z mlačno vodo, po potrebi skrtačiti, ter nato splahniti in posušiti, da vrbje ne gnije,« pove Janez.

LIČNI IN TRDNI IZDELKI

Janezovi pletarski izdelki so kombinirani iz belih in rjavih šib ter bek. Za dno košar včasih uporabi tudi orehov les, ravno tako poparjen. »Pazim, da so moji izdelki ne le lični, ampak tudi trdni. Ročaj opletene steklenice npr. pletem od spodaj navzgor, da je močan in trden ter se ne izpuli. Ravno tako čvrsto spletem dno,« zatrdi Janez in pove, da se pri tem delu včasih bolj poti kot pa pri kopanju v vinogradu, čeprav za nepoznavalca izgleda lahko. Da o vztrajnosti in potrpežljivosti ne govorimo. Sicer pa ena večja košara oz. jerbas zahteva kar po dva dni dela.

Izdelkov za lepši izgled ne lakira kot mnogi ribniški mojstri, zlasti ne tistih, iz katerih se ponuja hrana. Prisega na naravo.

Pa je Janez, ki zelo rad prebira tudi Dolenjski list, ki je pri hiši že desetletja, svoje rokodelsko znanje prenesel na mlajši rod? Od vseh štirih otrok ima največ smisla za pletenje najmlajša hčerka Barbara, pravi naš sogovornik, ki upa, da mu to morda uspe pri kakem vnuku. Ima že dva. »Danes sem res menda edini v fari, ki še to počnem. Moj cilj ni zaslužek, pletem bolj za svojo dušo, ker znam in ker si mislim, da bo tako za mano ostal kak spomin. Dokler bom zmogel, bom vztrajal,« pove 64-letni Janez Hočevar in omeni težave s hrbtenico. Sicer pa ne zna plesti le iz vrbja, ampak tudi koruzo. Skorajda ni leta, da se ne bi v njihovem kozolcu sušila lepo spletena koruza v dvometrskih cofih. Vsak, ki se pelje mimo, jo občuduje.

Članek je bil objavljen v 11. številki Dolenjskega lista 15. marca 2018

Besedilo in foto: L. Markelj