DL: »Nisem ne tetraplegik ne paraplegik!«

25.5.2018 | 14:40

Jože Simončič

Bon je iz rok predsednika Boruta Pahorja prejel Jožetov sin Blaž.

Pihalni orkester občine Šentjernej z dirigentom Sandijem Frankom in pevko Katayo

67-letni Jože Simončič iz Gorenjega Vrhpolja že skoraj četrt stoletja živi na invalidskem vozičku. V delovni nesreči si je tako hudo poškodoval hrbtenico, da od prsi navzdol ne čuti ničesar, zaradi zastrupitve pa je bil tudi ob desno roko. Sam ne more pravzaprav ničesar in je čisto odvisen od pomoči bližnjih.

»Od začetka so me imeli za tetraplegika, zdaj za paraplegika, čeprav tudi to nisem. Očitno sem nekaj posebnega in vse kaže, da bom moral ustanoviti svoje društvo, kajne?« se nasmeje Jože, ki je kljub težkemu stanju ohranil smisel za humor.

»Sem realen, sprijaznil sem se s svojo nesrečo,« pove. Nedavno je bil prijetno presenečen ob novici, da Pihalni orkester občine Šentjernej, v katerem je nekoč igral, skupaj z Godbo slovenskih železnic organizira dobrodelni koncert zanj. Dvorana je bila nabito polna in skupaj so zbrali več kot 4.200 evrov – z vstopnino 3.520 evrov, SŽ so prispevale 500 evrov, za darežljive so se izkazali Jožetovi sosedje Kovačičevi z 200 evri in še kdo.

V ORKESTRU NI POZABLJEN

Jože se vsem lepo zahvaljuje. Vidno je bil ganjen, ker glasbeniki nanj niso pozabili. Jože je v tedanjem Pihalnem orkestru Iskre igral F-bas, seveda do nesreče. Bil je samouk, glasba pa mu še danes veliko pomeni. Rad jo posluša in krajša mu vsakdan. Šentjernejski orkester, v katerem zdaj igra njegov sin Blaž, mu je veliko pomenil. Pove, kako je vesel, ko pridejo godbeniki 1. maja budnico zaigrat v Gorenje Vrhpolje in se ustavijo tudi pred njihovo hišo, kjer jih malo pogostijo. Vedno je veselo in prijetno. Nemalokrat ga na njihov koncert odpelje žena Marija, a preteklo soboto žal ni šlo.

»Sem pa res vsem hvaležen za vse. Vsak evro bo prišel prav, zlasti za izboljšanje stanovanjskih razmer, saj se z majhnimi prihodki ne da kaj dosti prihraniti, vse je za sproti. Bo pa treba v bližnji prihodnosti kaj popraviti pri hiši, ki je že bolj stara, gotovo bo treba zamenjati ostrešje,« kot skrben gospodar razmišlja sogovornik, ki mu ob omembi strehe ne more biti prav lepo pri srcu.

ZLOMILA SE JE LATA …

Prav padec s strehe pred 25 leti je namreč kriv, da je postal hud invalid. Jože je ob službi v nekdanji šentjernejski Iskri tudi tesaril in mnogim hišam in gospodarskim poslopjem v šentjernejski dolini naredil ostrešje. Tako je prišel kak dodaten denar k hiši, saj sta oba z ženo kot delavca imela skromne prihodke, od majhne kmetije pa tudi ni bilo dosti. Treba je bilo urediti domačijo, h kruhu spraviti otroka itd., pripoveduje. A tistega usodnega 15. maja leta 1993 se mu je pri postavljanju strehe v Ostrogu zgodila huda nesreča – zlomila se je lata in Jože je padel s strehe kake tri metre globoko.

»Najprej so me odpeljali v novomeško bolnišnico, kjer so mi obe roki dali v mavec – levo, ki mi je ostala, sem imel zlomljeno v zapestju in še sedaj so vidne posledice, na desni, ki so mi jo pozneje odrezali, pa sem imel odprti zlom podlahti,« se spominja. V ljubljanskem kliničnem centru so ga ponoči operirali, a poškodba hrbtenice je bila prehuda, ni bilo pomoči. Bil je v kritičnem stanju, niso vedeli, kako bo z njim, dva meseca je bil na intenzivni negi, veliko časa je preživel v umetni komi, nič koliko zdravil je dobil … Prejel je tudi 14 litrov krvi. »Ko sem pogledal okrog sebe, je bilo toliko kablov in vsega, da sem se počutil kot okrašena novoletna jelka,« pove v prispodobi.

Čeprav je bilo težko sprejeti dejstvo, da nikoli več ne bo hodil in bil samostojen, pa je bil poseben udarec, da je ostal brez desne roke. »V novomeški bolnišnici mi rane niso dobro očistili in so jo hitro dali v mavec. A že čez dan ali dva je postajala modra, dobil sem hudo vročino, in kot se je izkazalo, je šlo za zastrupitev – dobil sem plinsko gangreno. Napol odsoten sem slišal pogovor zdravnikov ob postelji, ali naj me odpeljejo v bolnišnico v Gradec, kjer bi mi morda lahko pomagali, pa je eden rekel, da je nesmiselno, ker da bom že na Ljubelju umrl,« pripoveduje. Zaradi te zastrupitve je imel tudi trikrat v dveh mesecih zelo hudo pljučnico, namerili so mu po 42 stopinj Celzija vročine in vseskozi so ga hladili. Seveda je bil dolge mesece na rehabilitaciji v Soči.

Kot pravi, ni nikoli razmišljal o kaki tožbi novomeških zdravnikov, saj ve, da verjetno ne bi bil uspešen, pa tudi denarja ni imel, a nemalokrat se spomni, kako drugače bi lahko izgledalo njegovo življenje, če bi imel obe roki. Bil bi bolj samostojen, sam bi se lahko z vozička spravil na posteljo, se oblekel, vozil avto … Raje ne razmišlja.

HVALEŽEN DOMAČIM

Tako pa je povsem odvisen od pomoči drugih in pravi, da mu je najhuje, da je tako veliko breme za svoje bližnje. »Spoznaš, da si enostavno nič. Prav nič ne morem storiti sam, pri vsem mi morajo pomagati, še na stranišče ne morem,« potoži. A tako pač je. Z nesrečo se je seveda močno spremenilo tudi življenje Simončičeve družine. »Takoj sem rekel ženi, ali bo skrbela zame, in če bi se odločila drugače, ji ne bi zameril. Nič koliko podobnih primerov poznam, ko je prišlo do ločitve,« pove Jože, ki mu je težko pri srcu, da sta morala odraščajoča otroka prevzeti skrb za očeta, »namesto da bi jaz skrbel zanju, ju kam peljal ipd. Oni so reveži zaradi mene, otrokoma sem pokvaril mladost.«

Najstarejša Simona, ki je bila takrat stara 16 let in gimnazijka, ima sedaj že svojo družino, tedaj 11-letni sin Blaž pa je bil osnovnošolec. Naredil je kemijsko šolo in zdaj dela v šentjernejskem podjetju Hyb, kjer je tudi žena pred desetimi leti dočakala upokojitev. A tudi kot uslužbenka je vseskozi lepo poskrbela za Jožeta, pa čeprav je morala, ko je imela dopoldansko izmeno, vstati ob 5. uri. Izmenjavala sta se sinom Blažem in Jože ne more prehvaliti njune nesebične pomoči. Zdaj ima žena, s katero bosta aprila praznovala 40 let poroke, nemalo dela tudi z ostarelo in dementno mamo, tako da skorajda ne more nikamor od doma. Ja, kaj vse se zgrne na eno hišo.

ODVAJALA KUPUJE SAM

Jože sicer ne jamra, čeprav na majhni kmetiji, na kateri od njegove nesreče nimajo več krav, razen pujskov, živijo skromno. Zemljo so dali v glavnem v najem, si pa na njivi še sami pridelajo hrano. Njegovi prihodki so majhni – invalidska pokojnina znaša 280 evrov, postrežnina 300 in invalidnina 60 evrov. Tudi žena ima majhno pokojnino, a ker so skromni, gre.

Jožetu invalidski voziček pripada na pet let in tega dobi, a vse prilagoditve, ki mu lajšajo življenje, so njegov strošek. Ne boste verjeli – tudi odvajala, brez katerih seveda ne more, si mora plačevati sam. Na protezo, umetno roko, se ne more navaditi in je v glavnem ne nosi. K sreči so pred nekaj leti s pomočjo sponzorjev kupili avto z rampo, torej prilagojen, da ga vanj lahko naložijo z vozičkom. Žena ga tako odpelje k zdravniku in kam drugam, da le ni samo doma.

Jože, ki je že vseskozi član Zveze društev paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja in tudi član nadzornega odbora, si čas krajša z reševanjem križank, sudokuja, rad prebira Dolenjski list in je naš zvesti naročnik, loti pa se tudi kake knjige. Prav veliko obiskov nima in potrdi, da pregovor, da v nesreči spoznaš prijatelje, še kako drži.

Članek je bil objavljen v 9. številki Dolenjskega lista 1. marca 2018

Besedilo in foto: Lidija Markelj