DL: Marinka Marija Miklič - V kamen vklesano; Nekdanji dolenjski svet v zgodbah

24.5.2018 | 10:50

S pisateljico Marinko Marijo Miklič (na levi) je na Bučki klepetala voditeljica prireditve Spomini na preteklost Urška Zidar.

S pisateljico Marinko Marijo Miklič (na levi) je na Bučki klepetala voditeljica prireditve Spomini na preteklost Urška Zidar.

Marinka Marija Miklič ob podpisovanju nove knjige

Marinka Marija Miklič ob podpisovanju nove knjige

Nič ni v kamen vklesano, so besede očeta, ki si jih je Marinka Marija Miklič kot dekletce v rojstnem Štritu pri Bučki še kako zapomnila za vse življenje. Nič ni večno, vse se spreminja, enkrat vse mine.

In prav besede V kamen vklesano je Mikličeva izbrala za naslov svoje nove, druge kratkoprozne knjige, ki jo je nedavno izdala pri novomeškem Kulturnem društvu Severina Šalija. Preteklo nedeljo, ob slovenskem kulturnem prazniku, jo je prvič predstavila javnosti, seveda najprej v domačem kraju, domačim ljudem na Bučki.

Knjiga V Kamen vklesano v sedemnajstih kratkih zgodbah prinaša portrete zanimivih ljudi iz Marinkinega otroštva: družinske člane, sorodnike in vaščane, ki so zaznamovali njeno življenje, ter nasploh življenje vasi. Skozi osebni spomin in lastno perspektivo slika preproste vaščane, njihov značaj ter vlogo v skupnosti, ki je bila pogosto vezana na njihov poklic. Spoznamo mizarja, kovača, mešetarja, oglarja, krovca, logarja, dninarico, semenarko, šiviljo, kuharico, jajčarico, čarodejko, skratka mnoge poklice, ki jih danes ne poznamo več, pred dobrega pol stoletja in več pa so bili nepogrešljivi. Skorajda ni področja, ki ga te zgodbe ne bi zajele, zato ima knjiga po besedah Diane Pungeršič močno etnološko, kulturno-antropološko spoznavno vrednost, po mnenju Milčka Komelja pa narodopisen in kulturnozgodovinski pomen. Oba sta v knjigi napisala spremni besedi.

Bralec spozna, kako so nekoč živeli Dolenjci, kako so se preživljali, kaj so jedli in pili, kako so se oblačili, kako so preživljali prosti čas, kaj so brali, kakšne probleme so imeli, kakšne vrednote so zastopali. In spozna, da je bilo življenje pred nekaj desetletji zelo drugačno. »Živelo se je morda manj kvalitetno, a vas je držala skupaj, ker je morala. Skupnost je bila pomembna. Delo je združevalo, napredek pa je tudi prihajal,« pravi pisateljica, ki z naklonjenostjo, a brez sentimentalnosti govori o ljudeh, ki so znali marsikaj in ki so imeli predvsem zdravo kmečko pamet – te danes žal pogosto manjka.

POZNATI PRETEKLOST

Pisanje o Bučki in njenih zanimivih ljudeh, ki so bili nosilci razvoja vasi pred pol stoletja, je Mikličevi predstavljalo poseben izziv tudi zato, ker je želela, »da bodo ti liki zanimivi še za generacijo mojih vnukov, da bodo še ti brali svojim otrokom, od kod izhajajo, kako so živeli njihovi predniki«. Marinka je namreč prepričana, da moramo, če želimo vedeti, kdo smo in kam gremo, najprej vedeti, od kod prihajamo. Naša preteklost nas zaznamuje, svojo zgodovino moramo bolje poznati.

Sicer pa knjiga ne govori le o drugih ljudeh, ampak ves čas pripoveduje tudi avtorici sami, o njenem odraščanju in spoznavanju življenja. Mikličeva poudari, kako je danes znanje na dosegu roke, v njeni mladosti pa se je bilo treba zanj potruditi. Kot pravi, je imela k sreči dokaj napredne starše in pri hiši so bile vedno knjige, spominja se zlasti mohorjevk. Zvečer so jih skupaj brali ob sveči, nemalokrat je na glas brala prav ona. Tudi nekaj časopisov so imeli, med drugim so bili že od samega začetka naročeni na Dolenjski list, in kot pravi Marinka, so v njem prebrali prav vse. Ko so prebrali knjige in časopise, so jih posojali po vasi naprej.

V pisateljici je še vedno vonj vseh teh knjig, zvezkov in časopisov, iz katerih se je veliko naučila, a še največ so jo naučile Nežka, Zalika, Pavla, Johana …, skratka vse te osebe iz resničnega življenja. Naučile so jo delati in v tem uživati, naučile so jo vztrajnosti in veselja do življenja.

Danes Novomeščanka Marinka Marija Miklič, tudi članica literarne sekcije Snovanja pri Društvu upokojencev Novo mesto, uživa v branju in pisanju. Kot pisateljica je dobro poznana v dolenjskem in širšem slovenskem prostoru, piše kratke zgodbe, črtice, novele, humoreske, anekdote in satire, ki jih je od leta 2002 redno objavljala v raznih revijah, časopisih in zbornikih. Njene zgodbe se na literarnih natečajih uvrščajo najvišje.

Članek je bil objavljen v 6. številki Dolenjskega lista 7. februarja 2018

Besedilo in foto: L. Markelj

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava