DL: Portret tedna - Marinka Cerinšek

23.5.2018 | 11:30

Marinki Cerinšek, prof. slovenskega jezika in univ. dipl. bibliotekarki, ki že 25 let našo mladino poučuje slovenščino – skoraj vseskozi na OŠ Frana Metelka Škocjan, vmes leto in pol na novomeški gimnaziji –, ni nikoli dolgčas. Kako bi ji bilo, ko pa ima tako rada knjige! Branje jo duhovno in miselno krepi, knjiga ji je pomembna vrednota. Ljubezen do slovenskega jezika skuša prenesti tudi na učence s spodbudo, lepo besedo in zgledom.

Marinka, ki izhaja iz kmečke družine iz šentjernejskega konca, je rada brala, že odkar pomni, in knjige so bile vedno pri hiši. Najlepše spomine ima na pašo, kjer je pisala naloge in brala. Tudi na počitnicah pri mamini teti Nežki je Marinka vedno imela na voljo kup zanimivih knjig, med drugim mohorjevke. »Ta ljubezen mi je ostala in še danes mislim, da je zelo pomembno, da je otrok obdan s knjigami, tudi če trenutno ne sega po njih in ostajajo na policah. Pride čas, ko bo morda drugače,« razmišlja sogovornica, ki za darilo v glavnem podarja – kaj drugega kot knjigo.

Čeprav jo je pri študiju mikala medicina, je na koncu izbrala pedagoški poklic in prav nič ji ni žal. Doštudirala je na ljubljanski pedagoški in filozofski fakulteti in z veseljem poučuje slovenščino. »Moje vodilo je, da je učencem treba dati dobre temelje, tako pri pravopisnem znanju kot v literarni zgodovini. Stvari je treba osmisliti, potem se jih učenci lažje zapomnijo,« meni Marinka, ki šolarje navaja, da bodo znali tudi sami pogledati v knjižne in spletne jezikovne priročnike, ko bodo dvomili, kako se kaj prav zapiše. Za boljšo bralno pismenost in ustvarjalnost učencev so na škocjanski šoli letos drugič v okviru projekta Metelkovo pero razpisali likovni in literarni natečaj, tokrat z naslovom Vse za ljubo slovenščino. Zelo so namreč ponosni na škocjanskega rojaka, jezikoslovca in duhovnika Frana Metelka, po katerem se šola tudi imenuje, in vodenje projekta je ravnateljica zaupala Marinki Cerinšek. »Čeprav je podobnih natečajev za osnovnošolce danes kar nekaj, sem vesela dobrega odziva. Mladi tako v sebi prebujajo svojo ustvarjalnost ter naklonjenost do maternega jezika,« pravi sogovornica, ki je že nekajkrat pripravila tudi pravopisne delavnice za sodelavce na šoli, ki si ravno tako prizadevajo za čim boljše jezikovno znanje maternega jezika. Zakaj jim ne bi pri tem pomagala in dobronamerno svetovala kolegica slovenistka?

Zadnja štiri leta je Marinka večji del zaposlena v šolski knjižnici, še vedno pa tudi poučuje, za kar je ravnateljici hvaležna, saj rada ohranja stik z učenci še v razredu. Tudi kot knjižničarka lahko veliko naredi za spodbujanje branja pri mladih, ki radi pridejo v knjižnico pisat naloge, malo poklepetat in se sprostit na kavč, pa tudi prebirat knjige. »Z izborom knjig se na šoli trudimo, da sledimo kakovostnim knjižnim izdajam, saj seveda ni vseeno, kaj bereš, kakšno duhovno hrano uživaš,« pove Marinka, ki opaža, da učenci še nekako berejo do 6. razreda, potem pa sledi upad. Pride puberteta, druga zanimanja, svoje so seveda naredili tudi sodobni elektronski mediji, ki so mlade kar preveč prevzeli in zaposlili. Sicer pa meni, da na podeželju še govorimo slovenščino z manj tujkami in popačenkami, radi povemo tudi v narečju, kar je spodbudno in pomembno za ohranjanje te jezikovne in kulturne dediščine. Zelo pa jo moti slaba slovenščina v javni rabi: v medijih, v oglasnih sporočilih, v slabih prevodih itd. »Trudimo se, da povemo po slovensko. Slovenščina je vendar izrazno in pomensko tako bogata, da je ni treba kvariti s tujkami, če to ni potrebno. Kdo pa bo gojil slovenski jezik, če ne mi?!« pravi Marinka Cerinšek.

Sama to počne in tudi zato so prireditve v škocjanski ali šmarješki dolini, ki jih zasnuje in nemalokrat sama tudi vodi, zelo lepe in zanimive. Kot pravi, ji je to delo poseben izziv.

Marinkino poklicno delo razume tudi mož Marjan, saj je tudi on pedagog v šentjernejski osnovni šoli. Srečala sta se v študentskih letih, nato pa sta si dom in družino ustvarila v šentjernejski dolini. Ponosna sta na hčerki. Jana študira slovenščino in španščino na ljubljanski filozofski fakulteti, Neža, ki je že kot osnovnošolka izdala pesniško zbirko, pa je še gimnazijka. Očitno jabolko res ne pade daleč od drevesa – Cerinškovi vsi radi berejo, zato se veselijo vsakoletnih poletnih počitnic, ko se odpravijo na dopust. Kot z nasmehom pove Marinka, ki rada tudi vrtnari in zahaja v naravo, so knjige njihova glavna prtljaga.

Članek je bil objavljen v 6. številki Dolenjskega lista 7. februarja 2018

Lidija Markelj