DL: Včasih prispevajo celo iz lastnih žepov

19.5.2018 | 12:30

Za orkester Ave Šentjernej so največji strošek inštrumenti.

KUD MePZ Šmarješke Toplice na prireditvi Šmarješke pojejo

Prečenski Dober dan teater s skeči večkrat popestri prireditve.

Ljubiteljska kulturna društva delujejo z majhnimi sredstvi: od članarine do denarja z občinskih razpisov in od podpornikov – Člani vse počnejo prostovoljno in brezplačno, od prevozov na vaje in dogodke, včasih sami plačujejo celo zborovodjo ali dirigenta – Večja pričakovanja od občin in JSKD

Ko v teh dneh ob slovenskem kulturnem prazniku obiskujete kulturne prireditve ljubiteljskih kulturnikov, najbrž redki pomislijo, koliko truda, časa, včasih pa celo svojega denarja, ti amaterski gledališčniki, pevci ali literati vlagajo v svoje delo.

Res, da se z ljubiteljsko kulturno gotovo v prvi vrsti ukvarjajo zato, ker sami radi pojejo, igrajo, pišejo, a vendar radi razveseljujejo tudi druge. Kulturna društva – v Sloveniji jih deluje okrog pet tisoč – so zlasti v majhnih krajih edini nosilec kulturne dejavnosti, ljudi povezujejo in jih bogatijo, skrbijo za ohranjanje kulturne dediščine, zato bi morala biti deležna ustrezne podpore, tudi finančne. A realnost je pogosto drugačna.

Večina društev ima na voljo le nekaj sto evrov na leto, ki jih dobi s članarino, društva, ki organizirajo večje dogodke, pa običajno razpolagajo z več denarja, ki ga za projekte lahko dobijo na raznih občinskih razpisih. Trudijo se tudi z donacijami, a to je vse težje. Sicer pa imajo ljubiteljski kulturniki tudi različne ambicije – npr. nekateri zbori prepevajo le zase, za svojo dušo, spet drugi pa radi nastopajo in se pokažejo javnosti, se udeležujejo tekmovanj, izobraževanj itd., zato potrebujejo več denarja.

SAMI ZA ZBOROVODJO

V Kulturnem društvu Mešani pevski zbor Šmarješke Toplice, ki v šmarješki občini deluje že okrog petnajst let, so se v zadnjem obdobju srečevali s hudimi finančnimi težavami in eno obdobje so morali celo iz svojih žepov prispevati za plačilo zborovodje, da so sploh obstali. Dokler je zbor deloval kot mešani pevski zbor Plastoform in je bilo to podjetje tudi njegov pokrovitelj oz. podpornik, je bilo v redu, pred nekaj leti, ko se je sodelovanje prekinilo, pa je prišla kriza.

»Če hočeš nekaj narediti, je vse povezano z denarjem, in če ga ni, nastane težava. Saj člani zbora ogromno prispevamo sami – ni potnih stroškov ne za vaje ne za nastope, povsod se vozimo s svojimi osebnimi avtomobili, nihče ne zaračunava telefoniranja za obveščanje. Tudi prostor za vaje smo si v župnijskem domu pridobili brezplačen, za kar se zahvaljujemo g. župniku Andreju Golčniku. Prej smo vadili v prostorih osnovne šole in plačevali nekaj najemnine,« pripoveduje predsednik društva Janez Turk. Društvo plačuje le zborovodjo, ki je strokovnjak, ter z njim že vrsto let dobro sodelujejo.

»Saj bi kdo rekel, pa si dobite koga drugega, ki bo zastonj vodil zbor. A mi želimo napredovati, peti pod strokovnim vodstvom,« pove Turk in doda, da v društvu res pazijo na vsak evro. K sreči jim ob strani stoji občina Šmarješke Toplice, in če so še pred nekaj leti morali delovati le s kakimi šesto, sedemsto evri na leto, je bilo lani k sreči drugače. Na občinskih razpisih so dobili pet tisoč evrov, postali so društvo posebnega pomena. Morda se zdi številka velika, a ni.

Zbor na leto povabi na kar nekaj dogodkov – njihov tradicionalni projekt je že prireditev Šmarješke pojejo, pa božični koncert v šmarješki cerkvi, novoletni nastop v Termah Šmarješke Toplice, pojejo v obeh domovih za starejše občane v Šmarjeti, sodelujejo na prireditvi Zimska pravljica in drugod, tudi zunaj svoje občine. Seveda morajo biti pevci tudi lepo in enotno oblečeni in prav letos bi si radi priskrbeli kaj novega.

»Ko pripravimo dogodek, po navadi kar člani sami kaj spečejo za pogostitev publike, za goste, ki jim že tako nič ne plačamo za nastop, pa se spodobi, da jih ob koncu vsaj povabimo na kako malico. No, k sreči si zbori med seboj vračamo usluge in nastopamo drug pri drugem,« pove Turk ter doda še, da sami poskrbijo za sceno, kaka darilca ipd. K sreči jim v domači občini ni treba plačati najemnine za prireditev v kulturnem domu – ne v Šmarjeti ne v Hiši žive dediščine v Beli Cerkvi. To žal ne velja za vsa društva v občinah, zlasti tam, kjer imajo nove kulturne centre, kar je povezano z več stroški.

DO INŠTRUMENTOV S STARIM PAPIRJEM

Za delovanje in obstoj se trudijo tudi v Orkestru Ave Šentjernej, ki je nastal predlani spomladi, ko je skupina kakih štiridesetih glasbenikov z dirigentom po nesoglasjih v šentjernejskem občinskem pihalnem orkestru začela samostojno pot. Ni bilo enostavno, saj so ostali brez prostor za vaje, denarja in mnogih inštrumentov. A so ob pomoči nekaterih podpornikov in prijateljev obstali. Žal prav prvo leto, ko je bilo najtežje, v domači občini sploh niso mogli kandidirati na javnem razpisu za občinska sredstva za kulturna društva, lani pa le in pridobili so skoraj 1.700 evrov. A to je seveda zdaleč premalo za vse izdatke, ki jih imajo za svoje delovanje.

Velik strošek so inštrumenti, ki jih ugodno kupujejo v glavnem v tujini – rabljene, a odlično ohranjene. Zanje tudi marljivo varčujejo, in kot pravi predsednica društva Tina Lahne, gre zahvala zlasti članom, ki z dirigentom celo zbirajo star papir, kelnarijo in prispevajo članarino. Seveda ne bi šlo brez podpore sponzorjev, med katerimi jih je kar nekaj v šentjernejski dolini – omenimo le glavnega podpornika Andraža Rumpreta. »Vsem res hvala. Ne pričakujemo donacij v enormnih zneskih, nam pride prav vsakih sto evrov,« pove Lahnetova in doda, se bodo tudi letos javili na občinski razpis, pa tudi na razpis JSKD. Sponzorska sredstva iščejo seveda tudi zunaj Šentjerneja.

Za vaje imajo zdaj že nekaj časa na voljo prostore v Kulturnem centru Primoža Trubarja v Šentjerneju, kjer jim prostor za vaje in koncerte obračunavajo po veljavnem ceniku. Za šestkratni najem vadbenega prostora in souporabo skladišča, kjer imajo shranjena tolkala, na primer plačajo okrog 280 evrov na mesec. Člani Orkestra Ave Šentjernej se iskreno zahvaljujejo dirigentu Miru Sajetu, saj je lani zadnjega pol leta društvo vodil brezplačno, ravno tako pa se je honorarju odpovedal v letošnjem letu, ker ve, da je društvo v finančni stiski,« pove Lahnetova in doda, da jim kljub nezavidljivi situaciji energije in optimizma ne manjka, saj jih druži ljubezen do glasbenega ustvarjanja in tudi prijateljstvo.

Največji strošek okrog 50-članskega Orkestra Ave Šentjernej bo letos udeležba na svetovni konferenci pihalnih orkestrov WASBE na Madžarskem. »Povabilo nam daje dodatni zagon, hkrati pa nam je v čast, da bomo na tem velikem dogodku že drugič predstavljali našo kulturo, kraj in državo,« pravijo godbeniki.

SAMI ZA SCENO, KOSTUME, PREVOZ …

V Kulturnem društvu Dober dan teater iz Prečne že leta vedo, da ne morejo računati na kakršnokoli pomoč. »Delujemo stoodstotno volontersko, zanesemo se lahko le nase in svojo iznajdljivost,« pove dolgoletni član društva, igralec in režiser Franc Plut, ki odkrito pove, da ima novomeška občina mačehovski odnos do ljubiteljske kulture in tudi do teatra, še zlasti, če naredimo primerjavo s profesionalnim gledališčem Anton Podbevšek teater, za katerega bi se morali vprašati, ali ga Novo mesto res potrebuje, pristavi.

Dober dan teater je prenehal izpolnjevati vloge za finančno pomoč iz občinskega proračuna. »Koliko neke procedure in birokracije za osemsto ali devetsto evrov na leto! Kaj je to pri 20 do 25 predstavah, pri mnogih priložnostnih skečih ob raznih prireditvah, ki jih pripravimo. To je manj kot nič!« pravi Plut.

Financirajo se s članarino, prek zvez skušajo priti do kakih sredstev pri sponzorjih, nekaj zaslužijo tudi s predstavami, s katerimi gostujejo po Sloveniji, a to ni dosti. Npr. pri lanski novembrski predstavi v novomeškem kulturnem centru jim je po povrnitvi stroškov za dvorano in ob tristo obiskovalcih ter karti za deset evrov ostalo okrog tisoč evrov.

Seveda so v društvu morali nabaviti tudi davčno blagajno. Praktično gledališčniki za vse poskrbijo sami, prostovoljno in zastonj. Pri teatru tega ni malo, še zlasti če vsako leto pripravijo novo predstavo, kot je to v Prečni. Sami se znajdejo pri kostumih in sceni – tu največkrat zaidejo v kako poceni pohištveno trgovino in nakupijo rekvizite. »Saj imamo ambicije, da bi naredili kaj več, imeli pri predstavi tudi kake lučkarje ipd., a ne gre,« pravi Plut. Na vaje in gostovanja se vozijo s svojimi avtomobili, Plut s svojo prikolico vozi vso sceno, ravno tako velja za vso preostalo tehniko, ki jo hranijo kar pri predsednici društva Jani Zorko doma. Vaje imajo v stari prečenski šoli, kjer plačujejo manjšo najemnino, so pa te prostore še kot KUD Prečna sami uredili.

»Res delujemo le od denarja za vstopnine, in če ne bi vsi delali tako z veseljem, bi vse to že zdavnaj opustili,« jasno pove Franc Plut, ki pravi, da so več pričakovali tudi od Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, od katerega razen organizacije kakih seminarjev in izobraževanj ni nič.

Članek je bil objavljen v 6. številki Dolenjskega lista 7. februarja 2018

Besedilo in foto: L. Markelj