DL: Grad, lepotice in razvrat na Otočcu

16.5.2018 | 14:20

V pogovoru z upokojenim novinarjem Dolenjskega lista Andrejem Bartljem sta Ivana Stoparja in njegovo delo predstavila urednik Iztok Hotko (levo) in akademik Milček Komelj (desno). (Foto: I. Vidmar)

V pogovoru z upokojenim novinarjem Dolenjskega lista Andrejem Bartljem sta Ivana Stoparja in njegovo delo predstavila urednik Iztok Hotko (levo) in akademik Milček Komelj (desno). (Foto: I. Vidmar)

Krkina knjižna zbirka je bogatejša za novo knjigo, monografijo Otočec, posvečeno otoškemu gradu, njegovim nekdanjim in sedanjim prebivalcem in zgodovini objekta, ki jo je v svojem značilnem za širok krog bralcev prijaznem poljudnem pripovednem slogu spisal vodilni slovenski kastelolog Ivan Stopar, s fotografijami pa opremil fotograf Borut Peterlin.

V pogovoru z upokojenim novinarjem Dolenjskega lista Andrejem Bartljem sta Stoparja in njegovo delo predstavila akademik Milček Komelj, ki je tudi avtor predgovora, in urednik monografije Iztok Hotko. Med drugim je Milček Komelj povedal, da je prav grad Otočec, ko je bil ta še v ruševinah, Stoparja že kot gimnazijca tako navdušil, da je gradovom posvetil svojo poklicno pot. Kot dijak je tedaj pomagal študentu umetnostne zgodovine Ivanu Komelju raziskovati grad, kar je kasneje slikovito opisal tudi v svoji knjigi o gradovih v porečju Krke, kar Milček Komelj citira tudi v svojem predgovoru: "Vsepovsod so štrleli v nebo zogleneli ostanki strešnih tramov, nekaj sten je bilo podrtih, še vedno pa so bile ohranjene arkade, ki so se sesule šele pozneje in so jih potlej, ko so Otočec obnavljali, postavili na novo ..."

"Za obnovo Otočca so po drugi svetovni vojni poskrbeli dolenjski rojaki in grad je po prenovi postal reprezentativen zgled tega, kako je mogoče nekdanjo ruševino smiselno oživiti," je v predgovoru zapisal Milček Komelj. Grad, ki sicer v precej drugačni obliki od te iz dvajsetega stoletja datira v sredino 13. stoletja, je bil po vojni v petdesetih letih obnovljen po načrtih arhitekta Marjana Mušiča, ki je predvidel njegovo hotelsko namembnost. Prav tovrstna uporabnost pa je gradu zagotovila, da so zanj skrbeli, ga vzdrževali in obnavljali vse do danes.

Veliko vlogo pri tem je odigrala tudi novomeška tovarna zdravil Krka, ki je patronat nad Otočcem in ohranjanjem še nekaterih drugih dolenjskih gradov prevzela že v času, ko je Krko vodil njen ustanovitelj Boris Andrijanič, in ga ohranila vse do danes, ko svojo vlogo pri ohranjanju dediščine izkazuje tudi z izdajo monografije Otočec.

Stopar svojo zgodbo začenja z zgodbami njenih lastnikov, od tistih, ki so grad gradili, do njegovih plemiških prebivalcev in njihovih takšnih in drugačnih navad in razvad, tudi o priležništvu in slovesu grajskih lepotic ter razuzdanosti graščaka Albina Margherija in njegovem preštevilnem neuradnem potomstvu spregovori, preden se osredotoči na opis samega gradu, njegove zgodovine in današnje podobe.

Poleg številnih Peterlinovih fotografij monografijo bogatijo tudi številne skice in stare fotografije iz različnih arhivov, pa tudi stare razglednice, litografije, grbi in ilustracije, med drugim tudi Valvasorjeva risba. Knjigo je oblikoval Jurij Kocuvan, izšla pa je v slovenski, angleški in ruski različici.

Članek je bil objavljen v 7. številki Dolenjskega lista 15. februarja 2018

Igor Vidmar

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava