Vaš intervju: Matej Požun tretji na državnem tekmovanju iz matematike

14.5.2018 | 10:30

Vaš intervju: Matej Požun tretji na državnem tekmovanju iz matematike
Vaš intervju: Matej Požun tretji na državnem tekmovanju iz matematike

Matej Požun je dijak 4. letnika Gimnazije Krško. V času srednješolskega izobraževanja se je udeležil mnogo tekmovanj iz znanj na državnem nivoju, svojo veliko ljubezen do znanja pa uspešno združuje tudi s šahom. Pred kratkim je dosegel viden uspeh na področju matematike, ko je na tekmovanju gimnazijskih programov dosegel v kategoriji četrtih letnikov tretji rezultat in si s tem prislužil zlato priznanje. Z njim se je pogovarjal njegov mentor Matej Mlakar, profesor matematike.

Prof.: Kolikor vem, si poleg matematike tudi zelo uspešen fizik, prav tako pa imaš rad tudi elektrotehniko. Bi lahko katere šolske predmete postavil na lestvico največje priljubljenosti?

Matej: Na vrh lestvice mojih najljubših premetov bi zagotovo postavil elektrotehniko, ki jo nameravam študirati, tesno za njo pa sta fizika in matematika, ki sta njen sestavni del. Pri ostalih predmetih vedno najdem nekaj, kar me zanima in mi ob šolskih knjigah ni skoraj nikoli dolgčas. Zase lahko rečem, da mi je znanje izziv, še posebej, ko gre za tekmovalne dosežke, med katerimi bi v letošnjem šolskem letu poleg zgornjega izpostavil še 2. mesto na ekipnem tekmovanju Mladi Genialec iz znanja energetike, pri katerem sem si prislužil celo tablični računalnik. Že od osnovne šole dalje sem sodeloval na tekmovanjih iz različnih znanj in osvajal priznanja na državnem nivoju pri široki paleti predmetov od družboslovnih (zgodovine, slovenščine), naravoslovnih (fizike, kemije, biologije) do matematičnih tekmovanj (logike, razvedrilne matematike, klasične matematike), pri katerih sem bil najuspešnejši, sodeloval sem celo na tekmovanju o znanju iz sladkorne bolezni. Ob kopici priznanj, predvsem srebrnih (nekaj čez 20), sem osvojil le 3 zlata priznanja, pri logiki, matematiki in v osnovni šoli pri zgodovini. Mnogokrat sem bil od zlatega priznanja oddaljen le kakšno točko, ki je nisem uspel osvojiti zaradi premalo priprav, vzrok za premalo priprav pa je bilo nastopanje na prevelikem številu tekmovanj na preobširnih področjih. Dokaz za to je letošnje leto, ko sem se osredotočil le na fiziko in matematiko, pri kateri sem bil deležen največjega uspeha. Sem zelo tekmovalen tip človeka, zato sem se želel pomeriti in preizkusiti na vsakem področju, kar je terjalo svoj davek pri uspehu, saj so za tekmovanja na državnem nivoju potrebne temeljite priprave.

Prof.: Se ti zdi, da lahko srednješolec z abstraktnim serviranjem znanja tu in tam kot to počne šola danes doseže svoj intelektualni maksimum ali bi morali morda šolo prestrukturirati tudi v učnih načrtih, z uvajanjem več empiričnih metod učenja?

Matej: Gimnazije (vse od klasičnih do strokovnih) so najzahtevnejša oblika srednješolskega izobraževanja pri nas in so namenjene posameznikom, ki si želijo pred odhodom na želeni študij pridobiti čim več splošnega znanja. Po mojem mnenju in izkušnjah je koncept gimnazijskega izobraževanja dobro zastavljen in daje dijakom možnost, da pridobijo dovolj splošne razgledanosti, ki je pomembna za bodoče intelektualce. Vsako drastično poseganje v kurikulum gimnazij, splošnih in strokovnih, bi oskrunilo njihovo poslanstvo. S programom tehniške gimnazije sem zelo zadovoljen, saj menim, da mi daje dovolj širine in obenem usmeritev na področja, na katerih se sam najraje udejstvujem. Ker imamo pri strokovnih predmetih, ki so po slogu gimnazij večinoma teoretično obarvani, pouk tudi v delavnicah, bi si mogoče včasih zaželel tudi kakšno praktično uro, a se zavedam, v kakšen program sem se vpisal in vem, da bo moj čas še prišel. Edino, kar pogrešam kot gimnazijec je več informiranosti o poklicih, v mojem primeru o delu pravih inženirjev, želel bi si odhod v kakšno pravo podjetje ali udeležbo na kakšnem strokovnem predavanju na najzahtevnejši ravni.

Prof: Na svoje uspehe v šoli si lahko zelo ponosen. Najverjetneje je to plod večletnega trdega dela tudi doma, ne samo v šoli?

Matej: Vsakodnevno doma sproti naredim domačo nalogo, snov pa po navadi ne delam ravno za sproti, razen tistih predmetov, ki so mi najbolj pri srcu in jih včasih jemljem bolj kot hobi. Na splošno se doma učim odvisno od obveznosti, včasih nič, včasih skoraj cel preostanek dneva po šoli. Največ časa potrebujem za izdelavo poročil pri fiziki, ker si želim oddati čim bolj celosten izdelek, pri čemer se tudi največ naučim. Zelo veliko časa vložim tudi v izdelavo obveznih seminarskih nalog in predstavitev, ki jih želim pripraviti čim bolj strokovno in se poglobiti v dano temo, za kar preberem veliko gradiva, ki ga skušam obvladati, saj sam “ne prenesem branja pred tablo”. Kar se tiče učenja za redne teste se raje kot iz zvezka učim po učbeniku ali celo z branjem strokovnih člankov na internetu, saj tako dobim celostno sliko snovi, ki jo naj bi obvladal. Na ta način se včasih bolj samoizobražujem kot učim za šolski preizkus, kar mi je vseeno ljubše, ker je zame največja muka učiti se togih definicij iz zvezka na pamet.

Prof: So te do uspeha na matematičnem področju pripeljali lasten trud in s tem domače naloge ali bolj lastna radovednost in talent?

Matej: Samo z golim trudom pri pouku zagotovo ne bi prišel do dovolj visokega nivoja matematičnega razmišljanja, ki je potreben za takšen dosežek na tekmovanju državnega nivoja. Potrebna je še določena mera radovednosti, ki ti da globlji pogled v posamezen matematičen primer, katerega cilj je razumeti, ne samo rešiti. Najpomembneje se mi zdi zastavljanje vprašanj samemu sebi kot so: ”Zakaj tako in ne tako? Obstaja še kakšna druga pot? Kaj bi se zgodilo, če bi spremenili ta podatek?” Razviti je potrebno matematično intuicijo, za kar so potrebni, dovolj dobro poznavanje snovi, ki jo predelamo v šoli, želja po globljem razumevanju problematika dane snovi in posameznikova predispozicija za reševanje tovrstnih zahtevnejših problemov, ki bi jo lahko opredelili kot talent. Sam menim, da sem za uspeh potreboval vse troje in da tudi izjemen talent sam po sebi posamezniku ne prinese uspeha.

Prof: Kolikor vem, boš šolanje nadaljeval na študiju elektrotehnike. Koliko ti je program tehniške gimnazije v Krškem pomagal pri tej odločitvi?

Matej: Sam sem zelo zadovoljen z izkušnjo, ki sem jo v štirih letih preživel na Gimnaziji Krško, saj menim, da mi je dala dobro podlago za nadaljevanje na kateri koli naravoslovni fakulteti ne-le tehnični. Šola mi bo ostala v spominu predvsem zaradi profesorjev, ki so si skoraj vsi vedno pripravljeni vzeti čas tudi izven rednih ur, da bi mi kot zahtevnejšemu dijaku odgovorili še na kakšno dodatno vprašanje. Največjo oporo za izbiro smeri študija pa so mi zagotovo dali strokovni predmeti, ki jih poleg fizike in matematike najraje obiskujem.

Prof.: Kot dijak si vedno deloval kot nekdo, ki ve, katere cilje želi doseči. Ali velja to tudi za prihodnje - kakšne so tvoje ambicije glede zaposlitve?

Matej: Po končanem študiju bi si želel delati v katerem izmed uspešnih razvojnih podjetij pri nas na področju elektrotehnike, kasneje pa bom videl, kam me bo zanesla življenjska pot. V splošnem si želim razgibano delovno okolje in delo z najnovejšimi tehnologijami, ki mi bo omogočilo, da pustim svoj odtis v tehnološkem napredku.

Prof: Kot tvoj učitelj in mentor ti moram predvsem čestitati z uspeh, hkrati pa moram pripomniti, da se izredno dobro znajdeš pred neznanimi, širše zastavljenimi nalogami visoke zahtevnosti. Ti takrat, da ostaneš miren pri iskanju rešitev, pomaga tudi šah?

Matej: Turnirska šahovsko partija, je prav tako kot matematično tekmovanje “dirka na dolge proge.” Pri matematičnem tekmovanju imaš za 3 lažje in 3 zahtevnejše naloge na razpolago 180 minut, kar je za razmere šolskega testa ali mature izjemno veliko časa na posamezno nalogo, kar priča o njihovi težavnosti. Prav tako je tudi šahovsko partijo mogoče odigrati v petih minutah ali v štirih urah in več, kot je povprečen čas igranja na največjih turnirjih. Podobno kot v zahtevno šahovsko pozicijo se lahko poglobim tudi v zahteven matematični primer in tudi, če problema hitro ne razrešim, ostanem miren in osredotočen ter kvalitetno porabim ves čas, ki mi je na voljo. V tem času poskušam poiskati vse znanje, ki ga premorem in ga prenesti v neznan, zahteven primer, podobno kot v šahu, kjer v vsaki neznani poziciji potrebno poiskati najboljšo potezo na podlagi splošnih šahovskih zakonitosti.

Prof: Proti koliko šahistom si že igral simultanko?

Matej: Do sedaj nisem igral prav veliko simultank, največ z osmimi šahisti, sem pa pred kratkim začel sodelovati z Valvasorjevo knjižnico Krško tako, da bom po končani maturi odigral kakšno več.

Prof.: Znanstveniki so pred kratkim v neki študiji dokazovali, da umetnost igranja šaha in matematične sposobnosti niso nujno povezani oziroma da dober šahist ni nujno tudi dober matematik in obratno. Pri tebi to očitno ne velja. Imata ti dve veščini po tvojem kaj skupnega? Kje je lažje doseči nivo odličnosti?

Matej: Šah in matematika imata veliko skupnega, v mojem primeru bi izpostavil predvsem sistematičen pristop k problemu in razmišljanje po korakih, ki je v obeh primerih zelo pomembno. Šah me je, podobno kot matematika, naučil, da moram pozicijo (problem) razčleniti, poiskati oporne točke v mojem znanju, ki ga bom uporabil, da bom poiskal najboljšo potezo (pot do rešitve). V obeh primerih je potrebno razmišljati vnaprej, še posebno v šahu, kjer za voljo nasprotnika ni poti nazaj. Za dosego odličnosti je na obeh področjih potrebno veliko truda, vendar je šah za razliko od matematike igra, v kateri je pomemben tudi tekmovalni vidik in včasih za zmago ni dovolj odigrati vseh najboljših potez, ker je zmago pogojujejo tudi napake nasprotnika. Po drugi strani pa je matematika kot znanost dosti širša in se hitreje razvija kot starodavna igra, zato je z vidika količine potrebnega znanja za odličnost zahtevnejša od šaha. Težko rečem pri katerem področju je lažje oz. težje doseči nivo odličnosti, pri nobenem pa zagotovo to ni lahko.

Prof.: Katera je tvoja najljubša šahovska otvoritev in kdo je bil po tvojem v zgodovini šaha najbolj dominanten šahist svoje ere?

Matej: Moja najljubša šahovska otvoritev je sicilijanska obramba, ki jo pogosto igram z belimi in črnimi, ker je zelo dinamična in ponuja odprto igro na zmago za obe strani. Po mojem mnenju najdominantnejši šahist svoje ere zagotovo Gari Kasparov, saj je na šahovskem prestolu v moderni dobi vzdržal kar 15 let in vse do upokojitve veljal za najboljšega. Čeprav pravega turnirskega šaha ne igra že več kot 10 let, je še vedno najbolj znan šahist tako med šahisti, kot med tistimi, ki ne igrajo šaha.

Prof: Človek se v tvojih letih umsko zelo razvija. Se ti zdi, da lahko še dosti napreduješ v šahu? Do katerega naziva bi rad prišel?

Matej: V zadnjem času sem se sicer malo bolj posvetil šoli, bom pa poleti spet s polno pozornostjo pri šahu in šahovskih tekmovanjih. Lahko še dosti napredujem in nameravam v prihodnjih letih priti do naziva FIDE mojstra in mogoče, če mi bo moja poklicna pot dopuščala, še kaj dlje. Šah je bil od nekdaj moj hobi, v katerem uživam in sem rad uspešen, a ostaja podrejen moji življenjski poti na kateri želim uspeti kot inženir.

Prof: Kaj pa matematika? Kot učitelj opažam, da si pri rednem pouku opravil z večino nalog zelo hitro in suvereno. Si se kdaj dolgočasil med urami in se te ni spodbujalo dovolj močno vsa ta leta šolanja na Gimnaziji Krško?

Matej: Z vašimi urami matematike sem zelo zadovoljen, saj snov večinoma razlagate na podlagi primerov in se izogibate toge teorije, kjer je za voljo pravilne matematične obravnave le-to še mogoče. Včasih sem snov razumel prej kot večina sošolcev, zato sem se ob prezentaciji osnovnejših primerov malo dolgočasil, a sem vseeno zbrano poslušal, saj sem želel ujeti vaše zanimive razlage, ki so mi dobro služile tudi pri zahtevnejših primerih in tudi takrat, ko sem na videz ostal “brez zaposlitve” nisem dolgo ostal v brezdelju, saj sem si vedno našel izziv v učbeniku, v katerem sem včasih z zanimanjem opazoval naloge iz prihajajočih snovi. Mislim, da sem se sam kar dovolj spodbujal, čeprav bi si med sošolci, ki so prav tako nadarjeni za matematiko, včasih zaželel družbe, da bi skupaj poskušali doseči nekaj več, kot je to sedaj uspelo meni. Pri vaših urah pa me je navdušilo tudi to, da ste imeli odgovor na vsako vprašanje, za katerega ste si čas včasih vzeli tudi po koncu ure, da bi potešili radovednost mene in mojih sošolcev.

Prof: V času srednjega izobraževanja si sodeloval tudi na tekmovanjih iz logike in razvedrilne matematike in ne spomnim se, da ne bi osvojil priznanja na državnem nivoju. Očitno rad tekmuješ in si rad uspešen. So bili tudi trenutki, ko si bil razočaran? Kako se takrat s tem spopadaš?

Matej: Velikokrat sem bil po že po samem tekmovanju razočaran, ker sem vedel, da nisem dosegel tistega, kar sem si želel, včasih celo pričakoval od sebe. Ker sem po naravi optimist nisem nikoli predolgo čepel v razočaranju, temveč sem vedno iskal uspehe na ostalih področjih. Lahko bi rekel, da mi je za vidnejši uspeh po neuspehu na posameznem področju včasih zmanjkalo malo vztrajnosti, saj se nikoli nisem uspel osredotočiti le na eno stvar. Po neuspehu na kakšnem šolskem tekmovanju sem več dodatnega časa začel vlagati v šah ali v kakšno drugo tekmovanje in obratno, ko sem doživel neuspeh na šahovskem tekmovanju, sem se tolažil tako, da sem začel več razmišljati o matematičnih problemih.

Prof: Kaj bi priporočil trenutnim in bodočim gimnazijcem Gimnazije Krško na njihovi šolski poti?

Matej: Učite se za znanje, ki naj bo trajno! Predlagal bi vam, da si pri vsakem predmetu najdete nekaj, kar vas zanima in motivira ter učenje celotnega predmeta prilagodite temu cilju. Recimo: če vam ne gredo tuji jeziki, se poskušajte vživeti v samega sebe na vaši prihajajoči življenjski poti, ko boste v tuji državi na izmenjavi ali izletu. Za učenje naravoslovnih predmetov povezanih z matematiko poskusite znanje osvojiti z razumevanjem in si čez čas zgraditi celotno sliko predmeta, kar se vam bo izplačalo, sploh v zadnjih letnikih, ko se bo novo znanje v veliki meri povezovalo s starim. Če pride do težav pri razumevanju snovi, se najprej poskusite z njimi v čim večji meri soočati sami, pokažite nekaj volje in šele nato se obrnite na ostale sošolce ter profesorje, ki vam bodo v tem primeru zagotovo radi pomagali.

Prof: Danes si odpisal prvo polo mature. Se zavedaš, da je to začetek slovesa in prihod nečesa novega?

Matej: Ja, počasi me že prevzema občutek konca pomembnega obdobja v mojem življenju in začetka še pomembnejšega na univerzi. Žal mi je, da se bom moral ločiti od šole in domačega okolja, obenem pa se že velim novih izzivov, ki jih pričakujem v prihodnje na področjih, ki me najbolj zanimajo. Vmes me čaka samo še pisanje mature, za katero sem precej samozavesten in se nek način celo veselim, da se bom lahko še zadnjič preizkusil pri splošnih predmetih, sploh zdaj, ko je obsežno analiziranje romanov in pisanje eseja že za mano.

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava