DL: Portret tedna - Alenka Mežnaršič

30.4.2018 | 12:40

Kako gre že tisto o aktivnem staranju? Pa o tretjem življenjskem obdobju? Včasih se zdi, da so to le prazne floskule. Češ, naj ne bi ljudje, ko se upokojijo, izgubili stika z družbo, z dogajanjem okrog sebe, skratka, naj se ne bi pogreznili v samoto ali bi jih preplavila misel, da kot upokojenci niso več potrebni. A takšne spodbude so pomembne in potrebne, saj naša družba še kako potrebuje takšne ljudi, z vsem njihovim znanjem in izkušnjami. Seveda pa je odločitev o tem, kako bodo živeli kot upokojenci, predvsem na njih samih.

Da je upokojensko življenje lahko še kako pestro in razgibano, dokazuje Alenka Mežnaršič, ki je leta 1948 kot osemletno dekletce našla svoj novi dom pri sorodnikih v Metliki, saj ji je vojna vihra vzela starše in sestro. Ljubljančanka je v Metliki hitro pognala korenine. Že v osnovni šoli je začela pisati pesmi, a je svojo prvo pesniško zbirko Med žitom in pšenico izdala šele pred 30 leti. Ker rada vse, kar se zgodi, obrne na zabavo in smeh, so ji bili bolj kot pesmi na kožo pisani šaljivi skeči, ki pa ne opravijo svojega poslanstva, če obležijo v predalu. Vendar Alenka ni iskala igralcev, ampak je začela igrati kar sama, k sodelovanju pa je privabila še Stanka Matekoviča.

Že potem, ko se je leta 1992 upokojila, je izdala zbirko anekdot in šaljivih govorov Tukaj Obrh, sledila je knjiga s pesmimi in skeči Ujemi smeh, lani pa je izšla zbirka njenih skečev Kapljice smeha. A ne gre zgolj za kapljice, ampak najmanj za solze smeha. Alenkini skeči imajo dodano vrednost, saj so pisani v metliškem narečju, vedno pa so aktualni. »Za vsako priložnost sem napisala nov skeč in le malo jih je, ki smo jih igrali več kot enkrat. Pred leti se nama je s Stankom pridružila še moja hči Mojca. Koliko skečev je nastalo, niti ne vem natančno, zagotovo pa jih je okrog 150,« se nasmehne Alenka, ki ne pozabi omeniti, da so tudi na nastopih izven Bele krajine govorili po metliško. Po zamislih Tonija Gašperiča, ki je dal idejo o obnovi perišča ob metliškem Obrhu, pa pripravlja tudi šaljivo zgodbo o opravljanju na perišču. Predstave na nekdanji pomembni metliški informacijski točki naj bi stekle prihodnje leto.

A Alenka je znala biti tudi zelo resna, če je bilo potrebno. Vrsto let je pisala govore in jih prebirala ob slovesu zlasti Metličanov, marsikateri govor pa je napisala tudi za druge. »Ko sem pisala govore za ljudi, ki sem jih poznala – takšnih je bilo največ –, sem jih imela vedno pred očmi. V govor sem zato vključila njihov značaj, posebnosti,« se spominja.

Mežnaršičevo mnogi poznajo tudi kot mamo evropsko zaščitene belokranjske pogače. Sama najbolje ve, koliko poti in dogovarjanj je bilo potrebnih, da se lahko Belokranjci danes pohvalijo s svojo jedjo. Bila je tudi požrtvovalna predsednica Društva kmečkih žena Metlika, izdala je nekaj knjižic z recepti jedi, od katerih so nekatere že skoraj zdrsnile v pozabo. Pomagala je tudi mnogim drugim društvom, ki so se ji oddolžila pri izdaji njenih knjig. Za večletno javno delo v občini in za certificirano belokranjsko pogačo je prejela tudi občinsko plaketo.

Nekdaj sta z možem Miranom, ki jo je vedno spodbujal pri njenem delu in poudarjal, da bi se morala bolj ceniti, redila ovce, obdelovala vinograd, njen priljubljen konjiček so bila ročna dela, rada je dobro kuhala in pekla. A marsikaj, kar je počela nekdaj, še ni odšlo v spomine. Še vedno piše skeče, igra in se druži z ljudmi z dobro energijo. Zato je tudi med ljudmi vedno sprejeta z nasmehom in odprtimi rokami.

In vse, kar se ji zgodi, obrne na veselo plat. To se odraža tudi v njenih skečih, v katerih je vedno zrno resnice. Takšen način življenja ji vliva novo energijo, da še pri 78 letih ostaja mladostna in marsikdaj kar razposajena. Vesela pa je, da hčerka Mojca stopa po njenih stopinjah, saj je poleg igranja začela pisati skeče. Sin Danilo, ki je ponosen na mamo in vse, kar počne, pa jo spodbuja, da bi izdala še kakšno knjigo. Živimo v pričakovanju, da bo res tako.

Članek je bil objavljen v 3. številki Dolenjskega lista 18. januarja 2018

Mirjam Bezek-Jakše