DL: Krškopoljec na pohodu - Zaradi masti skoraj izumrl

26.4.2018 | 14:50

Krškopoljec je v sodobni kulinariki vse bolj cenjen, česar se zavedajo tudi v gostilni Kunst. (Foto: B. B.)

Na predstavitvi

Krškopoljski prašič pridobiva veljavo – Redijo ga že po vsej Sloveniji, KZ Sevnica pa si prizadeva povečati odkup – Odojke prodajajo tudi v Avstrijo in Italijo – Cenjen predvsem v suhomesnatih proizvodih – Vse boljša selekcija – Prijavili se bodo na razpis evropskega kmetijskega sklada

Če je še pred desetletjem ali dvema krškopoljskemu prašiču grozilo izumrtje, je danes pri slovenskih rejcih teh črno-belih prašičev približno toliko kot prašičev bele pasme, plemenskih merjascev pa celo več. A priložnosti za rast in razvoj, pa tudi izzivov, je še veliko.

Občina Krško kot vodilni partner, Posavski muzej Brežice, Kmečka zadruga Sevnica, Kmetijsko gozdarski zavod Novo mesto, Društvo rejcev krškopoljskih prašičev in gostinsko podjetje Kunst 1966 so se zato povezali v projekt Črno-belo bogastvo s Krškega polja, s katerim se bodo prijavili na razpis evropskega kmetijskega sklada. Cilj projekta je obuditi pomen te edine avtohtone pasme ter oblikovati nove podjetniške priložnosti in razvoj novega turističnega produkta.

Pomena in priložnosti, ki jih ponuja krškopoljska pasma, se zavedajo že mnogi. V KZ Sevnica odkup krškopoljcev v zadnjih letih skokovito raste. Pred tremi leti so jih odkupili 20, lani že 176. Iz njih izdelujejo suhomesnate izdelke, prodajajo pa ga tudi kot sveže meso. Za svojo krškopoljsko panceto je KZ Sevnica lani na Agri dobila zlato medaljo, salama krškopoljka pa je bila srebrna. Izdelujejo tudi klobase za kuhanje, lani so prvič predstavili krškopoljsko velikonočno šunko. »Ponosni smo, da je krškopoljec med poznavalci čedalje bolj uveljavljen in prepoznan, saj je to naša pasma in naša dediščina,« pravi Barbara Mlakar Krajnc iz KZ Sevnica.

Še vedno pa v KZ Sevnica krškopoljci predstavljajo le manjši delež, približno desetino vsega odkupa prašičev. »Zelo smo zainteresirani, da odkup povečamo, zato tudi vstopamo v projekt, ker bi radi za to pasmo navdušili čim več rejcev. Saj ponudba živali niti ni tako majhna, a je zelo sezonske narave, mi pa potrebujemo redno dobavo skozi celo leto,« pojasnjuje Mlakar Krajnčeva.

Izdelovalci suhomesnatih izdelkov cenijo krškopoljca predvsem zaradi njegovega visokega deleža maščobe, ki daje izdelkom sočnejši in bolj aromatičen okus. Interes trgovskih verig za te mesnine je velik in tudi cene, ki jih dosegajo, so višje. Višje so tudi odkupne cene, saj je prirast črno-bele pasme nekoliko nižji od bele. V KZ Sevnica odkupijo 150-kilogramske prašiče, ki so do te teže zrasli v petih ali šestih mesecih, medtem ko bela pasma za to težo potrebuje štiri mesece.

Predsednik Društva rejcev krškopoljskih prašičev Franc Ivanšek iz Zasapa krškopoljce redi že kakih 20 let. Danes ima 23 plemenskih prašičev, večinoma pa se ukvarja s prodajo odojkov za nadaljnjo rejo. Z ženo sta se reje lotila ljubiteljsko, danes pa kmetija od tega živi. »Povpraševanja je dovolj, že kakih pet let prodajamo odojke tudi v Italijo in Avstrijo. V Sloveniji je v plemenski reji krškopoljcev že toliko kot belih prašičev, merjascev pa je že nekaj let več kot belih. Odkar smo začeli delati selekcijo, se je tudi stanje pasme zelo popravilo, čeprav nekateri še vedno prodajajo neprimerne živali,« pravi gospodar enega od dveh večjih selekcijskih centrov krškopoljske pasme v Posavju.

Krškopoljska pasma je bila namreč vrsto let prepuščena posameznim kmetom, ki so črno-belega prašiča redili na skrivaj. Pasma je bila od 60. let prejšnjega stoletja pa skoraj do osamosvojitve prepovedana. Kot pojasnjuje kustosinja v Posavskem muzeju Brežice dr. Ivanka Počkar, je želela mesnopredelovalna industrija od rejcev predvsem meso, ne pa masti, krškopoljec pa je slovel ravno po tej. In prav zaradi masti, ki je bila na kmetijah vedno osnova preživetja in simbol blagostanja, se mu kmetje niso želeli odreči. »Znani so primeri, ko so prašiče lovili po dvoriščih in kastrirali merjasce. Marsikdo se je temu uprl tudi z vilami, čemur je seveda sledila kazen.«

Prvi zapisi o krškopoljcu so iz leta 1851, temeljito pa ga je leta 1899 popisal in predstavil Viljem Rohrman, Novomeščan in kasnejši ravnatelj kmetijske šole na Grmu. S krškopoljci je tesno povezan tudi brežiški svinjski plac, kamor so prašiče do prepovedi hodili kupovat iz vse Slovenije. Pasma, ki jo bržkone spet čaka svetla prihodnost, tudi danes ni omejena le na Posavje in Dolenjsko, saj so člani Društva rejcev krškopoljskih prašičev, teh je okoli 170, razpršeni po vsej Sloveniji.

Članek je bil objavljen v 4. številki Dolenjskega lista 25. januarja 2018

Boris Blaić