DL: Srne in politika - Ko poči v Siriji, odmeva na Gorjancih

11.9.2017 | 14:50

Foto: arhiv lokalno.si; M. L.

Ob postavitvi ograje na nekaterih odsekih slovensko-hrvaške državne meje so se vrstili protesti, v katerih so organizacije in posamezniki opozarjali na škodljive posledice ograje. Sčasoma so se glasovi pomirili, ograja je postala del vsakdana. Toda ostajajo vprašanja brez odgovorov in ostajajo napovedi.

Razmere ponazarja tudi primer s kostanjeviškega območja. Lovska družina Kostanjevica na Krki sodeluje s sosednjima lovskima družina iz Hrvaške, to sta Vepar Žumberački Budinjak in Kuna Kalje. »Enkrat letno organiziramo skupni lov. Letos bo glede tega skupnega lova najbrž problem. Država namreč napoveduje postavitev žičnate ograje na Gorjancih,« pravi starešina Lovske družine Kostanjevica na Krki Aleš Kegljevič.

Ograja bo po Kegljevičevih besedah občutno vplivala na razmere v lovišču. Če bi lov ob meji organizirali tudi v napovedanih spremenjenih okoliščinah, bi divjad silili v ograjo. In to je treba gledati predvsem kot težavo živali, ne kot težavo lovcev. »Največji problem je ta, da divjad ne bo mogla prehajati meje,« poudarja Kegljevič.

Na omenjen omejitven ukrep države kostanjeviški lovci ne morejo vplivati oziroma ne morejo vplivati odločilno. Lovcem država dopušča to, da bodo označili stoletne prehode divjadi. »Ampak to ni učinkovita rešitev, ker se divjad giblje tudi zunaj stoletnih prehodov, ki jih bomo označili na bodoči ograji. Problem je vsekakor velik. Ograjo naj bi postavili od Mokric do Trdinovega vrha, se pravi na celotnem območju Gorjancev, kjer poteka državna meja. Ampak ograja je samo eden od problemov. Mejo bosta Slovenija in Hrvaška namreč verjetno redno nadzirali in to pomeni pogosto prisotnost ljudi in vozil. Tak nemir bo motil divjad in naravo sploh,« meni Kegljevič.

»Ker mislijo postaviti ograjo, moramo lovci sporočiti koordinate prehodov, ki jih na našem terenu uporablja divjad," pravi član Lovske družine Kostanjevica na Krki Rajko Kučič iz Črneče vasi nad Kostanjevico na Krki. S tem se dotika meje v povezavi s prihodnjim življenjem živali na Gorjancih. Ampak ker je njegova Črneča vas že precej visoko na Gorjancih, si lahko predstavlja, kako bo ograja na meji posegla v življenje ljudi v tem delu obširnega območja Žumberak-Gorjanci. V Črneči vasi ima skoraj vsaka hiša gozd v Strašnem jarku. Njihove parcele so sicer na slovenski strani, a pot do tja poteka tudi po Hrvaški, ker je to težko dostopno območje. Vaščani se sprašujejo, kako bodo prišli do teh zemljišč, če bo tam ograja. Ali bodo za dvolastnike tudi naredili prehode v ograji ali pa bo država zgradila nove poti po slovenski strani? Pomisleki prebivalcev Črneče vasi so na mestu. Primer iz Slovenske vasi v brežiški občini, tj. še na širšem območju Žumberak-Gorjanci, namreč kaže, da na državljane država tudi pozabi, če oceni, da se za hišo ali dve ne izplača poseči v državni proračun. V Slovenski vasi je namreč enak primer, kot ga omenja Kučič v zvezi s potmi v Strašnem jarku. Nekaj prebivalcev Slovenske vasi, ki je v Sloveniji, lahko dostopa do svojega doma samo po hrvaškem ozemlju. Ob osamosvojitvi so pristojna ministrstva že napovedovala gradnjo nove povezovalne ceste ob t. i. zeleni meji. Napovedi so ostale napovedi in tiste ceste v Slovenski vasi leta 2017 še niso naredili. Splošne državne koristi so očitno tudi tam dobile prednost pred problemi posameznih državljanov.

KRVAV ZAČETEK

V zvezi s posledicami pričakovane žičnate ograje na slovensko-hrvaški meji v naravnem okolju Žumberka in Gorjancev, kjer je zlasti na hrvaški strani zelo malo naselij, nekateri sicer morda ohranjajo zmerni optimizem zaradi trenutnih razmer. A začetno stanje po prvih dneh mejne ograje je bilo tam vse prej kot spodbudno. »Na žičnati ograji ob meji na območju med Sotlo in Kolpo, mejnima rekama na jugovzhodu in jugu Slovenije, se je v zadnjem času poškodovalo že precej živali, divjih in domačih. Za košuti, eno v Beli krajini in eno v Posavju, je bila ograja celo usodna,« je poročal Dolenjski list decembra 2015. V tistem času smo tako poročali tudi o dveh poškodovanih psih na Bizeljskem, ki sta dobila rane v ograji ob reki Sotli. Najverjetneje so bile posledica ograje takrat tudi rane še nekaterih drugih psov, ki jih je veterinarka Mirjam Blatnik prav tako oskrbela v veterinarski ambulanti v Brežicah.

Nekoliko južneje, V Slovenski vasi, se je v ograjo ob reki Bregani, torej v ravninskem izteku Žumberka in Gorjancev, prvi teden po postavitvi žičnate ograje ujela košuta, kot sta decembra 2015 povedala gospodar Lovske družine Mokrice Roman Zofič in član Mirko Bogovčič. Košuto, ki je bila na tistem območju prva žrtev ograje, so morali zaradi hudih poškodb ustreliti.

Po takih hudih začetkih se je življenje očitno nekako utirilo na novo. »Tista košuta takrat in zdaj, pred nedavnim pa srnjaček sta se ujela v ograji pri nas,« je pred dnevi povedal Roman Zofič. Kot da bi se divjad sprijaznila s to ograjo. Verjetno ve, da tam skozi ne more iti, razmišlja Zofič, ki med razlogi za to, da divjad ne dostopa do ograje, vidi tudi pogoste nadzore državnih organov ob meji.

Gregor Bogovič, vodja odseka za gozdne živali in lovstvo v brežiški območni enoti zavoda za gozdove, pravi, da se temna pričakovanja o tem, da bo za divjad ograja past, k sreči ne uresničujejo. Bogovič omenja s tega območja tista dva primera, ki ju navaja tudi Zofič. Kot poudarja Bogovič, je veliko več živali povoženih na cesti. »Žival, ki se prosto giblje po prostoru, verjetno vidi mejno ograjo in ne gre k njej. Od ograje se divjad umika tudi zaradi kemičnih odvračal. Problem pa nastane, če se pojavijo potepuški psi, pred katerimi poskuša divjad pobegniti. Lovci zaradi nevarnosti, da bi se divjad zapletla v ograjo, ne izvajajo lova ob meji,« pravi Bogovič. Po njegovem mnenju je manj možnosti, da se divjad zaplete v ograjo, na poseljenih območjih, kot sta tudi ob rekah Sotli in Bregani. Ob rekah divjad redkeje prehaja mejo. Kjer ni naravnih ovir, npr. na Gorjancih, pa bi bila ograja, kot poudarja Bogovič, še večja nevarnost za divjad.

VENDARLE SKRBNO

Omenjene nizke številke o divjadi v ograji na meji, ki jih navajajo sogovorniki, so nedvomno tudi posledica organiziranega dela. Treba je poudariti, da se Lovska zveza Slovenije, Zavod za gozdove Slovenije in nekatere druge ustanove ter številne civilnodružbene organizacije trudijo, da bi bile posledice ograje za naravo čim manjše. Tako med drugim že poldrugo leto veljajo navodila Lovske zveze Slovenije. Decembra leta 2015 je namreč njen predsednik sporočil, da je zveza na lastno pobudo pozvala lovske družine v obmejnem pasu, naj lovci redno dnevno nadzirajo mejno ograjo. Lovska zveza je takrat tudi dobila zagotovilo državnega sekretarja na ministrstvu za notranje zadeve Boštjana Šefica, da bo država na pobudo lovske zveze med drugim pomagala nameščati na mejni ograji odvračala za divjad.

Kako dolgo bodo omenjene nizke številke na našem območju še držale, je ob napovedih za postavitev ograje na Gorjancih posebno vprašanje. Temu se pristojni v državi mogoče posvečajo premalo zavzeto. Toda sedanje razmere v mednarodni skupnosti, ki jim daje pečat z orožarsko industrijo povezano nasilje v arabskem svetu in v evropskih prestolnicah, očitno dobivajo prednost pred življenjem v Žumberku in Gorjancih.

Članek je bil objavljen v 23. številki Dolenjskega lista 8. junija 2017

M. Luzar