DL: Polžereja ni za lene, polže je treba tudi loviti

10.9.2017 | 19:15

Roman Makše (levo) in Sebastijan Ajdišek (Foto: M. Ž.)

Polžja ogrlica (osebni arhiv)

Gneča na stebru (osebni arhiv)

Polžja farma zahteva vsakodnevno prisotnost. (Foto: M. Ž.)

Vsakih štirinajst dni morata zelenjavo pokositi, da se pomladi. (Foto: osebni arhiv)

Polž na mreži (osebni arhiv)

Polžja farma v Češči vasi – Prijatelja Sebastijan Ajdišek in Roman Makše polže gojita na italijanski ekološki način – Cilj: polža kot hrano približati ljudem na Dolenjskem – Mrzla zima terjala svoj davek

Polžereja se, kot kaže, vedno bolj uveljavlja tudi v Sloveniji, na dolenjskem podeželju sta se je lotila dobra prijatelja Sebastijan Ajdišek in Roman Makše. V Češči vasi v dolini reke Krke je januarja leta 2016 na 7000 kv. metrih začela rasti Dežela polžev. Junija je sprejela svojo matično čredo 23.000 slamnatih vrtnih polžev (Helix aspersa muller), ki sta jih kupila na mednarodnem inštitutu za polžerejo v italijanskem Cherascu. V drugi polovici julija so dobili že prve mlade polžke, jeseni pa so imeli prvo »žetev«.

Ajdišek je o reji polžev sicer razmišljal in jo kar dobro preučil že pred leti, a ker ni imel dovolj zemlje in zraven vode, je misel nanjo opustil. »Predlansko poletje pa smo sedeli pri prijatelju Romanu, in ko je začel malo godrnjati, kaj vse mora kositi, kje vse ima njive, ki jih daje tudi v najem, sem znova hitro prišel na idejo o polžereji. Predlog je padel na plodna tla. Obiskala sva nekaj slovenskih gojiteljev polžev, se povezala z italijanskim inštitutom in začela urejati farmo,« je pripovedoval.

BIOLOŠKA REJA

Celo zimo sta postavljala ograjo, ki sta jo opela ob 280 lesenih stebričkov, spodnji del je pločevinast in vkopan v zemljo, da bi preprečila kakšen morebiten pobeg polžev, ki se seveda kljub temu dogaja, in dostop škodljivcem, denimo mišim in ježem, sicer polže jedo tudi ptiči in žabe. »Nato sva oblikovala gredice, dolge so približno 45 metrov in široke tri, jih obdala z mrežo in posadila zelenjavo. Naši polži jedo radič, blitvo, zelje, razvajamo pa jih s sočnicami in lubenicami, to imajo najraje,« je povedal Ajdišek in dodal, da imata popolnoma biološko rejo, brez dodatkov. »To je italijanski ekološki način, kjer se polži prehranjujejo z zelenjavo na prostem, vse pa je ročno obdelano. Pri francoskem načinu polže gojijo v zaprtih prostorih in jih hranijo s hrano za polže. Kje se hranijo in kako se prehranjujejo, se pozna tudi na njihovem okusu. Naši polži imajo tako nežen okus po zelenjavi,« je dodal.

V samo pripravo farme, vanjo sodi tudi pridobivanje vseh dovoljenj, da sta speljala vodo iz bližnje Krke za namakanje, sta vložila okoli 17.000 evrov, od tega so ju polži prišli 5.300 evrov. Da bi karseda pocenila naložbo, sta veliko dela opravila sama s pomočjo družin in tudi prijateljev. Poleg gredic sta uredila še suho shrambo, slamnati vrtni polži se namreč po »trgatvi« skladiščijo živi, saj lahko živijo – spijo brez hrane v hladnem prostoru tudi do šest mesecev, Ajdišek pravi, da prezimijo kot medved. »Prostor pod podom sva obila in dobro izolirala, saj mora biti vlaga okoli 60 odst., temperatura pa ne sme pasti pod nič stopinj Celzija. Če je potrebno, si pomagava tudi z razvlažilcem in kaloriferjem,« je orisal.

Da ne boste mislili, da s polži ni dosti dela in da pride vse samo od sebe. Če ne drugega, jih je treba vsak dan pobirati z mreže in ograje ter pregledovati. »Polž naredi okoli 5 metrov v eni uri in jih je treba loviti, tako da to ni posel za lene,« smeje pristavi Roman Makše.

Letošnja zima jima res ni šla na roko, zaradi mrazu je zemlja za kakšen poldrugi mesec zamrznila v globino pol metra, v njej pa polži prezimujejo. A tudi za takšne zime že iščeta rešitev, idejo Ajdišek že ima, ali se bo obnesla v praksi, pa bo pokazal čas. »Resda sva izgubila eno leto, a dobila veliko znanja in izkušenj,« je poudaril. In če smo povsem iskreni, tudi vroča suha poletja, za letos že napovedujejo takšno, polžem ravno ne godijo, radi imajo vlago in roso, zato je tudi dogajanje v Deželi polžev bolj živahno ob večerih in zgodaj zjutraj. Tu si bosta pomagala z namakanjem in zalivanjem.

OKUSEN PA ŠE ZDRAV

Prijatelja pravita, da ni bojazni, da jima polžev ne bi uspelo prodati, saj je povpraševanja v Italiji, Franciji in Španiji veliko, a želita si, da bi tudi na Dolenjskem pogosteje segli po polžih. »Vendar bo potrebno še nekaj časa, da se bo spremenilo tradicionalno razmišljanje gostilničarjev, saj lahko tako rekoč na prste ene roke prešteješ gostilne, ki ponujajo polže. To je velika škoda, saj so bili ljudje na degustacijah, ki sva jih pripravila, nad polži navdušeni. Slamnati vrtni polž je nežnega okusa, zato tudi za njegovo pripravo ne potrebuješ toliko zelišč in začimb, je tudi edina vrsta polža, katerega meso uporabimo v celoti,« sta menila in dodala, da je poln beljakovin in proteinov ter brez maščob, gotovo pa ne bo zastrupljen, saj tak ne bi preživel. Makše ima najraje polže z jajci, Ajdišek s testeninami, najbolj poznani pa so s česnovim zeliščnim maslom oz. na burgundski način.

»Polž pa ni le hrana, je tudi zdravilen. Polžjo slino uporabljajo v zdravilstvu in kozmetiki za izdelavo krem za kožo proti staranju, je tudi ena najučinkovitejših sestavin pri celjenju ran in tkiv, brisanju brazgotin … Pravijo, da je en surov polž na mesec dober za celjenje ran na želodcu. Če bo kdaj potrebno, bomo poskusili tudi to,« je sklenil Roman Makše.

In kakšne cene dosegajo njihove vrste polžev? Največ jih uporabljajo v Italiji, Grčiji, Franciji, Španiji in Belgiji. V tujini je veleprodajna cena za kilogram od 4,5 do 5 evrov, v Sloveniji pa so lahko maloprodajne cene tudi od 20 do 25 evrov. »Če jih bova letno prodala okoli 300 kilogramov, bova zadovoljna, da se ti zaradi potnih stroškov splača polže peljati v Italijo, pa jih moraš imeti vsaj tono,« sta še dodala.

Članek je bil objavljen v 23. številki Dolenjskega lista 8. junija 2017

Mojca Žnidaršič