DL: Slovenska in tudi bosanska zgodba

29.8.2017 | 10:00

Janez Pezelj

Knjiga Janeza Pezlja Velimir zgodba o uničujočih posledicah liberalne gospodarske politike v Sloveniji in položaju manjšin v Republiki srbski

Knjiga nekdanjega novinarja Dolenjskega lista in Televizije Slovenija Janeza Pezlja Velimir, ki je lani sočasno izšla v slovenskem in srbohrvaškem jeziku, je več pozornosti kot pri nas vzbudila v Bosni in Hercegovini, predvsem v Republiki srbski, kjer ima korenine glavni junak, podjetnik Velimir Begić.

Velimir je neke vrste biografski roman Velimirja Begića, skozi katerega bralec spoznava ali pa zgolj obuja marsikaj, kar se je dogajalo v tragičnih časih razpadanja Jugoslavije in v prvih dveh desetletjih samostojne Slovenije. Velimir je eden mnogih, ki je v času Titove Jugoslavije v želji po boljšem življenju iz rodne Bosne, natančneje iz bosenske vasi Gornja Ravska, prišel v Slovenijo, v Kočevje, kjer se je zaposlil v tamkajšnjem podjetju Oprema in se uveljavil kot izvrsten komercialist. Leta 1994 je šla Oprema Kočevje v stečaj in Velimir skupaj s 224 drugimi delavci na cesto. Iznajdljivi komercialist se najprej loti posla s tekstilom, potem pa z ograjami. Prelom v njegovi poslovni zgodbi se zgodi, ko ga prav Janez Pezelj seznani z gradbenim baronom Dušanom Černigojem, direktorjem ajdovskega Primorja. Uspe mu priti v avtocestni posel, sprva na pogled izvrstna poslovna priložnost pa se kasneje izkaže za prekletstvo, ki se za Velimirja konča slabo. Dars mu ostane dolžan 700.000 evrov. A Velimir tudi to preživi in svojo zgodbo ob neki priložnosti pove Pezlju, ki ob tem vzklikne, da je to zgodba za roman. Velimir ga drži za besedo in Pezlja po enem letu ob ponovnem srečanju prepriča, da se po nizu pogovorov in več obiskih Velimirjevih rodnih krajev, kjer sliši tudi tragične zgodbe o nasilju večinskega srbskega naroda nad manjšinskim hrvaškim, res loti pisanja.

V prvem delu knjige skozi predvsem gostilniške pogovore Velimirja s prijatelji Pezelj bralca spusti tudi v ozadje "velikih" poslov, njegov glavni junak razkriva marsikatero znano in tudi manj znano tajkunsko zgodbo, govori o spletu politike in "gospodarstvenikov", zapisano z navednicami. Gre za svojevrstno kritiko neoliberalne politike, ki je nasprotni ekstrem tistega, kar smo imeli v prejšnjem sistemu, ko je posameznik ne glede na svoj družbeni status imel bistveno več veljave in je ne glede na svoj položaj ohranjal bistveno več človeškega dostojanstva.

V delu knjige, kjer se zgodba dogaja v Velimirjevih rodnih krajih, se Pezelj dotika neke vrste tabu teme položaja manjšinskih narodov v Republiki srbski. "Veličina nekega naroda se vidi v odnosu do manjšin," pravi Janez Pezelj in dodaja: "Srbi v Republiki srbski nimajo nobenega odnosa do manjšin." Zgodba o umoru mladega katoliškega župnika iz Gornje Ravske, ki so ga srbski ekstremisti, večinoma njegovi nekdanji sokrajani in sosedi, zverinsko mučili, ga navezanega na vlečno kljuko avtomobila vlekli več kilometrov daleč do jezera, kjer so ga, potem ko je v svoji zadnji želji Boga prosil, naj jim oprosti, kar delajo, napolnili s svincem in mu z rafalom dobesedno odpihnili glavo. Očitno jim je Bog res vse oprostil, saj zločincev roka pravice še danes ni dosegla.

Janez Pezelj je Novomeščan, v Novem mestu je končal tudi gimnazijo, študij pa je nadaljeval v Ljubljani na Visoki šoli za socialno delo in na Fakulteti za družbene vede. Sedem let je bil novinar na Dolenjskem listu, deset let pa na TV Ljubljana oziroma Slovenija kot dopisnik, redaktor, urednik in voditelj informativnih oddaj, posebej pa se je izkazal z reportažo s Kosova o stavki starotrških rudarjev, za kar je skupaj z ekipo dobil novinarsko nagrado sklada Toneta Tomšiča. Po slovesu od novinarskega poklica je opravljal dela vladnega predstavnika za tisk in vodje oddelka državnega zbora za informiranje, bil nekaj časa tudi direktor Kulturnega centra Janeza Trdine in generalni sekretar Rdečega križa Slovenije, v filmu Filipa Robarja Dorina Trdinov ravs pa se je preizkusil tudi kot igralec in odigral glavno vlogo – upodobil je Janeza Trdino. Kot upokojenec živi in ustvarja v Novem mestu.

Članek je bil objavljen v 20. številki Dolenjskega lista 18. maja 2017

Igor Vidmar