DL: Mihovica pri Šentjerneju - Hiša iz lesa, slame, ilovice, peska …

16.5.2017 | 14:50

Stene so iz bal slame, seveda zelo zbite. (Foto: osebni arhiv A.B.)

Janja Turk in Andrej Brečko

Brečkova bio hiša na zunaj ni videti nič posebnega.

Takle je bil videz lesenega skeleta hiše. (Foto: osebni arhiv A.B.)

Janja pri delu v notranjosti hiše, kjer se lepo vidi ilovnati omet. (Foto: osebni arhiv A. B.)

Prijatelji pri delu, ko so nanašali zunanji apneni omet. (Foto: Osebni arhiv A. B.)

Raketna peč je posebna na pogled, a tudi njeno delovanje je ekološko in energetsko varčno.

Velik vrt ob hiši Andrej in Janja lepo obdelujeta, saj je ni čez zdravo, doma pridelano hrano. Zadaj hiša. (Foto: osebni arhiv A. B.)

V Mihovici pri Šentjerneju je Andrej Brečko v zadnjih dveh letih postavil hišo, ki je samo na prvi pogled taka kot druge. V resnici gre za naravno gradnjo, v kateri bo življenje bolj zdravo in prijetno. Tako sta prepričana z dekletom Janjo in prisegata tudi na samooskrbno gospodinjstvo s čim manj stroški in odpadki, saj naravo resnično spoštujeta.

Andrej Brečko ni domačin. Odraščal je v okolici Laškega. Nikoli si ni mislil, da se bo »zasidral« v šentjernejski dolini, a življenje včasih ubira čudna pota, pa je morda kar prav tako, pravi. Odkrito pove, da je bil kot mladostnik bolj izgubljen. Izučil se je za avtomehanika in trgovca, a nekako se ni našel. Pomoč je poiskal v duhovni skupini, se začel ukvarjati z meditacijo (ki jo še sedaj prakticira vsak dan), in ko se je leta 2000 ponudila priložnost za delo v Novi Zelandiji, je vse pustil in odpotoval. Prvotno načrtovani trije meseci so se spremenil v šest let. »Delal sem kot vzdrževalec, obenem pa se učil in na neki akademiji naredil diplomo iz življenjskega svetovanja. Predvsem pa sem se soočil sam s sabo,« pripoveduje Andrej, ki je nato prepotoval še kar lep del sveta.

TUJINA - ŠOLA ŽIVLJENJA

Tri mesece je preživel na Kitajskem, obiskal Florido, kar sedem let pa je bila njegov dom Anglija, kjer je v Londonu delal v welness centru. »Zame je bila to šola življenja. Opazoval sem in se učil, kakšen je pravilen način življenja. Spoznal sem, da industrija in potrošništvo prevzemata in uničujeta ves svet. Na Kitajskem je npr. vse tako onesnaženo, da sonca sploh ne vidijo več. Na Floridi, kjer je visok standard, pa so ljudje tako izumetničeni in znotraj prazni, da je kar hudo. Spoznal sem, da moraš biti to, kar si, živeti umirjeno, delati stvari, ki te osrečujejo in izpolnjujejo. Želel sem si sam razporejati svoj čas, kaj bom počel, kako živel. Ta družba te prehitro potegne v tempo in brezupno potrošništvo, hotel sem stran od tega,« Andrej razlaga svojo odločitev, da se vrne leta 2013 v domovino in si ustvari drugačno življenje, morda celo v kaki skupnosti.

Ko mu je prijatelj Matjaž Strojin, ki ga je spoznal v Londonu, doma v Mihovici ponudil v nakup gradbeno parcelo, Andrej ni pomišljal. Tako je na obrobju vasi počasi začela rasti stanovanjska hiša, kot rečeno, naravna gradnja.

EKO HIŠA BO ZDRAVA

»Moj cilj je bil ustvariti naraven življenjski prostor, kjer bom lahko bolj zdravo živel in puščal minimalni odtis v okolju,« pravi Andrej. Ob pomoči Janeza Jordana, strokovnjaka za naravne gradnje, se je odločil za kombinacijo naravnih materialov - hiša ima lesen skelet, stene pa so pravzaprav slamnate bale, ki so zelo stisnjene in vstavljene vmes. Slama predstavlja dobro izolacijo, stene dihajo. Zunanje stene imajo apnenčast omet, notranje pa omet iz ilovice in peska. Stene hiše so tako debele med 50 in 60 centimetrov in so iz več plasti. Okna in vrata so vsa lesena in v glavnem reciklirana. Kot pravi Andrej, je pobral to, kar so nekateri metali stran, ko so menjali lesena okna za plastična, »čeprav so lesena bolj zdrava, le vzdrževati jih je treba«.

Marsikaj je kupil s pomočjo interneta, pa tudi les, ki ga je potreboval pri hiši (okrog 40 kubikov), je našel oz. kupil od kmetov po ugodni ceni, takega, ki bi sicer v gozdu zgnil in propadel zaradi lubadarja.

IN NAPROTI PRIDE JANJA …

Za ogrevanje hiše, ki ima streho iz glinene opeke, spodaj je bivalni del s kuhinjo, zgoraj pa spalni del in kopalnica, skrbi posebna raketna peč, ki je zelo varčna in ekološka. Deluje na vzgonskem zraku in ogreva celo hišo. Iz dimnika skoraj ni dima, kar pomeni, da gre za minimalne izpuste CO2. Obenem segreva vodo, na peči pa je mogoče tudi kuhanje.

Andrej pove, da mu gradnja ne bi uspela brez pomoči prijateljev, zlasti je bila nepogrešljiva pomoč Strojinovih, in vsem se iz srca zahvaljuje. Zanimivo pa je, da je ob gradnji hiše našel tudi dekle. Janja Turk, doma iz sosednje vasi Roje, je prišla malo pogledat, kaj dela ta tip, in ji je bilo všeč, saj podobno razmišlja kot Andrej. Večkrat je priskočila na pomoč in kmalu sta ugotovila, da sta sorodni duši. Tako sedaj skupaj dokončujeta svoj dom in imata kup načrtov, kako naprej.

Veliko naredita sama, saj zaenkrat nista v službi, seveda pa brez prihrankov ne bi šlo. »Če bi hodil v službo, bi na mesec zaslužil od petsto do največ tisoč evrov. Domov bi prišel pozno popoldne, utrujen in iztrošen. Vsakemu mojstru, ki bi ga plačal pri hiši, pa bi na dan gotovo odštel sto evrov. Ni računice. Ker veliko znam sam, in ker se lotim vsakega dela, je bolje tako. Hiša nastaja počasi, z minimalnimi stroški,« pove Andrej. Do te faze ga je z nakupom zemljišča vred stala le okrog 50 tisoč evrov. »Ko bi ljudje vedeli, da se da do marsičesa priti tudi poceni,« pravi. Z Janjo načrtujeta urediti rastlinsko čistilno napravo, iz blata bosta pridobivala bioplin. Imela bosta tudi kompost, posluževala se bosta recikliranja, kjer se bo dalo.

NA VRTU HRANA

Gospodinjstvo želita urediti čim bolj enostavno in samooskrbno, s čim manjšim onesnaževanjem okolje. Okrog hiše je kar nekaj zemlje, ki jo pridno obdelujeta. Imata velik vrt, kjer načrtujeta tudi rastlinjake, zasadila sta že preko tisoč različnih rastlin, od sadja do zelenjave, grmičevja, začimb idr. »Sama bova pridelala praktično vso glavno hrano, viške bova prodala oz. izmenjala z drugimi. Vesela bova obiskovalcev, ki jim bova dokazala, kako se da živeti zdravo, umirjeno, v sozvočju z naravo ter z malo denarja. V trgovini že sedaj praktično kupiva le najnujnejše stvari,« pravita Andrej in Janja, ki ugotavljata, kako malo človek res potrebuje za življenje. Sreča in zadovoljstvo prihajata od znotraj, sta prepričana.

Njuno vodilo je živeti z naravo, »in predvsem ne biti suženj potrošništva. »Ljudje toliko nakupujejo, ker s tem zapolnjujejo to, kar jim v življenju manjka. Najin moto pa je, da mora življenje delati zate, ne da ti delaš za življenje. V tem duhu bova vzgajala tudi svoje otroke,« pove Janja, ki je po poklicu mag. ekologije in biodiverzitete, otroke pa ima zelo rada.

ŽIVETI PREPROSTO, Z NARAVO

Glede narave sta zelo zaskrbljena. »Zemlja je živ organizem in nas je ustvarila. Mi pa z njo svinjamo - onesnažujemo naravo, zrak, zemljo, vode … Zaradi denarja delamo nore stvari. Toliko alarmov je že od vsepovsod - poplave, orkani, potresi, segrevanje ozračja -, pa nas ne zbudijo. Da bo šlo še tako naprej, je le naš izgovor, da nam ne bi bilo treba kaj spremeniti. A če se bo globalno segrevanje nadaljevalo, še deset let res ne bo šlo več tako naprej, spremembe na Zemlji se bodo zgodile, prišlo bo do naravne selekcije, sta prepričana naša sogovornika.

Ne delata si utvar, da bodo vsi ljudje živeli kot onadva. »A želiva spomniti, da je treba živeti v skladu s samim seboj, bolj duhovno in prijazno do ljudi in okolja. Drugače nas bo konec,« pravita Andrej in Janja, s katerima je res prijetno klepetati. Ni čudno, da se pri njiju že zdaj, ko kaj delata okrog hiše, tako radi ustavijo vaščani in drugi, kaj poklepetajo, se nasmejijo in nato odhitijo naprej po svojih opravkih in obveznostih. A gotovo bolj umirjeno in zadovoljno.

Članek je bil objavljen v 6. številki Dolenjskega lista 9. februarja 2017

Besedilo in foto: L. Markelj