DL: Domačija Barbo - Lojze Slak ne bo nikoli res odšel!

26.12.2016 | 17:30

Slakova sestra Jelka in soproga Ivanka ob spominskem obeležju na domačiji Barbovih na Malem Kalu

Nejc, Dragica in Marjan Barbo

Marjan in Nejc rada zaigrata na harmoniko. Posebnost ni le Slakov gumb, temveč tudi samo ena naramnica, tako kot jo je imel Lojze Slak.

»Lojze Slak je naša legenda in slovenski narodni junak. Iz nič je ustvaril carstvo glasbe, pred njim ničesar, za njim skladovnica plošč in nesmrtnih viž. Česarkoli se je dotaknil s svojimi prsti na harmoniki, povsod je zazvenelo, zapelo, da je bilo veselo slovensko srce in slovenski človek. Tako kot njemu je bilo dano na tem svetu le malokomu: dar je bogat vir in on ga je medse živo sprejemal, ga bogatil in iz njega, iz pravira studenčnice, ustvaril mogočen veletok glasbe, ki ne mine! Pri vsem tem je bil skromen, kot da je samo orglar, na katerega igra gospod in ga usmerja in se mu pokori,« je 30. septembra leta 2011, le dan po smrti legende diatonične harmonike, zapisal mirnopeški rojak, eden največjih slovenskih pesnikov Tone Pavček, ki je tudi sam slab mesec kasneje, 21. oktobra, izgubil boj s težko boleznijo.

Ravno danes, 29. septembra, tako mineva pet let, odkar velikana slovenske narodno-zabavne glasbe ni več med nami, a je spomin nanj in njegovo glasbo živ kot nekoč. Na spletni strani mirnopeške občine lahko med drugim preberemo: »Pa vendar ne bo nikoli odšel! Preveč naš je, preveč se nas je dotaknil, da bi lahko kdajkoli pozabili! Preblizu nam je, da ne bi ostal za vedno del vsakega ljubitelja domače glasbe.«

Te besede potrjuje tudi obisk domačije Barbo na Malem Kalu, kjer je Lojze Slak preživljal svoje otroštvo in mladost. Rodil se je sicer na Jordankalu, a še preden je dopolnil prvo leto, je mama Ana hudo zbolela in odšel je k starim staršem na Mali Kal, da bi si nekoliko opomogla, in tam tudi ostal. Stric Ludvik ga je na vdušil za diat onično harmoniko, s katero sta postala nerazdružljiva. Še preden je šel v šolo, je znal že več kot ducat pesmi, pri štirinajstih pa je prvič samostojno zaigral na stričevi poroki. In tako se je začela zgodba o poznanem godcu, častnem občanu občine Mirna Peč, ki je za svoje glasbeno delo prejel številna domača in tuja priznanja, med dr ugim mu je Ameriška akademija za glasbo podelila grammyja, leta 2002 pa je prejel tudi najvišje državno odlikovanje – častni znak svobode Republike Slovenije.

SPOMINSKA SOBA IN OBELEŽJE

Domačijo Barbovih vodita Dragica in Marjan Barbo, ki je najmlajši Slakov bratranec. Najbrž ni prav nobeno presenečenje, da »frajtonarico« raztegneta tudi Marjan in sin Nejc, glasba je pač vseskozi del Barbove družine, pa tudi praktično v vsaki hiši v vasi. »Ko je bil Lojze nazadnje tukaj, bil je že bolan, sem ravno kupil novo harmoniko. Bom poskušal zaigrati nanjo, je rekel. In je. Kako lepo ga je bilo slišati,« se je spominjal Marjan.

V gospodarskem poslopju so s pomočjo Slakove družine uredili spominsko sobo, v kateri je bogato razstavo o življenju in delu mirnopeškega rojaka postavila domača osnovna šola Toneta Pavčka. Sprejmejo lahko za avtobus ljudi, ki si lahko ogledajo razstavo in spominsko obeležje, ki ga je občina Mirna Peč postavila leta 2013. Tega predstavlja kamniti steber, na katerem je pritrjena bronasta plošča z r liefnim Slakovim portretom, do njega pa vodi pot s 37 okroglimi betonski tlakovci, ki so razporejeni tako kot tipke na diatonični harmoniki z znamenitim Slakovim gumbom, ob poti pa je betonska klop. »Ni skupine obiskovalcev, da ne bi kdo zaigral kakšno Slakovo na harmoniko, pridružita pa se jim tudi Marjan in Nejc, tako da je pri nas vedno veselo,« je povedala Dragica, ki obiskovalcem postreže tudi domače dobrote, seveda pri tem ne sme manjkati jabolčni zavitek, sladica, ki jo je imel Lojze Slak najraje, in so ga poimenovali kar Slakov štrudelj.

Na izletniški kmetiji Barbo se tako napovedano ali nenapovedano oglasijo ljudje iz vse Slovenije, zamejstva in širše, sodelujejo pa tudi z novomeškim Kompasom. Lani jih je denimo obiskalo več kot 3.000. »Ljudje so zadovoljni, čutijo, da so dobrodošli in da jim damo toliko, kolikor jim pač lahko. Učimo se iz dneva v dan,« je pripomnila Dragica, Marjan pa dodal, da upajo, da bodo v kratkem vzpostavili tudi povezavo z Ameriko, saj so jih nedavno obiskali slovenski izseljenci. Barbovi so ponosni, da so postali del velike Slakove zapuščine, a ker to pomeni tudi neko obveznost, se bo Dragica povsem posvetila domačiji in obiskovalcem.

SEKCIJA LJUBITELJEV SLAKOVE GLASBE

V okviru mirnopeškega turističnega društva so zdajšnji in nekdanji vaščani Malega Kala ter nekaj posameznikov v želji, da negujejo in ohranjajo spomin na godca vseh godcev, oblikovali sekcijo ljubiteljev Slakove glasbe. Šteje okoli 30 članov, vodi pa jo Franc Rovšek. Srbijo za urejenost kraja in se srečujejo ob različnih priložnostih, njihovo gostoljubnost pa že nekaj let lahko občutijo udeleženci junijskega pohoda po Poti Slakove in Pavčkove mladosti, za letošnji občinski praznik je bil četrti po vrsti. Udele ženci so bili nad pohodom v organizaciji domačega turističnega društva znova navdušeni, še posebno pa nad dobrodošlico na Malem Kalu in v Šentjuriju.

Članek je bil objavljen v 39. številki Dolenjskega lista 29. septembra 2016

M. Žnidaršič