DL: Režiser Boris Petkovič - Kastriran scenarij Utripa ljubezni

16.11.2016 | 10:20

Boris Petkovič v pogovoru z Alenko Murgelj (Foto: I. Vidmar)

Novomeškega oziroma natančneje straškega režiserja Borisa Petkoviča, zadnjega v nizu zanimivih gostov novomeške Knjižnice pod krošnjami na Pumpnci, se predvsem zdaj že srednja generacija gledalcev novomeške televizije in nekdanje oddaje MKC TV spomni kot pronicljivega komentatorja dolenjske glasbene scene, ki jo je v devetdesetih letih ocenil za prazno in samozadostno in, kot je v pogovoru z Alenko Murgelj priznal v petek zvečer, ko je skupina Mercedes Bend, predhodnica najuspešnejšega novomeškega benda Dan D, imela dve svoji lastni skladbi, ni pravočasno prepoznal izjemnega potenciala Tomislava Jovanovića Tokca.

Razlog za tokratno srečanje pumpenške publike z danes uglednim in cenjenim režiserjem je bil njegov film Utrip ljubezni, ki ga je Boris Petkovič na slovenska filmska platna pripeljal lani jeseni, zanj pa je njegov novomeški prijatelj Jurij Moškon na festivalu slovenskega filma dobil vesno za montažo.

Glasba in ustvarjanje gibljivih slik so stalnica v življenju Borisa Petkoviča, ki se je po srednji šoli sicer najprej odločil za študij uporabne matematike, a je hitro ugotovil, da ni rojen za znanstvenika, in se je po temeljitem premisleku in analizi najlažjih visokih šol odločil za študij tehnologije prometa na pomorski fakulteti v Portorožu. Vendar ga študij ni oddaljil od poti proti filmu, ki mu jo je namenila usoda. Po končanem šolanju na Obali, kjer se je dodobra spoprijateljil tudi s tamkajšnjo alternativno sceno z Markom Brecljem na čelu, in po sodelovanju pri več filmskih projektih - med drugim je režiral tudi 19 dokumentarnih oddaj Odklop, za kar je leta 1999 dobil viktorja za najboljšo dokumentarno oddajo - jo je mahnil v Pariz na študij filmske režije na filmski šoli EICAR v Parizu, kjer je leta 2005 diplomiral in naslednja tri leta tam tudi poučeval. Odločitev za odhod v Pariz je bila precej korajžno dejanje, saj pred odhodom ni znal niti besede francosko, a danes prizna, da je bila to njegova najboljša odločitev v življenju.

V domovino se je vrnil leta 2009 z v svojo biografijo vpisanim celovečernim filmom "paris.love" in celovečernim omnibusom Desperado Tonic. Leta 2011 je posnel zelo dobro ocenjen dokumentarni film V letu hip hopa, ki je bil na nek način tudi temelj za scenarij za film Utrip ljubezni, kjer se zgodba prav tako plete v hiphoperski sceni. "Ko sem se leta 2009 z ženo vrnil v Slovenijo, nisem hotel nadaljevati na osnovi starih povezav, ampak sem želel začeti na novo. Kot stari panker mi je bila od novejše scene najbližje hiphoperska. Hiphoperji so odprti, družbeno kritični, upajo si povedati, kaj je narobe, so skratka pravo nasprotje zadrtim Slovencem," je svojo odločitev za dokumentarni film o slovenskem hip hopu in kasneje okolju za zgodbo celovečernega filma pojasnil Boris Petkovič.

Prvotni scenarij Utripa ljubezni je bil napisan po meri gledalca srednje generacije, a Petkoviču z njim ni uspelo prepričati komisije na razpisu in scenarij je bil že na poti v arhiv, ko se je na RTV Slovenija odprl razpis za mladinsko filmsko produkcijo. Osvojil je predlog, da bi scenarij prilagodil mlajšim gledalcem, pa ga je, kot pravi, kastriral. Iz scenarija je odstranil določene ljubezenske scene in konfliktne situacije ter dobil denar za snemanje.

Zgodba Utripa ljubezni se plete okoli reperja in maserja Bruna in mlade zagrebške violinistke Nine, ki v Ljubljani študira na akademiji za glasbo in živi pri svoji razuzdani mami. Srečata se v nekem klubu na tekmovanju reperjev, kjer Bruno zmaga, Nina in njena študijska prijateljica pa sodelujeta z violino v slogu 2 Cellos. Srečanju in zavrnjenemu poljubu sledi razburljiva ljubezenska zgodba, ki se konča ... tudi z veliko dobre glasbe.

Čeprav je Boris Petkovič, kot trdi, po vrnitvi iz Pariza začel znova, pa popkovine, ki ga veže na pionirske čase novomeške televizije, ni povsem pretrgal. Kot rečeno, je za montažo filma poskrbel Jurij Moškon, ki ga je v začetku devetdesetih let zvabil k sodelovanju v odpuljeni mladinski oddaji MKC TV, češ, 'Ti si odpuljen, pridi, boš kaj naredil'. V filmu se kot strogi profesor violine pojavi Franci Kek, tedanji spiritus agens omenjene oddaje, pri kateri je Boris Petkovič dobil prve filmske izkušnje. Med drugim pa se je v Kinu pod krošnjami spomnil tudi na svoje sodelovanje z Dolenjskim listom, kjer mu je tedanji urednik Marjan Legan v okvirčku na kulturni strani ponudil prostor za kolumno o dolenjski alternativni kulturni sceni Le vkup, le vkup uboga gmajna. "Tedaj smo se borili za prostore odprtega duha in to naše poslanstvo, vidim, danes nadaljuje tudi Pumpenca. Duh, ki veje pod temi drevesi, ima smisel," je med drugim pod krošnjami akacij ob Krki povedal Boris Petkovič.

Članek je bil objavljen v 32. številki Dolenjskega lista 11. avgusta 2016

Igor Vidmar