DL: Portret tedna - Mojca Špec Potočar

9.10.2016 | 17:50

Mojca Špec Potočar

Častna in nepoklicna funkcija predsednice Območnega združenja Rdečega križa (OZRK) Novo mesto zajema prijetne dogodke, kot so stiski rok krvodajalcem jubilantom, in izjemno težke trenutke, ko se osebno soočiš s hudimi življenjskimi stiskami. »Večkrat je bilo tudi hudo, ko sem tragične zgodbe še dolgo nosila tudi domov. Tisti, ki so res v stiski, o tem običajno niti ne govorijo, kaj šele, da bi zaprosili za pomoč. V takih primerih se jim moraš približati z veliko mero spoštljivosti in vsak primer je primer zase,« je ob slovesu od vodenja te največje regijske humanitarne organizacije povedala Mojca Špec Potočar. Prejšnji četrtek je novomeški OZRK, ki ga je vodila zadnjih osem let, prepustila novemu vodji Marjanu Grahutu, za vnovično kandidaturo se ni odločila: »Menim, da sta dva mandata zadosti. V tem obdobju smo pridobili nove, moderne prostore humanitarnega centra in vanje vnesli pester program ter tudi okrepili široko mrežo prostovoljk in prostovoljcev na Dolenjskem. Sedaj pa je prišel čas za novega človeka z novimi idejami.«

Od rojstva Novomeščanka, gimnazijka in diplomirana ekonomistka, na poklicni poti pa sprva 15 let bančnica, vmes je opravila še magisterij, nato se je kot revizorka zaposlila na novomeški občini, kjer je bila leto dni tudi v. d. direktorice občinske uprave, potem pa je nove izzive poiskala v Razvojnem centru Novo mesto in ga kot direktorica prav tako vodila osem let. Z izkušnjami vodenja projektov in pridobivanjem evropskih sredstev je še sedaj tam zaposlena. Pester je tudi njen »politični življenjepis«, ki zajema funkcijo nepoklicne podžupanje v Muhičevem mandatu, lokalno Zvezo za Dolenjsko pa je zamenjala za državnozborsko SMC in se na njihovi listi potegovala tudi za županski stol. Danes je njihova svetnica v občinskem svetu MO Novo mesto, za napovedi o morebitni novi kandidaturi ali drugih političnih ambicijah pa pravi, da je še veliko prezgodaj.

Veliko raje kot o politiki spregovori o družini. Starši so v zibelko edinke kot najvišjo vrednoto položili prav družino, z njo pa spoštovanje do sočloveka. »Biti pošten in veliko delati. Pa, da se moraš bolj kot z besedami dokazati z dejanji,« pravi o svoji vzgoji. Mati je bila učiteljica, oče oficir, tudi njen soprog je častnik Slovenske vojske, sama pa med drugim tudi predavateljica na več področjih, celo pri treniranju psov, saj je članica kinološkega društva že več kot 40 let. »Doma smo imeli vedno male živali, verjetno že od tam izhaja ta ljubezen. Kot prvošolka sem domov prinesla psička in ponoči hodila k njemu spat, tako da sem na koncu staknila celo pljučnico,« v smehu pripoveduje. Ko je oče spoznal, da ne gre za muho enodnevnico, ji je prinesel knjige o kinologiji in tudi ta pot izobraževanja se je začela, danes pa ji družbo, predvsem na tekaških progah, dela psička Dita. Med hobiji našteje še kolesarjenje, gobarstvo, branje knjig, vrtičkarstvo… »Ta povezanost z zemljo in naravo mi veliko pomeni. Bogastvo je v nas in okoli nas, če ga le znamo zaznati in deliti z drugimi,« doda.

Po slovesu od funkcije, ki jo je za veliko prostih popoldnevov odtrgala od družine, prihaja čas, ko se bo tem načelom lahko vnovič v celoti posvetila. Tudi ko jo je pred osmimi leti tedanji prvi človek RKS Janez Pezelj poklical s ponudbo o predsedovanju OZRK, se je najprej posvetovala doma. »Vedeli so, kaj to pomeni, pa so me vseeno podprli. Zato sem neskončno hvaležna možu, hčerka se je vmes osamosvojila in odselila s partnerjem, a doma imam še 17-letnika. In sedaj je prišel najin čas,« se z veseljem ozre v prihodnost in namigne, da bo ta na njegovo pobudo precej povezana s trto.

Članek je bil objavljen v 27. številki Dolenjskega lista 7. julija 2016

Mirjana Martinović