Alenka Mirt pred poroko

28.6.2016 | 14:15

"Če se dobro počutiš v svoji koži, je vse drugo neumnost," pravi Alenka Mirt. (foto: Šimen Zupančič)

Alenka Mirt in Kamenko Kesar sta na nedavni piknik pod klobuki prišla s svojima hčerkama. (foto: Mare Vavpotič)

Gotovo se je spomnite iz oddaje Vizita na Pop TV, saj jo je zaznamovala s svojo nasmejano pojavo in zdravstvenimi temami, ki so bile razumljive in poučne. Še danes pogrešamo njen obraz in na cesti jo še vedno kdo povpraša, kam naj se obrne s kakšno zdravstveno težavo. In Alenka mu rada svetuje in pomaga. Njeno življenje se je pred nekaj leti obrnilo na glavo: ločila se je in našla novega partnerja, Kamenka Kesarja, s katerim sta neverjetno povezana. Čez nekaj tednov se bosta poročila. Med intervjujem sva obe jokali. Pa ne zaradi poroke, temveč zaradi še vedno bolečega spomina na njeno prijateljico, preminulo novinarko Špelo Šipek.

Seveda nas najprej zanima vse o poroki: kako je prišlo do nje?

Odkar sva s Kamenkom skupaj, sva si želela postati mož in žena. A ker se nekaj let ni nič zgodilo, sem ga začela po žensko zbadati in pritiskati nanj, ali bo naredil pošteno žensko iz mene. (smeh) Potem pa me je res presenetil in me pred dvema letoma na Dunaju zaprosil s tem čudovitim prstanom (pokaže res lep prstan, op. a.), o katerem pravim, da je zanj dal »levo ledvico«, ker je Tiffanijev. Bila sem presenečena in ganjena, to je sto let stara oblika zaročnega prstana, ki ga delajo samo pri njih. Izraža točno tisto, kar naj bi zaroka bila: srce daš svoji dragi. Ampak moj Kamenko je mislil – ker je bral, da sta Brad Pitt in Angelina Jolie zaročena že sedem let –, da je to to in bo zdaj nekaj let mir, ker se je zaročil z mano in opravil svojo dolžnost. Ko pa sem ga pri večerji vprašala, kdaj se bova poročila, ga je samo oblilo. Pojasnila sem mu, da se bova poročila v zapovedanem roku enega leta, a ker življenje teče tako hitro, sta se obrnili dve. To bo moja druga poroka, toda zdaj je vse drugače. Vse, kar je v zvezi s poroko, nama je obema v užitek. Ob naju bodo prijatelji, izbrala sva si kraj, ki nama je ljub, ob morju. Pred prvo poroko sem kar precej »grešila« pri tradiciji: z Blažem sva šla skupaj kupit poročno obleko, nisem se poročila v klasični belini, zdaj pa bom naredila tako, kot čutim in mislim, da je prav.

Kaj se vam je zgodilo s Kamenkom, da je vse drugače?

Po štiridesetem letu se ti redko zgodi, da najdeš nekoga, s katerim se tako ujameš, s katerim ti je tako lepo. Skupaj imava štiri otroke, ki se med sabo zares lepo razumejo, družina smo. Midva delava skupaj, doma sva skupaj – to je pravi blagoslov. In da ne bo pomote, eno veliko garanje. Zelo spoštljiva sva do tega, kar imava. Ker se zavedava, da je redko.

Poročno obleko ste že kupili – ste jo torej skrili pred bodočim možem? Zato da bo rekel uau!, ko vas bo zagledal?

Če ne bo rekel tega, potem se ne bom poročila s pravim! (smeh)

V dobrem letu torej eden najlepših, pa tudi najhujši dogodek v vašem življenju. Z lani umrlo novinarko Špelo Šipek sta bili zelo povezani. Veliko ste o bolečini ob izgubi napisali na spletu.

(molk in solze) Zelo težko govorim o Špeli. Nepojmljivo je, da je ni več. Zdi se mi, da to ne more biti res in da bo prišla nazaj. Dan prej, preden je umrla, sva bili skupaj na telovadbi, kamor sva hodili trikrat na teden. Naslednji dan sva bili zmenjeni za kosilo. A poklicali so jo v šolo, ker je njena hči zbolela, napisala mi je SMS »danes bova žal jedli vsaka zase«, šla domov in umrla. Najhujše mi je, ker je res ni nikjer več, prav po otroško razmišljam, češ, res je ni. Ni je. Še danes ji hočem kaj povedati, pa se zavem, da je ni več. To, da sem izgubila Špelo, je najhujša stvar, ki se mi je zgodila v življenju. Prve tedne po njeni smrti se mi je zdelo vse brez smisla. Morala sem se prebiti skozi. Veliko sem razmišljala o tem, da mi ni nikoli rekla, da jo tišči v prsih, da težko diha ... še dan prej sva skupaj kolesarili na telovadbi. Če kaj, potem sem se naučila, da moraš sproti »čistiti« vse stvari, da se ti ne naberejo – ne smeš imeti zamer, predvsem pa moraš svojim ljubim vsak dan povedati, da jih imaš rad, jih poljubiti, kot da je zadnjič. Špela se je zelo veselila najine poroke s Kamenkom, prav srečna je bila za naju. Velikokrat sanjam o njej. Zelo lepa je v mojih sanjah. Stara je bila samo 42 let. Njena smrt je pretresla slovensko javnost. Strašno jo pogrešam, ni dneva, ko ne pomislim nanjo. Isto leto, nekaj mesecev pozneje, je zbolela še moja mama, tako da je bilo res hudo. Zdi se mi, da je tudi poroka priložnost, da grem naprej in presekam s težkimi in bolečimi izkušnjami. Čas je za veselje. Tudi življenje je takšno, težko in lepo obenem. Verjamem, da bo Špela na moji poroki, obljubila je, da bo.

Na vašem blogu sem brala tudi zanimivo razmišljanje o tem, kako se ženske obremenjujemo z nepomembnostmi, kot so recimo kilogrami.

Če se dobro počutiš v svoji koži, je vse drugo neumnost. Dogodek s kavbojkami iz zapisa, ki ga omenjate, se mi je zgodil prejšnji petek. Prav »floknila« sem jih v smeti na Petrolovi črpalki. Nisem jih mogla več nositi in odločila sem se, da se nikdar več ne bom tlačila v preozke kavbojke. To nisem jaz. Tega je konec – takšne stvari se mi zdaj dogajajo. To se ti dogaja, ko odrasteš. Toda ko delaš na televiziji, je tvoja »podoba« zelo pomembna. Velik del zapuščine televizije nosim s seboj. Opažam, da pri nas ni veliko »starejših« voditeljic, kar je v svetu sicer praksa. Ker so izkušene, umirjene in vedo, kaj delajo. In kaj govorijo.

Ali še vedno radi pečete sladice?

Kot obsedena.

Dvajset let ste vendar vodili oddaje o zdravem življenju – kako gre to dvoje skupaj?

Težko. Nisem športnica, in ko se odločim, da bom kaj delala zase, se zelo navdušim, potem pa odneham. Tega nimam v DNK-ju, in čeprav sem pridna punčka in vztrajam, to ni zame. Moj šport je peka slaščic. Vsak konec tedna naredim vsaj dve sladici, ena od teh je zagotovo torta. V soboto torta, v nedeljo rulada. Peka je moj mir, to je moj svet, med pripravo prediham teden. Uživam v tem, da razvajam in crkljam svoje ljudi s hrano, in zelo rada tudi jem. Nisem več suhica, kot sem bila. Najsrečnejša sem, kadar otroci jedo in je za mizo tišina. Nisem ravno zgled zdravega načina življenja, a spat hodim z mirnim srcem. Zvečer naredim kljukice čez dogodke in brez zamer ležem. Če se je kaj zgodilo, zvečer pokličem in se opravičim, sicer ne spim. To naredim za svoje zdravje. S Kamenkom se zvečer vedno poljubiva in potem se vso noč stiskava. Zjutraj naredim zajtrk za vse – veliko mi pomeni, da otroci jedo, preden gredo od doma. Pri nas je toplo, mehko, ugodno. Tako skrbim za svoje zdravje. Po zdravi kmečki pameti, v zmernih količinah, tisto, kar ti prija. Isto velja v življenju – zmernost. Kozarec vina je odličen, deset pa ne več. Lahko pa življenje tudi »poinhaliraš« – koliko ljudi, znanih igralcev, pevcev, je odšlo pri sedemindvajsetih! Ker so pokurili življenje.

Se držite kakšnega načela v življenju?

Zelo pogosto si rečem: »Vedno bodi prijazen z drugimi, ker nikoli ne veš, kaj nosijo v sebi.« Zadnja leta se mi zdi to izjemno pomembno. Marsikdo ima hudo življenjsko zgodbo in o tem, kaj preživlja, nimamo pojma. Ker sem odkrita do ljudi, so tudi ljudje odkriti do mene, in tako spoznam tako presunljive zgodbe, tako boleče izkušnje ... in požrla bi se, če bi bila neprijazna do koga. Zato je dobro biti prijazen. Ljudje so prav presenečeni, če jim rečem: »Dober dan, gospa. Kako ste kaj?« V hiši, kjer živimo, nam rečejo »tista ta prijazna družina«. To se mi zdi lepo. Pojdite kdaj vprašat svojega soseda, kako je kaj, boste videli, kako bo presenečen. In hvaležen za pozornost. Tudi naši otroci so takšni, prijazni, pozdravljajo druge, tako smo jih vzgojili. To se mi zdi zelo pomembno.

Včasih smo ljudje sicer prijazni do sosedov in neznancev, ko pa pridemo domov, se znesemo nad najbližjimi, ker nas je v službi razjezil šef.

Itak. Veste, kako je to pri nas? V službi me nadere šef, ki je moj ljubi, in potem pridem domov in mu rečem: »A veš, kaj mi je šef danes naredil?« In Kamenko reče: »Povej.« In potem mu povem in reče: »Kakšen kreten!« In jaz rečem: »Točno to!« (smeh)

Svet 24