DL: Miha Srebrnjak: Čeprav ne vidi, si želi akrobatsko leteti

22.1.2016 | 14:45

Miha Srebrnjak in njegov pes vodnik Dante sta bila na zacetku šolskega leta prava atrakcija Šolskega centra Novo mesto.

Miha Srebrnjak in njegov pes vodnik Dante sta bila na zacetku šolskega leta prava atrakcija Šolskega centra Novo mesto.

Brat Gregor je tudi Mihov dober prijatelj in zaveznik.

Brat Gregor je tudi Mihov dober prijatelj in zaveznik.

»Edina tema, ki obstaja, je neznanje.« To je citat, ki ga najprej zagledamo na vstopni spletni strani Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije. Vid večina od nas, ki vidimo, dojema kot najpomembnejše čutilo, pravzaprav si marsikdo sploh ne predstavlja, kako je slepim. Na prvi pogled se zdi, da je njihovo življenje zapleteno, da ne rečemo temno in turobno, a tistim, ki poznajo 18-letnega Miho Srebrnjaka iz Dolenjega Suhadola pri Brusnicah, je popolnoma jasno, da je človek lahko iskriv, vedoželjen in aktiven, tudi če ne vidi.

Miha ima težave z vidom že od rojstva - takrat so zdravniki njegovim staršem povedali, da ima sivo mreno in da mu je odstopila mrežnica. »Obrazov nikoli nisem prepoznaval, a do petega leta, ko sem oslepel na levo oko, sem vsaj malo videl na obe očesi,« pove mladenič, ki je enako kot njegovi vrstniki poln življenja in življenjskih ciljev. Do 12. leta je na desno oko še malo videl, takrat pa je prišlo do krvavitve, popokale so mu žile in od takrat je slep.

PREDNOST, DA JE NEKOČ VIDEL

»Redno hodim na zdravstvene preglede, tudi po tri tedne skupaj preživim v bolnici, a vedno znova mi zdravniki povejo, da zaenkrat mojih oči ni mogoče pozdraviti. Glede na to, kako napredujeta znanost in tehnologija, mi bodo nekoč vid mogoče lahko povrnili, zdaj pa sem se sprijaznil se tem, da pač ne vidim, prilagodil sem se in se nič ne pritožujem.«

Miha ima v primerjavi s tistimi, ki so slepi od rojstva, veliko prednost, ker ima o predmetih, ki jih je enkrat videl, jasno predstavo. »Če mi na primer nekdo reče, da se mimo pelje audi A4, si ta avto lahko predstavljam, tudi ko govorimo o semaforju, vem, kaj je to. Spomini, ki jih imam, mi zelo koristijo.«

BRAILLOVA VRSTICA SVOBODE

Miha z družino živi na majhni kmetiji: oče Jože hodi v službo, mami Danica je doma, ima tudi tri leta starejšega brata Gregorja. Ko ga malo za šalo pobaramo, če ga veseli delo na kmetiji, hitro odgovori, da sploh ne, rad sicer poboža živali, ki jih imajo, to pa je tudi vse.

Kmalu ko je oslepel, je spoznal, da mu veliko svobode daje računalnik in druga sodobna tehnologija, kajti ko je enkrat obvladal Braillovo pisavo in je na svoj prenosnik priključil posebno napravo, ki se ji rece Braillova vrstica, se mu je odprl nov svet. S tem pripomočkom lahko bere prav vse zapise z interneta, kajti navadno pisavo spremeni v njemu razumljivo Braillovo. Slik in posnetkov sicer ne vidi, a pravi, da jih ne pogreša. Na spletu ima svoj facebook profil, aktiven je na twitterju.

»Že od osnovne šole se rad ukvarjam z računalništvom, zanimata me informatika in tehnologija. Prav zato sem se odločil za poklic tehnika računalništva,« pojasni. V srednjo šolo hodi v Šolski center Novo mesto, osnovno šolo pa je obiskoval v Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani, pri čemer se je do tretjega razreda tja vozil od doma, nato je nekaj let občasno prespal v zavodu, medtem ko je bil zadnja osnovnošolska leta med tednom v prestolnici in se za vikende vračal domov.

DOBIL JE PSA VODNIKA

Odkar je oslepel, je njegova »najboljša prijateljica« bela palica, s katero prepoznava ovire na poti. Letos poleti je dobil še enega nepogrešljivega prijatelja, to je pes vodnik, 17-mesečni labradorec Dante.

Ko se je septembra na šoli s prek dva tisoč dijaki pojavil s psom, je bil glavna atrakcija. »Najprej smo imeli kar nekaj težav, ker so dijaki psa ogovarjali in božali. To žival zmede, preusmeri njegovo pozornost in zaradi tega lahko naredi napako,« pojasni. Po tistem ko so na šolski facebook strani objavili zapis, da je treba psa vodnika pustiti pri miru, se je stanje zelo popravilo, imata pa Miha in Dante še vedno nekaj težav v gneči.

Lastniki mladih psov so vajeni, da njihovi štirinožni prijatelji zelo malo časa zdržijo pri miru; ko se pojavi priložnost, začnejo raziskovati. A Dante je drugačen. »Ko so na zavodu za zdravstveno zavarovanje lani odobrili mojo vlogo za psa vodnika, so določili njegovega inštruktorja in poiskali psa s primernimi lastnostmi. Ključno je, da je pes miren, se ne odziva na zvoke in se ne ustraši prehitro. Najprej se je Dante učil pri inštruktorici, narediti je moral izpite pred komisijo, potem so začeli učiti še mene, sledil je glavni izpit, ki sva ga morala opraviti midva z Dantejem.« Psi vodniki se morajo vsako leto izkazati pred posebno komisijo, enkrat letno poteka srečanje vseh tovrstnih psov in njihovih lastnikov v Sloveniji; Miha pove, da naj bi jih bilo okoli 25.

Glavna naloga psa vodnika je, da lastnika opozarja na ovire in to stori tako, da se ustavi ali upočasni korak. Ker Miha nikoli ne ve, zakaj se je Dante ustavil, uporablja še palico.

Njegov Dante je v prvi vrsti pes vodnik, a drugače je to pes, ki mora zadovoljiti tudi vse druge potrebe. Ko ima na hrbtu vodilo, veljajo ena pravila, ko mu ga doma snamejo, se lahko malo razigra. Zelo pomembna je tudi skrb za njegovo higieno, kajti z njim Miha lahko vstopi v katero koli ustanovo, spremlja ga na avtobusu in nikakor si ne sme privoščiti, da bi na primer smrdel. »Ko sem v šoli, en odmor izkoristim, da ga peljem ven, drugače je pa noter z mano.« Res neverjetno, kako potrpežljiv pes je to, ves čas našega pogovora je negibno ležal ob Mihovih nogah.

»Hvaležen sem šoli, da je našemu razredu zaradi mene omogočila, da se ne selimo vsako uro po razredih, tako je zame najlažje.« In kako Miha spremlja pouk? Medtem ko sošolci in sošolka pišejo v zvezke, on piše na računalnik.

RADIJSKA POSTAJA

»Srednjo šolo bom zaključil drugo leto. Najprej me je zanimalo samo delo na področju računalništva, zdaj razmišljam tudi o mobilni telefoniji pa o medijih. Delal bi na kakšni radijski postaji ali pa mogoče celo ustanovil svojo. Moti me, ker radijske postaje vrtijo stalno isto glasbo, poslušalcem bi bilo treba dati kaj novega in tu vidim svojo priložnost.«

Poguma mu ne manjka, to dokazuje vsak dan, idej tudi ne, torej bo cilj lahko dosegel. Mogoče pa ga bomo na njegovi radijski postaji kdaj slišali tudi prepevati, saj je kot otrok zelo lepo pel ter nastopal celo v Cankarjevem domu in v filharmoniji, ali pa igrati harmoniko, ki se jo uči zadnja leta. Če vas prihodnji mesec divje preleti kakšno letalo, v katerem boste opazili znanega akrobatskega pilota Petra Podlunška, pa vedite, da obstaja velika verjetnost, da ob njem sedi Miha Srebrnjak. Da bi bil Podlunškov sopotnik, je bila namreč Mihova velika želja, ki mu jo bo izkušeni pilot z veseljem izpolnil.

Članek je bil objavljen v 42. številki Dolenjskega lista, 22. oktobra 2015

Besedilo in fotografiji: Janja Ambrožič

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava