DL: Filip Robar Dorin, filmar - Nikoli ne moreš dvakrat stopiti v isti potok

13.1.2016 | 14:50

Filip Robar Dorin stoji na balkonu svojega stanovanja v ulici Nad mlini, si prižge cigareto in uživa v za mesto nenavadnem pogledu na vrtičke, drevje in potok, v katerem voda zgleda, kot da stoji, a teče. »Nikoli ne moreš dvakrat stopiti v isto reko,« citira Heraklita, pokaže jablano, ki je ime dobila po hčeri, in palmo, ki nosi ime sosede, ter pripoveduje svojo zgodbo iz Amerike, kjer je leta 1968 protestiral proti vojni v Vietnamu.

Filip Robar Dorin je filmar. Je pionir neodvisne filmske produkcije pri nas. Če bi ga psiholog analizir al, bi na besedo Amerika odgovoril z besedo svoboda. Najbrž se je Amerika od tedaj, ko je v Čikagu študiral na Columbia Collegeu, precej  spremenila. Študiral je za filmarja, kot bi se temu najbolje reklo po slovensko. »Če si se hotel zaposliti, si moral biti filmar. Na Columbii smo se učili tako režije, scenarija in montaže kot tudi kamere in celo luči. Moral si znati vse, šele kasneje so tudi tam šli v specializacijo,« pripoveduje o svojem študiju v Čikagu, kjer je oblikoval svoj poseben filmski pogled na svet in na ljudi, predvsem na ljudi v stiski, pogled, s katerim je vtisnil svoj pečat na vse svoje filmsko ustvarjanje, na bogat filmski opus, ki obsega več kot trideset kratkih in srednjemetražnih dokumentarnih in igranih filmov ter deset celovečernih filmov.

ŠTUDENT AMERIČANOM POSTAVIL OGLEDALO

Za diplomo na Columbii je moral posneti dva filma, dokumentarnega in igranega. Posnel je osemdesetminutni dokumentarni film Skid Row, film o življenju v zakotni četrti Čikaga, kjer so živeli revni ljudje z družbenega obrobja – obubožanci, ki jih je  cvetoči kapitalizem odvrgel na stranski tir: brezdomci, pijanci, cipe, klošarji. Zgodbe se je lotil analitično, z izjemnim socialnim čutom. Mesto je opozoril na njegovo sramoto, ki je prebivalci in predvsem oblasti v Čikagu niso hoteli videti.

»Kasneje se je tam nekaj premaknilo, morda je k temu pripomogel tudi moj film. Najverjetneje je na oblast prišel kakšen boljši, človeško bolj ozaveščen župan,« se zgodbe o svojem prvem filmu spominja Filip Robar Dorin, ki je drugi diplomski film posnel v severnem delu Čikaga, kjer so v sterilnem naselju v vilah, obdanih s parki, živeli predstavniki ameriškega srednjega in višjega sloja. Izkoristil je željo tamkajšnjih gospa in gospodičen, ki so si od nekdaj želele biti tudi malo igralke in so nekatere tudi igrale v ljubiteljskih gledališčih. Posnel jih je na primer med pomerjanjem oblekic v trgovinah in izbiranjem nakita ter tako opozoril na kruto razliko med dvema popolnoma nasprotnima si svetovoma v istem mestu.

ZELO FILMSKA ZGODBA FILIPA ROBARJA DORINA

Pravzaprav je tudi njegova življenjska zgodba zelo filmska. Rojen je bil v Boru, rudarskem mestu v vzhodni Srbiji. V mestu je bilo veliko francoskih inženirskih družin, saj so s tamkajšnjim rudnikom bakra upravljali Francozi, mesto pa je imelo tudi judovsko naselje. Še zdaj vidi, kako so v času okupacije nemških vojska in domače pete kolone mnoge pripadnike judovske manjšine stlačili v leseno barako, jo polili z bencinom in zažgali. Spominja se obupnih krikov in udarcev po lesenih stenah. Nedvomno je prav ta dogodek iz zgodnjega otroštva pomembno vplival na njegovo osebnost, na njegov pogled na svet, na občutljivost za krivice in razumevanje tistih, ki si, odrinjeni na rob, ne morejo sami pomagati.

Med vojno se je oče pridružil partizanom, mati pa se je z otroki leta 1945 v tovornem vagonu vrnila v Slovenijo. »S sabo smo vzeli vse, kar smo lahko nesli. Ni bilo veliko. Jaz sem nosil svoje igrače in cekar s svojimi oblačili. Spomnim se, da sem malo pred tem dobil nove čeveljce. Ko smo se po mnogih postankih na stranskih tirih pricijazili do Slovenije, sem radoživo sedel blizu priprtih vrat vagona in bingljal z  nogami. Na mostu v Zidanem Mostu pa mi je en čevelj padel z noge in odletel v vodo,« se izgube polo vice svojega imetja spominja Filip Robar Dorin, ki je naslednje leto preživel pri babici v Gaju pri Pragerskem, kjer je, kot pravi, užival v bajni sv obodi. Potem je oče kot finančnik in davčni uradnik dobil službo v Žužemberku, ki se ga Filip spominja predvsem po številnih dogodivščinah ob in na reki Krki. Kakšen mesec po tistem, ko je prvič prestopil šolski prag, so se Robarjevi, potem ko je oče postal šef davčne uprave, preselili v Novo mesto na Kapucinski trg, ki so ga pozneje poimenovali v Titov trg, še malo pozneje pa je postal Novi trg. V kratkem času se je pridružil okoliškim fantalinom, postal pravi mestni mulec, ki je kravžljal živce učiteljem. Ko se spominja tistih šolskih let, največkrat omenja tovarišico oz. »tršico« Kastelčevo, ki ga je morala marsikdaj ošteti in pocukati za ta sladke.

Privlačili so ga jeziki, tako da se je po gimnaziji najprej vpisal na francoščino, ki mu je bila domača že od otroštva v Boru, in angleščino; celo stara grščina ga je za lep čas prit egnila, predvsem zaradi zamaknjenosti v herojsko antično grško zgodovino. Po enem letu se je odločil, da se preusmeri na filozofijo in svetovno književnost.

V Ljubljani je v številnih knjigarnah in knjižnicah odkril bajne zaklade knjig, ki pa si jih, revni »študentač«, ni mogel privoščiti drugače, kot da si jih je začel čisto po svoje »sposojati«. Ko je dobil delo v delavski knjižnici, kjer je v depoju zavit v dve odeji celo spal, pa mu knjig ni bilo treba več krasti. Ob koncih tedna se je običajno podal domov v Novo mesto, kjer so imeli člani ansambla Dizzy Combo, kjer je igral saksofon, redne vaje in kmalu tudi nastope. Denar, ki ga je zaslužil z igranjem v okoliških zdraviliščih in na šolskih plesnih prireditvah, je študentu še kako prav prišel.

AVTOŠTOP MU JE OBRNIL ŽIVLJENJE NA GLAVO

Potem je prišlo poletje leta 1962. S 25 dolarji v žepu se je postavil ob cesto in dvignil palec in prek Slavonije, Srbije in Bolgarije odpotoval v Grčijo in vse do Turčije. V Solunu si je sobo delil z Angležem, prav tako študentom filozofije in soimenjakom Philipom, na poljih je pomagal pri obiranju sadja in tobaka ter tako zaslužil za hrano. Potem se je odpravil na Peloponez. Ogledati si je hotel še znamenito Olimpijo in znameniti muzej, kjer se je začel spogledovati z dekletom, ki je z mamo potovalo po Peloponezu. Čeprav so se hitro poslovili in je Filip ostal sam z zaradi knjig že precej težko vrečo, so se njihove poti hitro spet prepletle. Ko je Filip s pet dvignil palec, sta mu ustavili ženski iz muzeja, Evelyn Dorin in njena mama Yula. Na poti sta se Filip in Evelyn polagoma zatreskala – ljubezen na drugi pogled, najbrž. Ko so se vrnili vsak na svoj konec sveta, onidve v Čikago, Filip v Novo mesto, so stike ohranili z dopisovanjem. Čez nekaj mesecev je Evelyn prišla v Slovenijo, dva, tri dni zatem sta se poročila, ob koncu naslednjih počitnic pa se je Filip preselil k njej v Čikago, kjer je vpisal študij filma na Columbia Collegeu. Filipa je prevzela ameriška ideologija svobode in demokracije. »Za nas, ki smo prišli iz ideoloških sistemov, je bilo to nekaj povsem novega,« se spominja.

Po končanem študiju sta se Filip in Evelyn vrnila v Evropo, kjer sta v Švici dobila službo na zasebnem inštitutu Montesano v Gstaadu. Montesano je bil poseben zavod, kamor so bogati Evropejci in Američani pošiljali svoja dekleta, da bi se poleg šolskega znanja navzela tudi svetovljanskih naukov in veščin. Dve leti je vodil seminar in praktične vaje iz fotografije in filmskega ustvarjanja. Ko sta se po nekaj letih skupnega življenja razšla, se je vrnil v domovino, kjer je potem vrsto let delal kot asistent za filmsko režijo in igro na akademiji za gledališče, film, radio in televizijo.

NI BIL NA LINIJI

Njegova svobodomiselnost in prijateljski odnosi s študenti kajpak niso bili po godu tistim, ki so odločali o podaljšanju njegovega profesorskega mandata. Premnoge ideološko zadrte sodelavce in člane akademijskega sveta je očitno silno motila njegova idejna in pedagoška samostojnost oz. samovolja, kot so radi izjavljali. Očitali so mu tudi, da se druži s hipiji, prav gotovo je pred študenti izrekel tudi kakšno preveč kritično pripombo o eminentnih slovenskih režiserjih in kulturno-ideoloških instancah. Ni na liniji, so nazadnje odločili in je moral oditi.

Ko je zapustil akademijo, je ustanovil Filmske alternative, eno prvih neodvisnih producentskih podjetij pri nas. Med številnimi filmi, ki jih je v svoji bogati karieri posnel, je tudi deset celovečernih igranih in dokumentarnih filmov: Srečanja (1975, izgubljen), Sence bližnjih prednikov (1978), Opre Roma (1983), Ovni in mamuti (1985), Veter v mreži (1989), Za resnični konec vojne – Rogenrol (1991), Striptih (1995), Trdinov ravs (2004), Aven čhavora (2005), Vivat Kozina (2007), Veter se požvižga (2008) in Pot v Gaj – Opre Roma 3 (2011).

Izpostaviti velja tudi naslednje kratke in srednjemetražne, dokumentarne in igrane filme: Posebna šola (1972), Xenia na gostovanju (1975), Si videl (1977), Pogled stvari (1978), Ristanc (1981), Kmetijskega proizvajalca Mikolaša prvi dopust (1984), Novomeška pomlad (1988), Ljudnica (1989), Nebo nad Ženavljami ali dan, ko nam je Evropa padla na glavo (1994), Alternativna terapevtska skupnost (1996), Bogdan Borčić (2009), Zmago Jeraj (2010) in Merimase (2010). Posnel je tudi več filmskih portretov slovenskih pesnikov, pisateljev, glasbenikov in slikarjev.

NAGRADE NAJPREJ V TUJINI

Je dobitnik mnogih domačih in mednarodnih filmskih nagrad. Na svojih policah ima tudi dve zlati areni s festivala jugoslovanskega filma v Pulju; leta 1985 jo je dobil za montažo filma Ovni in mamuti, leta 1990 pa za najboljšega režiserja za film Veter v mreži. Za film Ovni in mamuti je leta 1985 dobil veliko nagrado na mednarodnem festivalu v Mannheimu.

Če so ga pred tem, ko je na letnih razpisih kandidiral tudi s po desetimi projekti, popolnoma ignorirali, ga po tem, ko je začel za svoja dela, ustvarjena v neodvisni produkciji, dobivati pomembne nagrade v tujini, tudi doma niso mogli več spregledati. Leta 1995 je dobil nagrado viktor revije Stop za najboljše igrano televizijsko delo. Novomeška občina ga je počastila s Trdinovo nagrado, za Veter v mreži pa je prejel nagrado Prešernovega sklada. Pred petimi leti je za svoje življenjsko delo dobil Badjurovo nagrado, najvišjo slovensko strokovno nagrado na področju filmske ustvarjalnosti in filmske kulture.

NEODVISNA PRODUKCIJA JE BILA PRAVA ODLOČITEV

»Čeprav se je treba, ko prosiš za drobiž pri raznih direktorjih, marsikdaj tudi ponižati, pa ima neodvisna produkcija tudi dobre strani. S svojimi idejami ti ni treba viseti na nekih odborih in jih prepričevati, da si tvoj film zasluži, da ga izberejo. Predvsem pa lahko posnameš tisto, kar želiš s filmom povedati, lahko si uporen, prodreš globlje, greš tja, kamor drugi ne gredo, in prideš, kamor drugi ne pridejo,« meni Filip Robar Dorin.

Posebno pozornost pa si zasluži nedvomno njegov filmski opus, namenjen Romom, ki jim je posvetil filme Opre Roma, Aven čhavora in Pot v Gaj, z njimi pa nam in njim sporoča, naj vstanejo, naj svetu pokažejo, da tudi oni zmorejo, da znajo, da lahko tudi oni ustvarjajo. Na njihovo stran je mnogokrat stopil tudi drugače, s članki v časopisih in javnih razpravah. Eden izmed Romov je nekoč dejal, da je Filip Robar Dorin za Rome naredil več kot kdor koli, saj jim je dal možnost, da jih svet vidi drugače.

Danes kljub pred dnevi dopolnjenim 75 letom ne miruje. Pred kratkim je končal dokumentarni film o Bogdanu Osolniku, prevaja in piše. V knjigi z naslovom Kinemi, kjer podaja svoje poglede na filmsko teorijo in prakso, na estetiko in politiko, želi strniti svoja razmišljanja in razprave o filmu. Nekatere dele Kinemov je že objavil v revijah Ekran in Pogledi. V knjigi Zmisli pa želi objaviti misli in utrinke, ki, kot pravi sam, se človeku v določenem trenutku kot iver zapičijo v zavest ali podzavest: »To so fičaforizmi,« pravi in se smeje, ko ga draga žena Marta, s katero srečno živita že več kot štirideset let, pride povprašat, ali je morda prijaznemu gostu ponudil čašo soka.

Članek je bil objavljen v 40. številki Dolenjskega lista, 8. oktobra 2015

Igor Vidmar