DL: Radiestezist Zdravko Malnarič - Navadno ostane anonimen

8.11.2015 | 16:15

Zdravko pri svojem delu potrebuje mir. (Foto: M. B.-J.)

Zdravko pri svojem delu potrebuje mir. (Foto: M. B.-J.)

Malnarič najraje dela v 140 let stari hiši. (Foto: M. B.-J.)

Malnarič najraje dela v 140 let stari hiši. (Foto: M. B.-J.)

V drugi polovici julija je zlasti v krajih, ki jih pokriva Dolenjski list, močno odmevala vest o pogrešanem vozniku tovornjaka-cisterne Stanku Brajerju, ki je bil 13. julija vpleten v prometno nesrečo na avtocesti pri Logatcu. Ljudje so pogosto spraševali drug drugega, ali so ga že našli. In ko je prišla vest, da so 26. julija domnevno (kar se je pozneje pokazalo, da drži) našli Stanka, se je kmalu izvedelo, da je dal informacijo o tem, kje je truplo, radiestezist Zdravko Malnarič s Kala pri Semiču.

Po objavi novice na naši spletni strani je bilo mogoče prebrati komentar, »naj mediji posredujejo dokaze o tem, da je ta osebek doma z nihalom v zapečku in na zemljevidu izsledil konkretnega pokojnika«. Pa tudi pripombo, kako si nekateri iz nesreč kujejo dobiček, ki si ga ne zaslužijo. A Zdravko Malnarič se ob žaljivih pripombah le nasmehne, češ, tako pišejo tisti, ki ne poznajo radiestezije. Prepričan je, da tisti, ki jim je pomagal, zagotovo ne bi dajali takšnih opazk.

STANKA NAŠEL DVA DNI PO NESREČI

Pa so se tisti, ki so pisali komentarje, sploh vprašali, kdo je Zdravko Malnarič? Zase pove, da ga je radiestezija zanimala že od nekdaj. Ko je bil zaposlen v Gotenici, je leta 1983 v Areni prebral, da je iz zapora na Dobu pobegnil zapornik.

»Poskusil sem ga najti z nihalom nad zemljevidom Jugoslavije, ki je pokazalo, da je zapornik v Novem Sadu. Mislil sem si, da je to nemogoče in da je vse brez smisla. A ko sem pozneje v Dolenjskem listu prebral, da so ga našli v Novem Sadu, sem začel razmišljati, da je morda res kaj na tem. Potem sem začel trenirati. Če sem izvedel, da se je kdo ali kaj zgubilo, sem začel iskati. A zgolj za svoj trening. Ko sem vse pogosteje spoznaval, da sem imel prav, mi je zrasla samozavest. Začel sem iskati vodo pod zemljo, kar počnem še danes, in ko so ljudje zvedeli zame, so prišli k meni po pomoč, tudi ko so iskali pogrešane ljudi, živali, avtomobile,« pripoveduje Zdravko, ki je prepričan, da ima vsak v sebi to sposobnost, le razvijati jo mora, za kar pa je potrebnega veliko časa in vztrajnosti.

Odkar so mu tatovi grozili, ko je našel ukraden avto, avtomobilov ne išče več, prav tako ne živali. Ljudi pa išče, ker želi pomagati, a se ne ponuja, pač pa ga ljudje najdejo sami. »Tega je zadnje čase vse manj. Name se je dva dni po nesreči obrnila sorodnica Stanka Brajerja in z nihalom sem v petih minutah ugotovil, da je nesrečni voznik le 700 metrov vzhodno od nesreče in da je naredil samomor.

Imel sem le njegovo fotografijo, ki mi jo je poslala po elektronski pošti, in nihalo. Ne potrebujem nobenega zemljevida. A potem je bilo vse tiho in Stanka so še kar iskali. V petek, dva dni pred tem, ko so ga našli, me je poklical Stankov sokrajan in me prosil, če lahko pomagam. Še enkrat sem povedal, kar sem že pr ej Stankovi sorodnici, in v nedeljo ob pol dveh popoldne me je poklical in povedal, da so Brajerja našli,« pove Zdravko ter mi pokaže list, na katerem je Stankova fotografija ter njegove ugotovitve dva dni po nesreči.

STRIC IZ OZADJA

»Delam tako, da jaz sprašujem, nihalo pa mi s svojim gibanjem odgovarja z da ali ne. Kazalec leve roke držim na fotografiji človeka ali predmeta, ki ga iščem, v desni roki pa držim nihalo. Prst ima vlogo mikrofona, nihalo pa zvočnika,« pove Zdravko, ki ne le, da lahko ugotovi, kaj se je človeku zgodilo, ampak tudi, kaj bo z njim v prihodnje. A o zadnjem ne govori rad, ker ne želi biti vedeževalec. Si pa zapiše in pozneje za svojo potrditev preveri, ali je imel prav. Pri svojem delu mora biti sproščen in zbran, zato najlažje dela zjutraj, in sicer v 140 let stari hiši z lesenimi tlemi in stropom, kjer ni sevanj. Najraje je sam. Ne vidi rad, da se ljudje okrog njega pogovarjajo, komentirajo, mu gledajo pod prste.

Ko išče človeka, Zdravko želi najprej odgovor, ali je živ. Veliko iskanj se je končalo srečno in so ljudi našli še žive, čeprav prizna, da je živ e ljudi, ki so v gibanju, težje izslediti. A ko najdejo pogrešanega, navadno ne povedo, da jim je prav Zdravko povedal za lokacijo. Je nekakšen stric iz ozadja.

Najbolj mu je ostalo v spominu iskanje moškega, ki je šel iz Maribora na dopust v Split in izginil. Is kali so ga gasilci, policisti, vojaki. »Ko so me prosili za pomoč, sem ugotovil, da je njegov čevelj 200 metrov od hiše, njegovo truplo pa nekoliko nižje v suhi strugi ovito okrog kamna. Nikoli nisem bil tam in nisem poznal tistih krajev, a ko iščem, se mi dogajanje vizualizira. Torej se mi pred očmi prikazujejo slike,« pripoveduje upokojeni Zdravko, na katerega se pogosto obrnejo tudi ljudje, ki želijo vedeti, kje so padli njihovi sorodniki v prvi in drugi svetovni vojni.

Vse, kar je iskal, ima shranjeno v svoji glavi in na listkih. Skrbno si shranjuje časopisne članke o svojem delu in prav Dolenjski list je bil prvi, ki je pred 29 leti pisal o njegovih sposobnostih. Marsikaj pa bo ostalo le v njegovem spominu. Predvsem primeri, ki so zan j malenkostni, kot je iskanje živali in različnih predmetov, za tiste, ki so ga prosili za pomoč, pa je bilo velikega pomena. Sorodnik o njem pripravlja tudi skripta, kjer bodo zanimivosti iz njegovega življenja zbrane na enem mestu.

NAŠEL TUDI ZLATE ŽILE

S pomočjo vrtljive mize kliče dobre duhove, a rezultati so enaki kot z nihalom. Čisti tudi negativno energijo iz hiš ter pošilja težkim bolnikom pozitivno energijo v obliki sončne krogle. Skratka, pomaga ljudem na različne načine, učinki pa so v glavnem dobri tudi pri ljudeh, od katerih so zdravniki dvignili roke. Malnarič je doslej skoraj v vseh primerih našel tudi podzemno vodo, ne more pa povsem zagotoviti, ali bo topla. »Celo geologi in vrtalci me prosijo za pomoč. Pa seveda ljudje, ki se odločijo, da bodo na svoji zemlji naredili vrtino za vodo,« pravi Zdravko in pristavi, da od nikogar ne zahteva plačila. »Če mi kdo kaj da, je to njegova dobra volja. Zame je največje plačilo, ko vidim, da sem dobro opravil delo.«

Samemu sebi Zdravko ne more pomagati. Je pa šel pred leti k vedeževalki v Veliko Kladušo in iz fižola mu je napovedala, da bo v nekaj tednih odšel na dolgo pot. »To se mi je zdelo nemogoče, saj sem v glavnem bolj doma. A res sem čez dva tedna v Arizoni že iskal zlate žile za Slovenca. Našel sem jih, dobil pa sem plačane potne stroške in bivanje. Da bi imel kakšne odstotke od zlata, še pomislil nisem. Sem pa videl Ameriko, ki je sicer najbrž ne bi nikoli,« se nasmehne skromni Malnarič, ki si želi še koga naučiti veščin. Prizna, da so se nekateri zanimali, a jih je minilo, ko so videli, koliko potrpljenja in vztrajnosti je potrebno.

SOKRAJANOVA PRIPOVED

Malnariču se je želel zahvaliti in mu izreči priznanje, da je pravilno napovedal, kje naj iščejo Stanka Brajerja, tudi Stankov sokrajan. »Nekaj dni po nesreči sem bil v skupini, ki je iskala Stanka. Potem pa se mi je zdelo čudno, da iskalna akcija ne da rezultatov. V takšni situaciji se človek oprime vsake bilke in spomnil sem se, da sem bral o Zdravku, ki je našel že v eliko ljudi. Poiskal sem ga na spletni strani, in ko sem ga v petek, 23. julija, poklical, je dejal, da je že dv a dni po nesreči povedal, kje je pogrešani. Še enkrat mi je zaupal lokacijo, kakšnega plačila za informacijo pa sploh ni omenil. Dva dni po mojem klicu smo krajani in sorodniki na lastno pobudo pripravili iskalno akcijo, pomagali pa so nam jamarji iz Logatca. Jamarju, ki je vodil  akcijo, sem povedal, kaj mi je rekel Zdravko, pa je le skomignil z rameni, češ da ga je tam iskala že policija. Po malici smo se razdelili v tri skupine in bil sem prav v skupini, ki je našla nesrečnega Stanka. Moram reči, da je teren tam skoraj  neprehoden, poln jam, vrtač, polomljenih vej od žleda, grmovja, stelje. Pomagali o si s kompasom. Tisti, ki je našel Stanka, pa se je skoraj zaletel vanj. Zato klobuk dol pred Zdravkom. Če ne bi bilo njegove informacije, Stanka morda še danes ne bi našli,« je za Dolen jski list dejal Brajerjev sokrajan, ki si sicer ne želi medijske pozornosti.

Članek je bil objavljen v 31. številki Dolenjskega lista, 6. avgusta 2015

M. Bezek-Jakše

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava