VIDEO: Kako zveni kočevarščina?

13.9.2015 | 09:00

VIDEO: Kako zveni kočevarščina?

Dnevi kočevarske kulture danes med drugim ponujajo projekcijo in ogled filma v kočevarščini. Zanimivost in posebna vrednost tega filma je, da je torej v celoti posnet v kočevarščini, jeziku, ki ga UNESCO uvršča med najbolj ogrožene v Evropi. Enourni film s slovenskimi podnapisi bo predstavljen v nedeljo, 13. septembra 2015 ob 18. uri v Dvorani Augusta Schaura v Kočevskih Poljanah ter nato še v petek, 18. septembra 2015, ob 18. uri v okviru Dnevov kočevarske kulture v KKC-ju. V ponedeljek, 14. septembra, bo v Dvorana Augusta Schaura v Kočevskih Poljanah ob 19. uri kratek tečaj kočevarščine.

O filmu DEŽELA KOČEVARJEV - Izgubljena kulturna dediščina (GOTSCHEABAR LONT - Das verlorene Kulturerbe)

Režiser dr. Uroš Zavodnik in producent mag. Hermann Leustik sta ustvarila poseben dokumentarno- igrani film, ki govori o usodi Kočevskih Nemcev med in po drugi svetovni vojni in o posledicah izselitve večinskega prebivalstva na pokrajino in na ljudi. Film to tematiko obravnava nepolitično, z vidika usod posameznika in družin. Posebna vrednost filma je seveda ta, da je v celoti posnet v kočevarščini, jeziku ki po UNESCO- vi klasifikaciji spada med kritično ogrožene jezike. Poleg tega film obravnava tudi poskuse ohranjanja dediščine v Sloveniji, ZDA, Avstriji… Film predstavi življenje kočevarskih društev in pričevanja posameznikov.

Postavitev slovenskih podnapisov je podprlo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Kočevarji ali Kočevski Nemci

Kočevarji ali Kočevski Nemci (nem. Gottscheer, kočevarsko Göttscheabarә) so nekdanja nemško govoreča skupnost, ki je živela na t.i. nemškem jezikovnem otoku Kočevsko, ki je obsegal pribl. 860 km2. Na to področje so kmečko prebivalstvo naselili Ortenburžani (gofje iz zgornje Koroške, okolice Špitala/ Spittal) iz svojih posestev na Koroškem in vzhodnem Tirolskem. Razlog njihove naselitve je bil prenaseljenost na Koroškem in gospodarska neizkoriščenost posesti na Kočevskem, ki je bila zelo redko naseljena. Po nekaterih virih naj bi del naseljencev prišel tudi kazensko, iz Turingije, ker so se upirali gospodi. V več stoletjih so na Kočevskem ustanovili 177 naselij, večina je danes opuščenih. V drugi polovici devetnajstega stoletja je bilo 28000 Kočevarjev, najvišje število v zgodovini. Kočevarji, ki so torej živeli skromno kot kmetje, deloma pa tudi kot krošnjarji, so ohranjali svoje zgornjenemško narečje skozi šest stoletij. Zaradi revščine so se mnogi že konec 19. stol. izselili v ZDA, po ustanovitvi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev leta 1918 pa tudi zaradi političnega pritiska na nemško manjšino.

Po napadu sil osi na Jugoslavijo so Kočevsko zasedli Italijani. Zaradi sporazuma med Hitlerjem in Mussolinijem so leta 1941 preselili prebivalstvo Kočevskega v Posavje (Krško, Brežice), ki je bilo zasedeno s strani nemškega Wehrmachta, in iz katerega so nemške oblasti pred tem nasilno izgnale približno 20.000 Slovencev. Le nekaj sto Kočevarjev se je uspešno izogibalo preselitvi in nekateri med njimi so se pridružili slovenskim partizanom.

L. 1945 so morali skoraj vsi preseljeni Kočevarji zapustiti Slovenijo oz. Jugoslavijo. Tiste, ki niso pravočasno pobegnili, so jugoslovanske oblasti na osnovi AVNOJskih sklepov razlastile in potem izgnale. Veliko Kočevarjev je umrlo na begu, pa tudi v taboriščih, predvsem v Strnišču (Sterntal) in Teharjah (Tüchern).

Kočevarji, ki so ostali- največ ravno na področju Črmošnjiško- Poljanske doline- so se po osamosvojitvi Slovenije organizirali v društva, uredili svoje prostore in občasno tudi organizirali pouk kočevarščine, pač glede na finančne možnosti. V občini Dol. Toplice ima svoje prostore Društvo Kočevarjev staroselcev (Občice 9) in Zavod Mošnice- Moschnitze (Kočevske Poljane 18). Poleg tega v občini deluje tudi TD Pod Srebotnikom.

Jezik Kočevarjev

Kočevarščina pripada nemški narečni skupini bavarščine, bolj natančno južnobavarskim narečjem. Najbolj sorodna so mu bavarska narečja Koroške. Veliko skupnih lastnosti ima z narečji drugih nemških jezikovnih otokov v jugovzhodnih Alpah, kot so Sappada (Pladen) in Timau (Tischelwang) v Furlaniji ter Sorica (Zarz) na Gorenjskem.

Kočevarščina se je razvijala kot samostojno narečje več kot 600 let od naselitve prvih nemško govorečih priseljencev iz vzhodne Tirolske in zahodne Koroške na Kočevskem okoli leta 1330.

Kadar govorimo o kočevarščino v bistvu mislimo na zmes večih dialektov, ki so se tu govorili in ne o enotnem jeziku. Tako razlikujemo na Kočevskem 4 velike dialekte: lontnariš, mošnariš, hintrlontnariš in žühn. Seveda pa razlike niso tako velike, da se ne bi razumeli med seboj, kljub temu, da imajo posamezni dialekti delno tudi različen besedni zaklad. (npr. pomlad je v dialektu mošnariš Aüsbart, v dialektu lontnariš pa Longis; žep je monariš Nüәshar, lontnariš pa Liәshonk…) Razlog za takšne razlike je goratost dežele, različen kraj in čas prihoda naseljencev, ustno prenašanje jezika itd. Kočevarji so kočevarščino namreč uporabljali kot občevalni jezik, medtem ko je bil njihov knjižni jezik knjižna nemščina. V kočevarščini so napisane ljudske pesmi in pravljice, ki so jih zbirali v 19. in 20. stoletju.

Nekaj posebnosti kočevarščine je zapisal že Valvasor, za njim je krajši slovar napisal Karl Julius Schröer (1870), kočevarsko slovnico je leta 1908 izdal dr. Hans Tschinkel… Leta 1972 in 1976 je dr. Walter Tschinkel napisal slovar kočevarščine, na Koroškem je izšla pesniška zbirka večih avtorjev Dә Schpuәtә Herbischt- Pozna jesen (1972), v kočevarščini so delno pisali v časopis Gottscheer Zeitung, izšlo pa je tudi nekaj knjig in zbirk kočevarskih narodnih pesmi (Kren, Schemitsch, Tscherne). Kočevarsko slovenski slovarček smo dobili l. 2010 (Maridi Tscherne), 2006 pa zbirko pesmi s slovenskim prevodom. V kočevarščini je ohranjeno tudi kar nekaj zvočnih zapisov narodnih pesmi (Deutsche Volkslieder Archiv) v lanskem letu a je bil v kočevarščini posnet tudi film. V letošnjem letu je v ZDA izšel CD z moderno interpretacijo kočevarskih narodnih pesmi Wernerja Sommerja in celo nekaj avtorskih popevk Hermanna Stampfla. Po izselitvi večine Kočevarjev na ukaz nacistov leta 1941 je na Kočevskem ostalo le nekaj sto govorcev. Po drugi svetovni vojni je bila kočevarščina v Jugoslaviji prepovedana.

Po osamosvojitvi Slovenije so potomci Kočevarjev ustanovili dve društvi: Društvo Kočevarjev staroselcev s sedežem v Občicah (občina Dolenjske Toplice, na skrajnem vzhodu bivšega jezikovnega otoka) ter l. 1994 Društvo Peter Kosler v Ljubljani- danes ima društvo sedež v Kočevju. Leta 2008 je bil ustanovljen Zavod za ohranitev kulturne dediščine Nesseltal Koprivnik, l. 2012 sta bila ustanovljena Zavod za ohranitev kulturne dediščine Mošnice- Moschnitze in TD Pod Srebotnikom, decembra 2013 so se kočevarska društva (Peter Kosler, Zavod Nesseltal Koprivnik, Zavod Mošnice- Moschnitze, TD Pod Srebotnikom) povezala v Zvezo Kočevarskih društev, ki zastopa interese v Sloveniji živečih Kočevarjev. Članice zveze kočevarskih organizacij s sedežem v Bistrici pri Črnomlju, se zavzemajo predvsem za ohranjanje kulturne dediščine avtohtonega prebivalstva in kočevarskega jezika. Društvo Kočevarjev staroselcev se je pridružilo Zvezi kulturnih društev nemško govoreče etnične skupnosti v Sloveniji, ki se zavzema za priznanje nemške narodne skupnosti v Sloveniji na način, kot sta priznana italijanska in madžarska narodna skupnost. Društvo Kočevarjev staroselcev ima v Občicah svoje prostore/ muzej in sadovnjak starih sadnih sort. Zavod Mošnice- Moschnitze je v Kočevskih Poljanah uredil večnamenski prostor ˝Dvorano Augusta Schaura˝, ki služi tudi drugim društvom in organizacijam v občini. Zavod Nesseltal Koprivnik (občina Kočevje) ima v svojih prostorih med drugim etnološko zbirko Kočevarjev in zbirko slik akademskega slikarja kočevarskega rodu, Michaea Ruppeja. Zavod turistom oddaja tudi apartma in pripravlja enodnevne izlete po Kočevski. TD Pod Srebotnikom je med drugim ustanovilo folklorno skupino, ki za vaje in prireditve uporablja prostore Zavoda Mošnice.

Zavod Mošnice je med drugim izdal kuharico kočevarskih jedi (M. Tscherne), knjigo o pohištveni in arhitekturni dediščini Les in(ni) kamen Andreja Černeta in Zmaga Blatnika in dve trojezični (slovenščina, nemščina, kočevarščina) slikanici za otroke Skrivnostni varuh gozda in Sanje in predanost (obe Maridi Tscherne, ilustracije Irena Kapš).

Občina Dolenjske Toplice

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava