DL: Pacienti vseh pravic sploh ne poznajo

12.9.2015 | 16:30

Gostiteljica strokovnega srečanja zastopnikov pacientovih pravic v Novem mestu je bila Zlata Rebolj (na desni). Kot je na srečanju poudaril direktor Nacionalnega inštituta za javno zdravje prim. dr. Ivan Eržen (v sredini), je ta institut zelo pomemben, »da se skozi vaše delovanje stvari spremenijo na bolje in tudi sistematično rešijo.« (Foto: L. M.)

Zlata Rebolj, zastopnica pacientovih pravic, ki pokriva območje Dolenjske in Bele krajine, je pretekli teden povabila svoje kolege iz vse Slovenije na strokovno srečanje, da spregovorijo o aktualnih zadevah in izmenjajo izkušnje pri svojem delu. Le tako bodo lahko uspešneje opravljali svojo nalogo – biti ključni člen med pacienti in izvajalci zdravstvenih storitev ter svetovalci pacientom pri domnevnih kršitvah njihovih pravic ter pri pravilnem delovanju zakona o pacientovih pravicah, ki ga imamo pri nas od leta 2008. Mnogi ga žal sploh ne poznajo.

Reboljeva, ki je petletni mandat nastopila lani, želi, da bi bila tudi širša javnost bolje obveščena o njihovem delu, pomenu in dostopnosti, saj ugotavlja, da mnogi še vedno ne vedo, da imamo tudi v dolenjski prestolnici že vrsto let zastopnika pacientovih pravic. Problematični so zlasti starejši, ki si ne znajo pomagati z internetom, tudi obvestila o njih so v zdravstvenih ustanovah v glavnem neopažena in »skrita« med kopico drugih obvestil. A mnogi zastopnico vseeno poiščejo in dela je iz leta v leto več, saj so nekateri pacienti tudi vse bolj osveščeni o svojih pravicah.

V ŽIVO, PO TELEFONU, PO E-POŠTI

Na zastopnico se po navadi ljudje obrnejo takrat, ko sami ne morejo rešiti težave pri svojem izvajalcu zdravstvenih storitev, torej pri zdravniku oz. medicinski sestri. Marsikdo potrebuje le kako informacijo, strokovno pomoč ali konkretno usmeritev. Zastopnica lahko tudi neformalno posreduje za hitro odpravljanje manjših kršitev. Lani je zastopnica pacientovih pravic za Dolenjsko in Belo krajino (na katero pa se obračajo tudi pacienti iz Posavja, saj najbližji zastopnik deluje v Celju) naštela 130 obravnav, od teh je bilo 13 prijav v prvi obravnavi pri izvajalcu in v desetih primerih je šlo za poravnavo, ostale tri so reševali na komisiji za pacientove pravice v Ljubljani. Problem je, da so roki za obravnavo zelo kratki. Mnogi se na zastopnico obračajo tudi po telefonu - lani je naštela vsaj 600 klicev - ter tudi po elektronski pošti.

Največ je kršitev oz. pritožb zaradi neprimerne, nekakovostne ter ne dovolj varne zdravstvene oskrbe. Pacienti opozarjajo na nevljuden odnos zdravstvenih delavcev, včasih neprimerno zdravljenje pacientu prinaša posledice. V takih primerih varuh pogosto poda zahtevo za notranji strokovni nadzor ali za mnenje zdravniške zbornice. »Moram pa poudariti, da zastopnik pacientovih pravic ne more sodelovati pri odškodninskih zahtevah, za kar si je treba pridobiti odvetnika. Ker je to za marsikoga predrago, si mnogi premislijo, čeprav bi bili do odškodnine morda upravičeni,« opaža Reboljeva.

RAZMEJITI JAVNO-ZASEBNO

Pogoste so kršitve pravice do upoštevanja pacientovega časa (predolgo čakanje na naročilo na pregled in tudi čakanje v čakalnicah, ki je že določeno z uro), kar bi bilo treba urediti sistemsko, pa tudi do spoštovanja zaupnosti, intimnosti in obveščenosti ter pravica do vpogleda v zdravstveno dokumentacijo. »Izvajalci zdravstvenih storitev so dolžni izročiti vse dokumente pacientu, seveda jim materialne stroške za npr. fotokopije zaračunajo,« pravi Reboljeva in pri kršitvi pravice do drugega zdravniškega mnenja omeni, da je v isti delovni organizaciji, kjer delajo npr. trije specialisti iste stroke, skoraj nemogoče pridobiti drugo neodvisno strokovno mnenje. Tudi tega marsikje ne razumejo najbolje.

»Pacienti smo nedvomno v podrejenem položaju. Do zdravnikov ne vlada spoštovanje, kar bi bilo prav, ampak strahospoštovanje. Mnogi si jim ne upajo nič reči, jih nič vprašati, ker se bolijo posledic, kar seveda ni prav,« meni Reboljeva, ki jo mnogi prizadeti pacienti pokličejo le, da ji zaupajo svoj problem in po polurnem ali daljšem pogovoru rečejo, da jim je važno le, da so se nekomu izpovedali. Seveda marsikaj rešijo tudi po telefonu. »Večina zdravnikov in medicinskih sester dela dobro in strokovno ter ima pravilen odnos do pacientov, je pa nekaj posameznikov, ki ne spadajo v zdravstvo in tudi ne v delo z ljudmi in bi jih bilo treba odstraniti, ker delajo le škodo in mečejo slabo luč na vse,« si upa reči Reboljeva, ki je sama štiri desetletja delala v zdravstvu.

In prav zato, ker razmere dobro pozna, ve, da bi se lahko marsikaj spremenilo na bolje že z nekoliko spremenjeno organizacijo dela, npr. čakalne dobe. »Dostopnost do zdravstvenih storitev je vedno slabša, čakalne dobe so katastrofalno dolge, tudi v novomeški bolnišnici, nedopustno pa je, da izvajalci zdravstvenih storitev paciente napotujejo v samoplačništvo, če želijo priti na vrsto jutri, in ne čez mesec dni ali več, včasih celo leto. Veliko ljudi mi pove, da nima denarja, a za svoje zdravje s težavo zbere potrebnih sedemdeset do sto evrov za takojšen pregled pri privatniku. Tudi napotnice z oznako nujno, hitro in redno ne vzdržijo vedno, in menim, da bi morala država nujno razmejiti javno in zasebno, brez koncesionarjev,« je odločna Reboljeva, ki žal opaža, da za prave spremembe v zdravstvu ni politične volje. Upe polaga v novo ministrico za zdravje. Reboljevo močno skrbi tudi dogajanje v zvezi z urgentnimi centri – prepričana je, da je zdaj dostopnost dobra in da bi sedanji sistem veljalo le nadgraditi, ne pa ga spreminjati.

Članek je bil objavljen v 23. številki Dolenjskega lista, 11. junija 2015

L. Markelj