DL: Prva postaja proti Beli krajini - V skoraj 120 letih četrti Peter

21.7.2015 | 14:45

Peter st. kot turistični carinik s pasošem in vinojeto (Foto: M. B.-J.)

Badovinčevi Peter mlajši, Marija in Peter starejši (Foto: M. B.-J.)

V gostilni Badovinac na Jugorju, prvi postaji čez Gorjance z Dolenjske v Belo krajino, se že pripravljajo na prihodnje leto, ko bodo praznovali dva pomembna jubileja: 30-letnico salamijade, ki je tretja najstarejša v Sloveniji, in 120-letnico gostilne. Gostinska vrata sta v tem času začasno zaprli le druga svetovna vojna in požar leta 1981.

Sicer pa gostilno vodi že četrti rod Petrov Badovincev. Leta 1896 je praded sedanjega nosilca obrti na Jugorju začel s furmansko gostilno. Bil je kmet, a očitno je dobro prepoznal priložnost, da ljudem, ki so se vozili ali hodili po prašni makadamski cesti mimo njegove hiše, bodisi na Dolenjsko ali proti Beli krajini in na Hrvaško, ponudi hrano, pijačo in celo prenočišče. Omislil si je celo zamenjevalnico konjev, ki so iz Badovinčevega hleva odšli siti in spočiti.

KARAMPAMPULI, LE KAJ JE TO?

Ko so leta 1914 v Belo krajino zgradili železnico, se je promet nekoliko zmanjšal, tudi poštne kočije ni bilo več, a za mnoge je bila cesta čez Gorjance še vedno najkrajša vez med Dolenjsko in Belo krajino. »Takrat so bili po Dolenjskem, v Beli krajini in na Hrvaškem veliki tedenski ali mesečni sejmi, na katerih je zamenjalo lastnike veliko živine in tudi sicer so bili dobro obiskani. Veliko sejmarjev in drugih popotnikov se je ustavljalo v gostilni, ki jo je za Papo, kot so klicali prvega gospodarja, leta 1935 prevzel moj oče Pepi. Takrat je bila gostilna že dobro vpeljana, oče pa se je za gostilničarja šolal tudi na Sušaku pri Reki,« pripoveduje Peter Badovinac starejši, oče sedanjega gostilničarja.

Prav na Sušaku je učitelj žganjekuhe Pepiju zaupal star recept za pijačo iz zelišč in gozdnih sadežev, imenovano karampampuli. Kako jo Badovinčevi pripravljajo, je njihova velika skrivnost. V gostilni jo ponudijo za dobrodošlico in kot aperitiv. A v Badovinčevi gostilni že dolgo velja, da – tudi s tematskimi kulinaričnimi večeri - ne razvajajo zgolj želodcev, ampak tudi dušo. Tako so pred leti pripravljali kulturne večere, na katerih so se predstavljali pesniki, pisatelji, glasbeniki, igralci, slikarji in kiparji. Omenili smo že salamijado, pred dvema letoma pa je Badovinčeva gostilna postala vstopna točka oz. nekakšna carina za vstop na Svobodno belokranjsko ozemlje, Peter pa turistični carinik. »Ideja, ki smo jo skupaj razvili Toni Gašperič, Branko Babič in jaz, se je dobro prijela. Lastniki pasošev, kot pravimo pri nas potnim listom, imajo ugodnosti na 30 mestih po Beli krajini. In ko je potni list poln žigov, dobijo še belokranjski goldinar za srečo,« pove Peter starejši.

NE BOJIJO SE TUNELA

Badovinčevi se lahko pohvalijo tudi s tem, da pri njih najvišje v Beli krajini, na skoraj 600 metrih nad morjem, rastejo trte. A ne trte kar tako. Imenujejo jih Tofove trte, saj so jih v sodelovanju s Klubom prijateljev metliške črnine posadili lani ob 80-letnici humorista Toneta Fornezzija Tofa. Gre za sorte žametna črnina, modra frankinja, portugalka in game, ki so sestavine popularne metliške črnine.

A če so bili pri Badovinčevih leta 1964 veseli, da so asfaltirali cesto, ki pelje mimo hiše, bi bili, prizna Peter starejši, veseli, če bi bil zgrajen tudi tunel pod Gorjanci, ki ga bodo nekoč zgradili blizu Jugorja. »Ob koncih tedna se mimo nas vali veliko prometa, ustavlja pa se malo vozil. Vsi ti bodo šli potem pod Gorjanci. Ne bojimo se tunela tudi zato, ker ga še ne bo tako kmalu. Bojim se, da bo prej v pokoju moj sin, ki je gostilno prevzel leta 2004, kot ga bomo dočakali,« se nasmehne Peter. Takrat bodo morda k Badovinčevim ljudje hodili na dopust. Že pred nekaj leti so uredili tudi več prenočišč.

Čeprav ima Peter mlajši zaposleni dve delavki, pa njegov oče in mama Marija, ki sta si pokojnino prislužila v domači gostilni, še vedno delata. Z dovoljenjem za malo delo seveda. »Živiva z gostilno. Saj drugega ne znava,« pravi Peter iz tretje generacije.

Članek je bil objavljen v 13. številki Dolenjskega lista, 2. aprila 2015

M. Bezek-Jakše