DL: Ljudje so koristno porabili ostanke padlega letala

16.7.2015 | 14:45

Na pobočje v bližini Puhkove domačije (v ozadju) je padlo goreče letalo.

Na pobočje v bližini Puhkove domačije (v ozadju) je padlo goreče letalo.

31. marec 1945 je bil za prebivalce Gornjega in Dolenjega Suhorja pri Vinici dan, ki so se ga še dolgo spominjali. Danes pa so dogodki tega dne le še v spominu starejših vaščanov, medtem ko o njem mlajšim skoraj ne govorijo več. Pa vendar je le malo manjkalo, da bi bila tragedija, ki se je zgodila v noči z velikonočne sobote na velikonočno nedeljo še veliko bolj strašna, kot je že tako in tako bila.

Sedem desetletij pozneje je dr. gozdarstva Vlado Puhek, ki je bil rojen v Gornjem Suhorju, zbral podatke o tem, kaj se je dogajalo na velikonočno soboto pred skoraj natanko sedmimi desetletji. »Takrat mi je bilo dobrih osem let. Spal sem pri starih starših v vasi, zbudilo pa me je govorjenje ljudi, ki so napolnili sobo. Slišal sem, da iščejo nekoga, ki bi znal govoriti angleško. Seveda nisem vedel, za kaj gre,« se spominja dr. Puhek. A je kmalu izvedel, da je prav v bližini hiše njegovih staršev, ki je bila nekoliko oddaljena od strnjenega naselja, močno počilo. Ljudje so se ustrašili, da namerava kdo zažgati njihovo vas. Kmalu pa se je izkazalo, da je na pobočje, ki mu pravijo Lozica, padlo angleško letalo.

MOČNO JE POČILO

»Na velikonočno soboto popoldne so britanski in ameriški bombniki napadli letališča, železnico in tovarne v avstrijskem Gradcu in njegovi okolici. Bili so uspešni, saj so izgubili le deset letal, medtem ko so bile izgube Nemcev veliko večje. Eno od letal je bil bombnik B 24 - v njem je bilo devet britanskih letalcev -, ki je imel poškodovana dva motorja, zato se je lahko le s polovično hitrostjo vračal v Italijo. Na njegovo nesrečo pa so ga opazili Nemci in njihov lovec ga je pri Celju začel zasledovati in napadati,« niza dr. Puhek.

Seveda so se Britanci branili, dokler ni nad Belo krajino nemški lovec zadel v bencinski rezervoar, zaradi česar se je bombnik vžgal in začel padati proti zemlji. Izskočiti je uspelo le tistim, ki so že stali pri vratih, ostali pa so skupaj z gorečim letalom treščili na tla pri Gornjem Suhorju.

»Največ razbitin in mrtvih letalcev je bilo na Lozici. Eno od kril je ležalo kakšnih 500 metrov stran in je odpadlo že med padanjem letala. Podvozje z enim kolesom je padlo na našo njivo, le 50 metrov od hiše. Sicer pa so bili deli letala razmetani kar daleč naokrog. Pogled je bil res grozljiv in, kot je zapisal viniški župnik Anton Miklavčič, so obleka in ljudje viseli po drevju. Seveda so ljudje takoj drli na kraj nesreče in poskušali pomagati, kolikor se je dalo. Štirje letalci so bili mrtvi, enega pa so hudo ranjenega in v nezavesti prepeljali v partizansko bolnišnico v Kanižarici, kjer je čez nekaj ur umrl,« je izbrskal dr. Puhek.

OTROKE ZANIMALO PREDVSEM STRELIVO

Dva letalca sta s padali varno pristala pri Sinjem Vrhu, eden pri Gornjem Suhorju, enega pa so pogrešali. »Naslednji dan sem še z dvema otrokoma pasel ovce nedaleč od vasi. K nam je prišel moški, ki je imel na čelu obvezo. Snel jo je in prikazalo se je opečeno čelo. Napotil sem se v vas, Anglež pa mi je sledil v varni razdalji, ker je bil prestrašen. Ni namreč vedel, da je pristal na osvobojenem ozemlju. Bal se je, da so v bližini hrvaški ustaši, ki so se jih zavezniki bali bolj kot Nemcev. Ponujal mi je ožgan plašč in uro, ki jo je imel na roki, a si nisem upal ničesar vzeti,« pripoveduje dr. Vlado Puhek, ki je letalca pospremil v hišo starih staršev, kjer so bili zbrani partizani.

Na kraj nesreče, ki so ga varovali partizani, je prišla komisija, v kateri so bili zavezniki in partizani, in ko je opravila svoje delo, so vsi odšli iz vasi. Posmrtne ostanke so pokopali na črnomaljskem pokopališču v Vojni vasi. Ostale so le razbitine letala, na katere pa so se spravili tamkajšnji ljudje. »Še danes bi najbrž tam našli kakšen del, če bi nekoliko kopali. Ostanke letala so ljudje pobirali leta in leta. Otroci, ki smo tam okrog pasli, smo iskali predvsem strelivo. Veliko ga je bilo prav okrog krila, ki je padlo nek oliko stran. Za nas otroke je bilo najpomembnejše, da smo vsako stvar pripravili do tega, da je počila,« se danes nasmehne.

ŽEPNA URA PRI ŠTEFANIČEVIH

Starejši pa so vsak del, ki so ga prinesli domov, koristno uporabili. Kisikove jeklenke iz nerjaveče kovine so imeli za shranjevanje žganja, iz aluminija so delali lonce. Pločevina je bila primerna tudi za prekrivanje streh. »Iz polovice gume, ki je padla na našo n jivo, je mama naredila posodo za napajanje kokoši, iz druge polovice pa smo si naredili natikače in radirke. Zelo veliko je bilo vijakov. V začetku je prišlo mnogo ljudi iz drugih krajev, saj je bilo razbito letalo velika atrakcija. V naši okolici se je prvič zgodilo, da je strmoglavilo letalo. Pozneje so se našli tudi odkupovalci kovin,« pripoveduje.

Po hišah so imeli veliko ostankov nesrečnega britanskega letala, a ko so jih obnavljali, se jih je veliko porazgubilo. Nekaj jih še hranijo v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani. Močno poškodovano žepno uro enega od letalcev pa ima tudi upokojeni gostilničar iz Dragatuša Rajko Štefanič. Starejši brat Mirko, ki mu je bilo takrat 11 let, je hodil z vrstnikom, seveda brez vednosti staršev, brskat na pobočje, kamor je padlo letalo. V grmovju je našel žepno uro in jo prinesel domov, tako kot še mnogo drugih predmetov, ki pa so se pozneje porazgubili,« je povedal Štefanič.

Slišati je, da naj bi po sedmih desetletjih na pobočju, kamor je padlo britansko letalo, postavili obeležje, s katerim bi tudi mlajši rod spomnili, kaj se je tam zgodilo tik pred koncem druge svetovne vojne.

Članek je bil objavljen v 13. številki Dolenjskega lista, 2. aprila 2015

Besedilo in fotografije: Mirjam Bezek-Jakše

starejši najprej | novejši najprej

Komentarji (1)

17.7.2015Oceni zgodovinar 

Ali kdo ve kako kaže s postavitvijo obeležja na kraju padca bombnika B-24? Ali bo ostalo samo pri besedah: "dobro bi bilo nekaj postaviti v spomin na ta dogodek"...? Ali bodo pristojni bolj naklonjeni postavitvi obeležja ob 80. obletnici padca aviona, ko bo še manj živih prič, kot danes ?

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava