DL: Samosvoj umetnik - Svinčnik je bil njegova prva igrača

30.1.2015 | 12:00

Drago in prijatelj Roman Batis, ki je Draga dolgo nagovarjal, naj razstavi svoja dela v Kočevju. (Foto: M. L.-S.)

Drago Vidmar (Foto: M. L.-S.)

Drago Vidmar ima sposobnost, da si tudi le bežno videno vtisne v spomin skoraj do najmanjših podrobnosti. »A moram potem to doma hitro narisati,« pravi o podobah, ki ga še posebej pritegnejo kot umetnika. Tako je leta lahko videne motive samo po spominu prenašal na slikarsko platno, v zadnjem času pa si veliko pomaga tudi s fotoaparatom.

»Svinčnik je bil moja prva igrača. In kasneje barvice. Drugih igrač nisem potreboval,« pravi o svojih začetkih risanja že v zgodnjem otroštvu. Rojen v Ljubljani, kjer je imel kasneje tudi svoje podjetje, je otroška leta od osmega leta naprej, saj so se starši leta 1948 preselili v Kočevje, preživel v mestu ob Rinži. V kraj, kjer je končal osnovno šolo, pa se še danes, ko mineva že 48 let, odkar živi v Stuttgartu v Nemčiji, rad vrača. Dokaz za to so tudi njegovi obiski Kočevja v zadnjih dveh letih. Odkar mu je predlani umrla mama, v Kočevju namreč nima več svojcev, kljub temu pa sem še vedno prihaja večkrat na leto. Tu ga še vedno čaka domača hiša, sicer pa je iz Kočevja doma tudi Dragova žena, pa tudi njegov sin in hči rada prihajata v Kočevje na dopust.

NISO MU ZNALI DOPOVEDATI

»Šole nisem jemal resno. Niso mi znali dopovedati, da se učim zase,« pravi Drago. Obžaluje, da ni študiral, kar je posledica njegove svojeglavosti, kot priznava, vendar pa to ne pomeni, kot pravi, da s svojim življenjem ni bil zadovoljen. »Opravljal sem sedem poklicev,« pravi. Izšolal se je za soboslikarja, je pa bil tudi pleskar, delal kot retušer v tiskarni in opravljal različna popravila in druga dela, kot je bilo tudi polaganje ploščic. »Lotil sem se del, kjer se je dalo najbolje zaslužiti. Samo električnih in plinskih napeljav si nisem upal,« pravi o mnoštvu del, ki jih je opravljal. Tako je imel štiri leta tudi svoje podjetje, nazadnje, preden se je pred osmimi leti upokojil, pa je bil, zahvaljujoč svojemu znanju z različnih področij, oskrbnik v nekem podjetju.

LAČEN NOVIH ZNANJ

Čeprav mu je bil pri izbiri del, ki jih je opravljal, vodilo denar, pa v Nemčijo ni odšel zaradi boljšega zaslužka. »Lačen sem bil novih znanj. Hotel sem videti, kako je drugod,« pravi. Želja po spoznavanju tujih krajev ga je kasneje vodila po različnih državah po svetu, od koder pa je s seboj vedno odnašal dobro ohranjene spomine ali pa v fotografski objektiv ujete motive, ki jih je kasneje v svojem ateljeju v Nemčiji spravil na slikarsko platno. Ne glede na to, kaj je v želji po novih znanjih opravljal, ali kamor koli ga je že pot vodila, slikanje je bilo vedno del njegovega življenja.

OD SLIK SE TEŽKO LOČI

»So slike, ki jih ne bi nikoli prodal, za noben denar,« pravi. Tudi sicer le redko proda katero izmed svojih slik, tako da je 30 slik, s katerimi je opremil enega med hoteli v Nemčiji, bolj izjema. »Od svojih slik se težko ločim,« pravi preprosto. Je pa svoje slike do zdaj štirikrat razstavil. Razstava, ki je trenutno na ogled v Knjižnici Kočevje, je retrospektiva njegovega več desetletij trajajočega ustvarjanja z izborom del, ki so povezana s Kočevskim, in je njegova druga razstava v Kočevju. Prvo je imel že davnega leta 1963. Da kočevskim ljubiteljem likovne umetnosti spet pokaže svoja dela, sta ga, kot pravi, pregovorila mladostna prijatelja iz Kočevja.

Na razstavi se predstavlja predvsem s slikami kočevske narave in živali, a tudi kot portretist, saj je postavil na ogled tudi dva avtoportreta. »Vem, da bi bilo prav, da bi delal v naravi. Vendar pa nikjer ne ostanem toliko časa, da bi lahko sliko v mir u naredil,« pravi o slikah z motivi narave, ki jih sicer v miru svojega doma najraje upodablja. Slikanje narave ga pomirja, bodisi da slika v olju — prej je slikal v akvarelu — ali z akrilnimi barvami, ki jih je začel uporabljati šele v zadnjem času. Od tehnik pa mu je, kot pravi, najljubše ustvarjanje z nožem, ki pa ga v zadnjem času kombinira tudi s čopičem.

Članek je bil objavljen v 43. številki Dolenjskega lista, 23. oktobra 2014

M. Leskovšek-Svete