DL: Zbogom služba, adijo potrošniška družba

19.8.2012 | 13:15

Srečna družinica kmalu načrtuje selitev iz Mrtvic na Bizeljsko. (Foto: A. Kerin, arhiv DL)

Srečna družinica kmalu načrtuje selitev iz Mrtvic na Bizeljsko. (Foto: A. Kerin, arhiv DL)

»Vprašajmo se, kaj sploh šteje v življenju. Stanovanje v krasni četrti z najnovejšim avtomobilom v garaži in služba za fižolčke, podprta z dovolj visokim kreditom, da si ne moreš privoščiti odpovedi, ali pa kakovostno preživljanje časa s partnerjem, ukvarjanje z otroki, zdrava prehrana, ki si jo deloma sami pridelamo in za katero vemo, kakšne kakovosti in porekla je?« To vprašanje, s katerim se verjetno občasno sreča vsak izmed nas, sta si pred časom zastavila tudi magistrica ekonomskih znanosti Slobodana Slak in njen partner, diplomirani strojni inženir Sebastjan Gregoršanec. Ker sta ugotovila, da ju življenje v skladu s potrošniško naravnano miselnostjo ne osrečuje, sta se odločila za drugačno pot.

Takšno, ki v ospredje postavlja srečo in zdravje njihove tričlanske družinice. V vasici Mrtvice na Krškem polju sta si tako postavila za naše razmere zelo posebno domovanje. Slobodana in Sebastjan namreč skupaj z 19-mesečno hčerko Teresio živita v vrtni utici z lesenim mobilnim dodatkom, ki ga nameravata v bližnji prihodnosti prestaviti na Bizeljsko, kjer si bosta postavila majhno hiško. Takšno, ki bo tako kot njun dom na Mrtvicah zgrajena iz popolnoma naravnih materialov, z izjemno nizko potrošnjo energije.

»Za naju je pri gradnji zelo pomembno merilo, da lahko po končani življenjski dobi objekta vse 100-odstotno lokalno recikliraš. To pri postavitvi hiše iz naravnih materialov pomeni, da les uporabiš za gradnjo drugih objektov ali zgolj za kurjavo, slamo pa na primer kompostiraš,« pojasni Sebastjan, ki je hiško v Mrtvicah zgradil praktično brez tuje pomoči. Večino napotkov, kako zgraditi bivališče iz povsem naravnih materialov in brez škodljivih kemikalij, je namreč našel na spletu in v tuji literaturi.

NAJVEČJI ŠOK KOMPOSTNO STRANIŠČE

Popolnoma naravna hiša iz slame, ilovice in lesa je delo Sebastjanovih pridnih rok. (Foto: A. Kerin, arhiv DL)

Popolnoma naravna hiša iz slame, ilovice in lesa je delo Sebastjanovih pridnih rok. (Foto: A. Kerin, arhiv DL)

»Zaradi krize v gospodarstvu smo se vsi skupaj začeli bolj zavedati varčevanja in z njim povezanih ugodnosti. Mirne duše bi lahko trdila, da naše življenje nikakor ni potratno, še zdaleč pa nismo asketi, ki si ničesar ne privoščimo,« na naše vprašanje, kakšen je vsakdan brez različnih sodobnih pripomočkov in ostalega »luksuza«, odgovori Slobodana. Njuna hiška namreč nima klasične kopalnice in stranišča, ne pogrešata pa niti pomivalnega stroja. Perilo si za zdaj pereta v bližnji hiši Sebastjanovih staršev, a pri tem opravilu prisegata le na biološko razgradljivo in okolju prijazno marseillsko milo.

Večina njunih obiskovalcev pa največji »kulturni šok« doživi ob omembi kompostnega stranišča, ki za razliko od navadnega ne potrebuje vode in posledično v naravo oziroma kanalizacijo ne oddaja nobenih odplak. Ko je notranja posoda z mešanico iztrebkov in žagovine polna, jo je namreč, kot sta nam pojasnila mlada Posavca, treba le iztresti v kompostnik. »Ljudje so dejansko premalo izobraženi in to stranišče povezujejo s tistim na štrbunk in z neprijetnim vonjem, kar je daleč od resnice. Je pa takšno stranišče lažje imeti na vasi, saj boš imel v bloku težko v bližini stanovanja kakšen kompostnik, kamor bi lahko spraznil njegovo vsebino.«

DRUGAČNO ŽIVLJENJE, DRUGAČNA PREHRANA

Drugačen način življenja pa je pri mladi družinici tesno povezan tudi z njihovim odnosom do hrane. Tej namreč posvečajo veliko pozornosti, čeprav bi večina njihovo prehranjevanje označila za precej asketsko. Mesa namreč ne jedo, kruh si spečejo sami, večino zelenjave in sadja pa si pridelajo sami oziroma se z njo oskrbijo pri okoliških kmetih. Zanimivo je, da so na njihovem jedilniku velikokrat tudi tako imenovane divje rastline, kot so poprasta dresen, koprive, trpotec, rman in mladi smrekovi vršički. Našteto skupaj s sadjem, vodo in dodatkom v obliki cimeta, datljev, rozin ali žlice lanenega semena običajno zmešajo v poseben zeleni napitek, ki ga največkrat uživajo za zajtrk.

»Naravnost neverjetno je, da se ljudje vozijo v dragih avtomobilih, kupujejo pa že narejene pice, ki jih je treba samo malo pogreti v mikrovalovni pečici. Če staneta takšni dve pici slabe tri evre, bi se moral vsak vprašati, kaj za vraga je v njih, da je njihova cena tako nizka?« je na enega izmed nesmislov sodobne družbe opozorila Slobodana.

KAKO SKOZI MESEC?

Ker je praktično edini dohodek mlade družine trenutno tisti, ki ga Slobodana in Sebastjan dobivata od prodaje njune nedavno izdane knjige Življenje z naravo, nas je seveda zanimalo, kako preživijo. Kot sta pojasnila, jim ničesar ne manjka, zaradi svojega načina življenja pa večjih stroškov pravzaprav nimajo. Njihova hiša porabi zelo malo energije, za hrano mesečno odštejejo med 100 in 200 evri, veliko pa na primer prihranijo tudi pri otroški garderobi.

»S Sebastjanom v prvem letu Teresii razen nekaj bodijev in nogavičk nisva kupila praktično nobenih oblačil. Večino stvari sva si sposodila, nekaj pa so nama jih podarili prijatelji in sorodniki, saj jih sami niso več potrebovali. Tako bova storila tudi midva, ko bo čas za to. Moje osebno mnenje je namreč, da bi morale stvari za najmlajše čim bolj krožiti, saj tudi na tak način prispevamo k manjšemu onesnaževanju,« je prepričana Slobodana. V skladu s tem načelom sta se s Sebastjanom ob rojstvu hčerke odločila tudi za metodo brez plenic, v nasprotju z ostalimi starši pa pri Teresiini vzgoji ne uporabljata niti dud, stekleničk, igračk in ostalih pripomočkov, malčica pa bo, kot sta se odločila, vse do vpisa v šolo v varstvu doma.

»Marsikdo bo ob prebiranju najine zgodbe pomislil, ´glej jih čudake, kaj počnejo´. Tudi prav. Vsak ima pravico do svojega mnenja. Najin namen je bil doseči, da se vsak, ki se bo srečal z najino knjigo, zamisli in razmisli, ali v svojem življenju posamezne stvari res potrebuje ali pa jih kopiči zgolj zato, ker tako narekujejo okolje, trendi, propaganda ali pa kakšni pomembni posamezniki,« za konec še sporočata Posavca.

Članek je bil objavljen v 20. številki Dolenjskega lista 17. maja 2012.

Anja Kerin

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava