DL: S svojo drugačnostjo se ne obremenjujem

8.8.2012 | 14:30

Viktorija je kljub svoji težki bolezni zelo pozitivna. (Foto: A. Kerin)

Za mlado Leskovčanko so že številni nastopi, njena velika želja pa je, da bi lahko nekoč zaigrala v enem izmed orkestrov krške glasbene šole. (Foto: Osebni arhiv)

»Kot veste, na tem našem prelepem in prečudovitem planetu nismo vsi enaki. Sama sem otrok z nenavadno boleznijo, ki se imenuje cerebralna paraliza. Z drugimi besedami, sem otrok s posebnimi potrebami, a z veliko skritimi talenti.« Tako svojo življenjsko zgodbo v nekaj stavkih povzame 16-letna Viktorija Hruševar iz Leskovca pri Krškem, ki je navkljub težki bolezni polna optimizma in mladostniške razigranosti. S tem, da je drugačna od ostalih vrstnikov, se je namreč, kot pravi za svoja leta zelo zrela in odgovorna najstnica, že zdavnaj sprijaznila, pri tem pa ji je bila v veliko pomoč predvsem glasba. V njej je namrec našla uteho in hkrati veliko  motivacijo za spopadanje s težkimi izzivi, ki jih prinaša življenje s cerebralno paralizo.

16-letna Posavka se je začela z glasbo aktivno ukvarjati že v prvem razredu osnovne šole, ko so Viktorijin velik talent opazili njeni starši in jo vpisali v Glasbeno šolo Krško, ki je ena izmed redkih slovenskih glasbenih šol, ki posebno  pozornost namenja otrokom s posebnimi potrebami. Viktorija je tako najprej zaigrala na Orffova glasbila, nato pa je tri leta igrala še kljunasto flavto, vse dokler ni spoznala in se kasneje tudi zaljubila v klarinet. »Leta so minevala, jaz pa sem  postajala vse bolj samozavestna in odločna, zato smo se s starši in profesorjem  Robertom Pircem dogovorili, da bi bilo dobro zame, da se odločim za inštrument, ki me še po šestih letih igranja zelo veseli in izpopolnjuje.«

OPAZKE RAJE PRESLIŠI

Da ji glasba pomeni ogromno, mi je 16-letnica zaupala že ob začetku najinega  pogovora. Ob njej se namreč sprosti, rada pa tudi zapoje. Vse od narodnozabavnih do bolj rokersko obarvanih pesmi. »Že od zgodnjih otroških let pojem. Ko sem bila  na primer stara dve leti, sem začela prepevati v avtomobilu, petje pa sem nadaljevala tudi v vrtcu in šoli,« pojasni Viktorija, ki se je, kot poudarja, s svojo drugačnostjo naučila živeti in se z njo ne obremenjuje vec. Posamezne opazke  okolice tako raje presliši, čeprav ji kot najstnici, ki ima zaradi svoje bolezni eno  nogo krajšo od druge, velikokrat ni lahko in je za nekatere za povprečnega mladostnika povsem samoumevne stvari prikrajšana.

»Ne smem na primer teči, dvigovati težkih stvari, vseskozi moram paziti na to, kako stopam, da se ne poškodujem. Probleme imam namreč predvsem z ravnotežjem. Sicer pa se poskušam pri športnih aktivnostih v šoli držati načela, da se izziva ne ustrašim že takoj na začetku in vedno najprej poskusim, če zmorem, in šele potem rečem ne,« pojasni Leskovčanka, ki se ji bo kmalu izpolnil še en velik cilj. Po nastopih v glasbeni šoli, v Konservatoriju za balet in glasbo v Ljubljani, Slovenski filharmoniji, Kulturnem Domu Krško in leskovški osnovni šoli bo namreč prihodnji torek prvič nastopila na samostojnem koncertu v cerkvi sv. Ane v Leskovcu pri Krškem.

POZNA DIAGNOZA

Na Viktorijo in njene dosežke sta zelo ponosna tudi njena starša, ki sta še posebej  vesela, da se je odnos okolice do otrok s posebnimi potrebami v zadnjih letih precej izboljšal. »Moram reči, da so predsodki zaradi hčerkine bolezni že skoraj izginili. Ko je bila še majhna, so se ljudje še obračali za njo, danes pa je situacija veliko boljša,« spremembe v dojemanju drugačnosti pozdravlja Anton Hruševar.

A pot do današnjega stanja je bila za Hruševarjeve vse prej kot lahka. Viktorijina  bolezen je namreč vplivala na celotno družino, ki je za diagnozo najmlajše družinske članice izvedela relativno pozno. »Ko se je Viki rodila, še nismo vedeli, da ima cerebralno paralizo. Šele ko je bila stara dve leti, so nam v Ljubljani povedali, kakšno bolezen ima. V latinici je sicer v izvidih pisalo, da ima možganske krvavitve,  vendar mi povejte, kdo od običajnih smrtnikov razen zdravstvenega osebja zna brati latinico. Se pravi, da so vsi naši zdravniki vedeli za hčerkino bolezen, a  nam tega niso povedali. Njene težave so uradno tako pripisovali temu, da je zgodaj rojena,« je nad takratnim odnosom zdravnikov še vedno zgrožen Anton.

BITKA ZA BITKO

S tem pa se bitke Hruševarjevih za čim bolj normalno življenje njune najmlajše hčerke še niso končale. Da sta Viktorijo lahko vpisala v običajen vrtec in kasneje še šolo, sta morala namreč vložiti veliko energije in časa ter potrkati na nešteto vrat.  Kljub temu pa se je ves njun trud na koncu poplačal. 16-letnica, za katero je zaradi cerebralne paralize že več težkih in bolečih operacij, je namreč trenutno uspešna dijakinja prvega letnika Ekonomske in trgovske šole v Brežicah. Njena velika želja je, da bi lahko v prihodnosti študirala na enem izmed glasbeno usmerjenih študijev, Viktorijina starša pa ob tem upata, da bo s pomočjo posebnega skuterja, ki ga je prejela v dar na lanski otvoritvi Sončkovih prostorov v Leskovcu, še lažje naredila prve korake proti tako želeni samostojnosti.

Članek je bil objavljen v 19. številki Dolenjskega lista 10. maja 2012.

Anja Kerin