DL: Zaklad, ki ga ne more nič nadomestiti

26.5.2012 | 14:00

Maridi Tscherne s pesmarico, v kateri so zbrane pesmi v kočevarskem narečju, in vzorcem kočevarsko-nemškega slovarčka, ki je v pomoč slušateljem, ki se jezika učijo pri Yureni. (Foto: I. Novak, arhiv DL)

V Črmošnjiško-poljanski dolini še živijo družine potomcev Kočevarjev, ki so kljub močnim pritiskom in prepovedim po drugi svetovni vojni ohranile kočevarščino. Maridi Tscherne iz Starih Žag, profesorica nemškega jezika, ki jo nekateri poznajo tudi kot Marijo Černe, je ena od potomk, ki je odraščala v trojezični družini. S svojim znanjem se trudi pogovorni jezik svojih prednikov zapisovati in ga tudi poučevati.

Jezik, ki ga Unesco danes opredeljuje kot »kritično ogrožen jezik«, se je razvijal kot samostojno narečje 700 let od naselitve prvih nemško govorečih priseljencev z vzhodne Tirolske in iz zahodne Koroške na Kočevsko okoli leta 1330. Slovensko kočevarsko društvo Peter Kosler, katerega članica je, od jeseni ob podpori avstrijskega ministrstva za evropske in zunanje zadeve organizira pouk kočevarščine na jezikovni šoli Yurena v Novem mestu. Tschernejeva, ki poučuje tudi nemščino z elementi kočevarščine na osnovni šoli v Semiču in Dolenjskih Toplicah, se z neizmerno zagnanostjo posveča desetim slušateljem, ki se jezika niso več učili kot maternega.

Zakaj se ga učijo danes? »Gre za potomce, ki se jezika učijo iz spoštovanja do svojih korenin. Večina ljudi si zmotno predstavlja, da si s kočevarščino ne bodo mogli pomagati. Nemščina ima ogromno narečij, in z znanjem kočevarščine si lahko zelo pomagamo pri razumevanju avstrijskega in bavarskega narečja,« pove.

Jezikovni pouk vključuje kulturni vpogled v navade in običaje Kočevarjev. Delček slednjih je s filmom leta 1936 dokumentiral duhovnik iz najmočnejše kočevarske skupnosti, ki živi v Clevelandu. Tschernejevi, ki prizna, da se na uro pouka pripravlja po več ur, saj sproti raziskuje slovnična pravila, ni bilo pred prazniki težko speči niti »pobolice«, zavitka iz nekvašenega testa z jajčno-maslenim nadevom, ki je veljala za posebnost na kočevarski praznično pogrnjeni mizi. »Kočevarščina je ljubezen,« odgovarja na začudene poglede in vprašanja, čemu toliko truda.

A koliko časa bo jezik še živel in se razvijal? Tschernejeva ugotavlja, da povojne generacije vedno bolj pozabljajo na zaklad materine besede. »Tega zaklada, če je izgubljen, ne more nihče več nadomestiti. Sodobna tehnika in drugi takšni »zakladi«, za katerimi stremi sodobni človek, imajo namreč zelo kratko dobo trajanja: na trg hitro prihajajo novi, še boljši izdelki. Prav nasprotno pa te materni jezik, če ga ljubiš in raziskuješ, vedno znova preseneča, navdihuje, ti odkriva nova obzorja, te povezuje z generacijami, ki jih ni več med nami, z rojaki, ki danes živijo doma, in tistimi po svetu,« se zaveda.

PRVA GENERACIJA, KI SE JEZIK UČI PISATI

Kot pojasnjuje, je bila kočevarščina vedno le pogovorni jezik, celo v cerkvi so na primer govorili in peli v nemščini. Zanimivo, da z izselitvijo kočevskih Nemcev leta 1941 ni izginila, ampak se je v Črmošnjiško-poljanski dolini razvijala naprej, dobivala nove besede, tujke, izposojenke – v primerjavi s Kočevarji v tujini, ki so pogosto opustili materni jezik in ga nadomestili z nemškim. To, da je jezikovni otok ohranil srednjeveške korenine nemščine, obenem pa sledil novostim, je celo za raziskovalce nemškega jezika neprecenljivo.

Tschernejeva ne more spregledati tudi podcenjujočega odnosa Slovencev do kočevarščine. Predvideva, da je to posledica dejstva, da gre za jezik manjše skupine ljudi, ki ni bil zapisan, ampak je služil kot pogovorni jezik pretežno kmečkega prebivalstva. »Svoje je prispeval še nacizem, ki je jezikovni otok načrtoval zatreti, pa tudi komunizem po drugi svetovni vojni,« razlaga. Zanimivo pa je tudi, ugotavlja, da imajo predsodek do svojega jezika celo Kočevarji sami, ki se povečini ne počutijo kot člani velikega evropskega naroda. To, da jezik spet poučujejo, bo po njeni oceni prispevalo k njegovi popularizaciji. Slušatelji, ki obiskujejo pouk pri Yureni, so prva generacija, ki se uči kočevarščino pisati in brati. Tschernejeva se po cele ure pripravlja na ta pouk, kot razlaga, je včasih neko slovnično pravilo enostavno izluščiti, včasih pa izhaja iz primerov, da ga lahko razvije. Učbenik za slušatelje tako nastaja sproti.

Upa pa, da jim bo uspelo posneti slušno gradivo in izdati pravi slovar, za zdaj imajo za vzorec na voljo le kočevarsko-slovenskega, ki je njeno delo in ga je izdal ter založil Zavod za ohranitev kulturne dediščine Nesseltal Koprivnik. Glede na zavzetost in učni napredek slušateljev verjame, da so na dobri poti in da bodo pridobili toliko znanja, da bodo besedni zaklad lahko širili in, kdo ve, morda pričeli zapisovati svoje spomine v kočevarščini.

Članek je bil objavljen v 9. številki Dolenjskega lista 1. februarja 2012.

Irena Novak