DL: Zlati so posuti s cvetnim prahom

29.4.2012 | 13:30

Andreja Stankovič z zlatim medenjakom, s katerim je Čebelarska zveza Slovenije nagradila njene medenjake. (Foto: I. N., arhiv DL)

Narejeni po osnovnem receptu za medeno testo iz najboljših domačih sestavin. Domiselno jih je posula s cvetnim prahom. (Foto: I. N., arhiv DL)

V zimskih dneh so nekdaj ob čaju pogosto postregli z medenjaki. Skorajda ni gospodinje, ki ne bi imela kakšnega recepta za peko teh piškotov. Novomeščanka Andreja Stankovič jih ima za celo knjigo.

Medenjake, s katerimi tudi kot čebelarka rada postreže goste, saj jim s tem najbolj nazorno pokaže, kakšnega okusa je njen med, peče preko celega leta. Preizkusila je nešteto receptov, številne stare tudi po več desetletij. Po raziskovanju izročila in preskušanju je sestavila svoj recept in te medene hlebčke spekla čisto po svoje.

Izhajala je iz enostavnega recepta in domačih sestavin, mu dodala nekaj izvirnosti, ga posula z domiselnostjo in hlebčke spekla, kot zna: najbolje. Tako so jih ocenili drugi, njej se pravzaprav ne zdijo nič posebnega! Stankovičeva, ki se ukvarja z unikatnim oblikovanjem keramike, je s svojimi izdelki, za katere navdih pogosto išče v izročilu, že nekajkrat opozorila nase, a tokrat prvič s peko. Z medenjaki, ki jim je ob nedavnem natečaju za zlati medenjak, ki ga je pred kratkim organizirala Čebelarska zveza Slovenije, nadela ime »čebele«, je zmagala v kategoriji t. i. svobodne tehnike, obenem pa si je bila komisija pod vodstvom dr. Janeza Bogataja enotna, da ji pripada tudi absolutno prvo mesto med 136 različnimi medenjaki, s katerimi je na natečaju sodelovalo 46 udeležencev.

»Medenjak mora biti videti kot medenjak, hlebček mora biti lep, gladek. Nobena od začimb ne sme prevladovati,« pove o svojih piškotih. Izhaja iz osnovnega recepta: pol kilograma moke (tretjina naj bo ržene, ostalo najboljša bela), 4 žlice aromatičnega medu (najbolje kostanjevega), 20 dag masla, 20 dag sladkorja, žlička jedilne sode in žlička dišavnic (cimet, koriander, piment, muškatni orešek in janež). »Pomembno je, da testo počiva na hladnem, priporočljivo je vsaj 72 ur,« razlaga.

Ko je prebirala stare zapise novomeških medičarjev, je razbrala, da so testo iz moke, medu in sladkorja za medenjake včasih medili po več tednov. Šele pred peko so ga zgnetli z jajci, maščobo in začimbami. »Naši predniki so imeli znanje, vedeli so, zakaj kakšno stvar naredijo točno tako, kot jo. Do danes se je mnogo tega vedenja pozabilo. Vse bi radi na hitro, a stvari ne gre jemati tako površno,« meni, ko ugotavlja, da se marsikomu ne zdi vredno toliko ukvarjati z navadnimi medenjaki. Sama jih nadeva še z marcipanom, ki ga naredi iz akacijevega medu in mletih mandljev.

Okrasi jih različno: ene povalja v ledu, na druge nariše črte, kot bi jih obletele čebele, tretje okrasi s čebelicami, ki jih izdela iz marcipana. Vse na koncu posuje s cvetnim prahom, ki ga pridelajo njene čebelice na Bučki. Z njimi bi pravzaprav morali začeti tale zapis. Stankovičeva je čebelarka od malh nog in ni čudno, da so njeni medenjaki tako okusni, ko vanje z vsem spoštovanjem do truda teh marljivih živalic vgnete toliko dobrega!

Članek je bil objavljen v 6. številki Dolenjskega lista 9. februarja 2012.

Irena Novak