OŠ Dragotina Ketteja na letovanju v Domu Jurček

14.11.2011 | 12:20

Lani dež, letos napovedujejo vremenoslovci mraz … Le kaj nas res čaka? Ne obupujemo. Mi smo odločeni. Gremo v Kočevje v dom Jurček! Kje je to? Iščemo po zemljevidu in ugotovimo, da v nasprotni smer kot doslej. Avtobus nas pelje po ovinkasti cesti, med gozdovi Kočevskega gozda. Odpre se ravnina, konča se gozd in ob cesti smerokaz KOČEVJE- LJUBLJANA.

Zavijemo na levo in se peljemo proti Kočevju. In kje je dom? V centru mesta pravijo. A tu je kar nekaj ulic, most čez reko Rinžo … Pred mostom na desno po ozki ulici in že smo pred domom Jurček. Pozdravi nas prijazna upravnica doma. Spomni nas na pravila bivanja v domu in nam v pritličju (blizu kuhinje) pokaže naše prostore (garderobo, sobe…).V garderobi se preobujemo. Razporedimo se po sobah po tri. Fantje skupaj, dekleta skupaj. Med dekleti se pomešamo še učiteljice in delo se začne. Dobimo posteljnino in začnemo z oblačenjem in urejanjem postelj. Med seboj si pomagamo, da je delo hitreje opravljeno.

»Smo gotovi?« zaslišimo glas iz hodnika. To je Marina. Skupaj se odpravimo na sprehod po mestu Kočevje. Pred domom nam Marina pripoveduje o živalih, ki so naseljene v gozdu- ris, volk, medved. Kako čudno, nam se ježi koža ob misli, da bi jih srečali v gozdu, Marina pa govori, da so ogrožene in se njihovo število manjša. Odpravimo se proti mostu čez reko Rinžo. Opazujemo labode in račke, ki plavajo v mrzli in ne preveč čisti reki.«Lokvanji,« smo prepričani, da so listi, ki krasijo gladino reke. »Ne, to je rumeni blatnik,« nas pouči Marina. Listi so podobni lokvanjem, cvetovi pa so rumeni.

Pot na vodi mimo OŠ ZBORA ODPOSLANCEV v center mesta. Ogledamo si iz kamna sezidano cerkev sv. Jerneja z dvema zvonikoma. Marina nam pripoveduje o Celjskih grofih, Frideriku in Veroniki, o Kočevarjih- nekdanjih prebivalcih te pokrajine….

Sledimo medvedjim šapam na pločniku do deklice s piščaljo (v Ljubljani imajo pred RTV-jem dečka z piščalko, to vemo, saj smo si ga ogledali na našem potepanju po Ljubljani). Na trgu je spomenik padlim borcem. Zavijemo proti avtobusni postaji, kupimo vozovnice za jutrišnje potepanje po Ribnici. Koliko lesenih kipov medvedov srečamo na poti! Zavijemo proti športnemu parku, se malo odpočijemo, prečkamo Rinžo čez most zaljubljencev in se odpravimo proti domu. Čaka nas kosilo.

Po kratkem počitku smo že pripravljeni za nove podvige. Odpravimo se v drugo smer na ogled jezera. Marina nam pripoveduje o zanimivostih mesta, zgodovino tega kraja in pokrajine…ogledujemo si stare obnovljene hiše-vile…na strehi imajo golobnjak in golobe poštarje… prečkamo progo pri železniški postaji in po makadamski poti naprej.

Nenadoma zagledamo veliko jezero brez otočka. V njem se poleti kopajo, saj je Rinža preveč umazana. Nastalo je na mestu, kjer so nekoč kopali rjavi premog. Jamo za dnevni kop je počasi zalivala voda in nastalo je jezero. Ob jezeru so še stavbe, ki spominjajo na rudnik.

Tudi v Kočevju je nekoč vozil vlak, sedaj pa imajo samo železniško postajo in opuščeno progo. Mogoče pa nekoč spet pripelje vlak iz Ljubljane.

Do večerje smo v domu. Po večerji pa pišemo in rišemo doživeto, poslušamo Marino, ki nam pripoveduje zgodbico o zakleti kači (Veroniki Deseniški). Za igro nismo navdušeni. Preveč smo utrujeni. Še pod tuš in že sanjamo o…

TOREK Vstanemo sredi noči (6.30h), saj se odpravljamo z avtobusom na obisk VDC-ja v Ribnici. Hitro se uredimo, zajtrkujemo, ne pozabimo malico za popotnico in že smo na poti na avtobusno postajo. V avtobusu opazujemo pokrajino, klepetamo in že je tu Ribnica. Prijazni šofer nas pusti blizu našega cilja. Blizu tovarne RIKO je v prenovljeni stavbi VDC Ribnica, ki vključuje okoli 40 varovancev. Polovica od njih biva v bivalni enoti.

So enota VDC Draga Ig iz Ljubljane. Prijazno so nas sprejeli in nam pokazali, kaj vse delajo. Izdelki so bili res lični. Zahvalimo se z darilom, pomalicamo in že nas z kombijem odpeljejo do ROKODELSKEGA MUZEJA. Ogledujemo si izdelke domače obrti značilne za ribniško dolino-suha roba in lončarstvo. V delavnici nam pokažejo izdelovanje izdelkov iz gline in pripravo viter za pletenje sito. Malo posedimo na sončku v parku Ribniškega gradu in se odpravimo na avtobusno postajo. Sedemo v avtobus in že se peljemo proti domu na kosilo.

Po kosilu in počitku pa nas čaka…

Pred domom nas čakata Jure in Tilen. Opremljeni z rešilnimi jopiči in vesli v rokah se odpravljamo k kanujem. Razdelimo se v dva čolna in že zaveslamo po mrzli Rinži. Nismo preveč enotni. Vsak se trudi po svoje. Počasi se uskladimo in z vesli odrivamo vodo. Čolnarimo izpod mostov, ki povezujejo mesto na drugi konec, obrnemo pri otočku, opazujemo race in labode, tekmujemo kdo bo prvi, se včasih nevarno zaguncamo,..in srečno priveslamo v naš pristan. Zlezemo iz čolnov. Nekateri smo mokri, ker je veslo špricnilo vodo po veslaču zadaj. Odhitimo v dom po suho obleko, še na kratek sprehod po okolici in na večerjo.

Po večerji pa se odpravimo na večerno pustolovščino. Temno je, nebo je polno zvezd…

Mi pa s svetilkami v roki ali na glavi skozi del mesta, ki se pripravlja na počitek grizemo v breg. Naredimo velik krog in na hribu za domom opazujemo zvezde. Jure nam pripoveduje zanimive zgodbe o nastanku ozvezdja veliki in mali voz (veliki in mali medved)…zmaj..rimski cesti…Poiščemo zvezdo severnico, določimo strani neba…Koliko zanimivih stvari! Ob zvezdnem utrinku si zaželimo…(mogoče lepo vreme?) Utrujeni se spustimo v dolino. Še umivanje in že smo med zvezdami.

SREDA Po zajtrku se z Juretom in Tilnom z avtobusom odpravimo v Kočevski pragozd. Pot nas po ovinkasti gozdni cesti pripelje v Roške žage, kjer je nekoč stala ogromna žaga, ki jo je poganjala para. Ostala sta le dva zbiralnika-bazena za vodo.

Tu se pogovorimo o pomenu gozdov, skrbi za gozdove. Na panojih si ogledamo velikost Kočevskega pragozda, slike živali, ki živijo v njem, o življenju ljudi tu nekoč..

Odpravimo se na pot po obrobju Kočevskega pragozda. Pot nas vodi ob gozdu kamor ne smemo stopiti saj je zaščiten. Jure in Tilen nas prepričujeta da gozd sam skrbi zase. Odmrla drevesa so dom pticam in živalim. Živali v miru iščejo hrano. Opazujemo drevo na katerem je žolna izkljuvala obliko opičje glave. Pot je polna preprek a mi se ne damo. Vztrajamo in uspemo.

Obiščemo še kočevsko krasotico-najdebelejšo jelko. Vsi jo komaj objamemo.

Po kosilu in počitku pa po hodniku zaskrbljena prikoraka Marina. Radi bi kurili ogenj in pekli kruh, jabolka in kostanj… Zunaj pa se zbirajo deževni oblaki in malo rosi. Zaskrbljeni se oziramo v nebo in se odločimo GREMO:Oblečemo se, vzamemo dežnike. Ko se zberemo pred domom izza oblakov pokuka sončni žarek. Temni oblaki se razbežijo, mi pa po učni poti hitro proti jasi. Tam nas čaka Robert, ki je pripeljal vse za peko in že zakuril ogenj. Na palice napikamo kruh in jabolka in jih pečemo na žerjavici. Tega še nismo počeli. Kako okusen je pečen kruh in jabolko. Na koncu se posladkamo še s kostanjem, ki ga je prinesla Eva in Anja. Še malo nogometa za fante, kolebnica za dekleta in že se mrači. Odpravimo se v dom na večerjo.

Po večerji z Marino ob filmih obnovimo vse, kar smo izvedeli o Kočevju, živalih, gozdu…Nekaj več pa vseeno spet vemo.

Vsi pod tuš, ker dišimo kot dimnikarji. Pripravimo stvari za naslednji dan in počasi se vse umiri…

ČETRTEK Zbudimo se-dež Zunaj še ni tako mrzlo. Upamo, da bomo lahko šli do jame. Po zajtrku pa začne močno deževati, megla se spušča po hribu in hladno postaja. Staknemo glave in se odločimo- ostanemo v domu.

Z Mileno v jedilnici ustvarjamo drevo iz lubja in vejic. Počasi nastaja zanimiva umetnija. Do malice smo gotovi. Po malici se odpravimo v učilnico v prvem nadstropju. Ogledamo si zanimivi film o medvedu. Veste da je na svetu 8 vrst medvedov? Mi se tudi nismo mogli spomniti vseh (rjavi medved, grizli, panda, severni medved, medved ovratničar…). Z igrico tombola ponovimo vse kar smo spoznali v tem tednu. Ura hitro teče in že je kosilo.

Popoldne po počitku pa z Juretom odidemo streljat z lokom v ogreto lopo. Zunaj sneži in grmi, mi pa se igramo »Robina Huda«. Vsako leto smo bolj spretni in natančno zadevamo tarčo.

Po malici v učilnici spoznavamo vremenske spremembe v naravi. Pogovorimo se o značilnostih letnih časov, zakaj dežuje, sneži, zakaj pada toča, grmi in se bliska….O saj kar znamo razvozlati te vremenske pojave…To smo ponosni. Na koncu še izdelamo vetrnico in veselo pihamo, da se vrti.

Po večerji (šmoren in konpot!) pa prvo delo. Napišemo in narišemo vse kar smo doživeli v sredo in četrtek. Po delu pa ŽUR:Veselo se vrtimo ob zvokih glasbe. Ne razmišljamo še o tem, da bo jutri treba domov…

PETEK Počasi mežikamo iz postelje, se uredimo in začnemo pospravljati svoje stvari v potovalke in nahrbtnike.

Zamišljeni gledamo skozi okno. Zunaj je zasnežena pokrajina, vse je mokro in hitro se spušča megla…

Spet staknemo glave in sklenemo, da ne gremo po učni poti Studenec.

Po zajtrku se z Juretom dogovorimo kaj bomo počeli. Do malice se bomo pogovarjali o gozdnih živalih, po malici pa še enkrat streljamo z lokom.

V sobi se gnetemo okoli medveda TONČKA. Jure nam pove njegovo žalostno zgodbo (ker se je preveč približal in privadil na ljudi so ga lovci zaradi varnosti ustrelili). Poslušamo zanimive zgodbe z živalih, si ogledujemo njihovo okostje, odtise šap v mavcu…

Po malici pa spet v ogreto lopo na strelske obračune.

Po kosilu nas že čaka avtobus. Zberemo svoje stvari, pomahamo našim novim prijateljem in se odpravimo domov. Na poti odložimo še Kim, Veroniko, Evo in že smo pred šolo. Naša pustolovščina se je srečno končala.

Nismo vam še povedali, da v domu nismo bili sami. V prvem nadstropju doma so z nami cel teden bivali učenci 3. razreda iz Izlak. Bili so v prvem nadstropju in če se zvečer niso umirili smo slišali njihovo tekanje po sobah in hodniku. Skupaj smo se srečevali v jedilnici in pomagali smo si pripravljati mize za obroke. Nekatere dejavnosti pa smo opravili skupaj.

V domu so nas zaposleni pohvalili da smo pridni in lepo vzgojeni. Vedno smo pozdravljali, znali smo prosit in se zahvalit, pripravljeni smo bili pomagati drug drugemu, delili smo sladkarije (sladkali smo se cel teden z skrivnostmi iz dna potovalke-hvala starši). Tudi bolj smo samostojni pri skrbi za samega sebe (saj veste naše učiteljice nas kar pustijo da se pomatramo. In če res ne gre, priskočijo na pomoč. Nič drugače kot v šoli. To je za naše dobro pravijo. Mogoče pa je to res. Bomo videli pozneje, če so imele prav.)

Spoznali smo veliko novih stvari, doživeli nove izkušnje, se poveselili s sošolci, se nasmejali in pohecali. Nekateri od nas bomo v razredu spet modro molčali. Tu pa smo vedeli veliko povedati. Tako pač je. Takšni smo in takšne nas imate radi, mar ne?

Kot je naša navada smo vedno s seboj nosili izdelke-naša darila s katerimi smo se zahvalili. Vsi so jih bili veseli in presenečeni kaj zmoremo.

Letos smo izdelali medvedka in prtiček. Pohvalili so nas, da je izdelek lepo narejen. Torej je bilo vredno truda in potrpljenja.

Zahvaliti se moramo našim prijateljem iz KRKE, ki ne pozabijo na nas, in so nam omogočili, da smo preživeli še en teden poln doživetij in izkušenj. HVALA.

Naša ravnateljica je že kar navajena, da smo vedno pripravljeni na nove podvige. Pravi, da nam zaupa. HVALA.

In naši starši. Kaj pa vi? Nič več niso tako pogosto zvonili telefoni kot včasih. Nam tudi vi že zaupate? Prav je tako. Veste, radi gremo s sošolci doživetjem nasproti. Vedno pa težko čakamo trenutek, ko vas zagledamo in se stisnemo k vam.

Hvala tudi Renati in Alenki, ki so nam bile v pomoč cel teden.

Bomo še rekli: «MI GREMO PO SVOJE?«

Upamo, da to ni bila naša zadnja avantura.

Vodja letovanja: Marjeta Rožič

Galerija