DL: Spremljala je tudi novomeško pomlad

27.5.2011 | 14:30

Zwittrova vila

Zwittrova vila v Novem mestu je danes skoraj zapuščena. Dolga leta je bil tam vrtec, nekoč pa je bil to dom znane sodniške družine Davorina Zwittra in njegove žene Franje, rojene Majzelj, ter njunih treh otrok. Najmlajša, Martina Zwitter, poročena Detela, je 8. decembra lani praznovala stoti rojstni dan. Še vedno je občasno zelo bistra in tudi kritična, posebno do politike. Ne dolgo nazaj se je jezila, da nekateri današnji ministri ne obvladajo svojega področja.

Sicer pa je bila tudi njena prababica po mamini strani, Antonija Majzelj, politično prebujena, saj je leta 1848 podpisala peticijo za samostojno Slovenijo, pravi zgodovinar dr. Stane Granda. Za takratno žensko je bilo izjemno že to, da je bila pismena, kaj šele, da je bila tako razgledana! Gospa Martina je do nedavnega redno prebirala časopise in občasno jih še prelista. Zadnje mesece pa se vse bolj zapira v svoj svet. Toda kljub temu je bila zelo vesela obiska iz Novega mesta; spomini na mladost vsakogar poživijo.

Pariz, kraljica in Bela Cerkev

Najstarejši od Zwittrovih otrok je bil zgodovinar, rektor ljubljanske univerze, akademik Fran Zwitter. Študiral je v Ljubljani, na Dunaju in v Parizu; v slovensko zgodovinopisje je vpeljal vrsto metodoloških novosti. Druga je bila hči Lidija, klicali so jo Lida - pravnica po poklicu. Poročila se je v Anglijo z vojnim dopisnikom BBC, kjer je med vojno delala tudi sama. Združevala je izjemno lepoto in inteligenco, bila je tudi zavedna Slovenka. Na njeno željo je pokopana v Beli Cerkvi, kamor so prinesli žaro iz Londona.

Lidina hči Duša je verjetno edina Slovenka, ki je v svojem domu gostila dalajlamo, pa še marsikatero drugo ugledno osebnost. Njen mož, svetovno znani biolog prof. dr. Butson je član angleške akademije znanosti in umetnosti. Bil je tudi rektor na King´s college v Cambridgu, ki ga tudi angleška kraljica tradicionalno redno obiskuje. Ko pa je prišel v Slovenijo (obvezno tudi v Belo Cerkev in v Novo mesto), je bil predvsem Pat, se spominjata Martin in Andrej Detela.

Ples, kemija in vprašanje ponosa

Najmlajša v družini Zwitter, Martina, ki so jo klicali Pika, je imela več talentov - igrala je klavir, rada je imela gledališče in filme, še zlasti kinotečne, hodila je tudi na tečaj sodobnega plesa. To je bilo med obema vojnama, tečaj pa je vodila Meta Vidmar, sestra Josipa Vidmarja. Zaradi težkega finančnega stanja v družini se je morala Martina odpovedati plesnim uram. Še dolgo se je spraševala, ali je ravnala prav, da je zavarovala družinski ponos, ali bi bilo bolje priznati, da nimajo denarja in bi morda imela te ure cenejše ali celo brezplačne.

Za študij pa si je Martina Zwitter izbrala kemijo, kar je bilo takrat za žensko precej nenavadno; bila je v prvi generaciji študentov kemije v Ljubljani. Skrbno je hranila ´slovarček', saj je takrat šele nastajala slovenska kemijska terminologija. V Ljubljano so se preselili, ko je starejši Fran začel študirati. Hišo v Novem mestu so prodali, ohranili pa so tesne stike s prijatelji.

Martina je otrokom postavila za zgled svojo novomeško prijateljico Marijo Saje, ki se je vsak dan vozila na predavanja z vlakom in Novega mesta v Ljubljano in dolgo vožnjo izkoristila za študij. Po očetovi smrti so se za družino začeli težki časi. Fran je s francosko štipendijo nadaljeval študij v Parizu, doma pa sta bili še dve študentki. Zaradi velikih stroškov je mama prodala hišo na Mirju v Ljubljani in preselili so se v najemniško stanovanje. Martina se je po diplomi zaposlila na gimnaziji.

Svobodomiseln duh in vprašanje greha

Martina in Martin

Poročila se je z botanikom Leonom Detelo. Njuni trije sinovi so dobro poznali Novo mesto in okolico - redno so prihajali v Belo Cerkev, kjer sta pokopana mamina starša, družina pa je obiskovala tudi novomeške prijatelje - med njimi Božidarja Jakca z ženo Tatjano, Janka Jarca in Marjana Kozino.

Martina Zwitter je bila očarana nad dejavnostjo mladih novomeških umetnikov po koncu prve svetovne vojne, ki je kasneje dobila ime novomeška pomlad, poznala je tudi vse njene akterje. Njen sin Martin se spomni, kako imenitna družba so se zdeli otrokom ti pomembni možje in kako so z njimi sedeli v gostilni na Bregu, pa v Dolenjskih Toplicah in še kje. Še zlasti zabaven se jim je zdel Marjan Kozina - obiskovali so ga v njegovi zidanici na Trški gori in v Piranu ter se celo vozili v njegovem znamenitim spačku.

Napredna in stroga

»Mama je bila zelo napredna in hkrati stroga - do sebe in do nas. Pa tudi zelo odkritosrčna. Pripovedovala je, kako se ni znala odločiti, ali je njeno v puberteti spremenjeno telo greh, zaradi katerega se mora spovedati, ali naj to v cerkvi zamolči,« se spominja Martin. Močan je tudi spomin na Toneta Tomšiča; prizadevala si je, da ne bi bil ustreljen kot talec, toda neuspešno, kar jo je močno potrlo.

»Bolj vesele so bile zgodbe o nekdanjem novomeškem življenju,« pravi njen mlajši sin Martin. Je upokojen, zaposlen pa je bil na Statističnem uradu. Drugi sin, fizik Andrej Detela je še aktiven na Inštitutu Jožef Stefan; je mednarodno uveljavljen izumitelj, pa tudi pisatelj, pesnik, filozof. Njun brat Jure Detela, pesnik, je že pokojen.

Andrej Detela ima veliko lepih spominov na Novo mesto, na kopanje v Krki, na pohode po bližnjih hribih. Pa vendar ga mama včasih celo prekaša v spominu; na praznovanju njenega zadnjega rojstnega dne je prepoznala vse ljudi na posnetku pred njihovim novomeškim domom in se spomnila mnogih zgodb. »Vedno znova me navdušujenjena bistrost, samostojnost, iskanje svojih poti zunaj stereotipov, kar je seveda tudi izraz velikega poguma,« pravi Andrej Detela.

Prijazna in hvaležna Martina Detela preživlja starost v Postojni, kamor sta se s sinom Martinom preselila pred dvema letoma. Selitev iz Ljubljane je vzela kot zanimivo popestritev. Kljub letom je občasno še vedno zgovorna. Pred kratkim je razpravljala o tem, kako Italijani kupujejo zemljo na Krasu in se spraševala, kaj bo s slovenščino ...

Vedno je imela rada poezijo, še zlasti Gregorčiča in Prešerna; sedaj pa pravi, da teh pesmi ne bere več, ker so vse tako zelo žalostne. Ko jo je sin Martin spodbujal, naj pove, koliko bo letos stara, je mirno odgovorila: »Že 101 leto ...«

Očitno je njen miselni in čustveni svet še zelo živ, pa tudi fizično je za svoja leta precej samostojna - sama si postreže s pripravljeno hrano in tudi sicer, pravi Martin, je dobrohotna in povsem nezahtevna. Ljubeča skrb sinov Martina in Andreja ji lepša njeno visoko starost; hvaležnost pa izraža s prijaznostjo. Sploh ne zna biti slabe volje.

Članek je bil objavljen v 15. številki Dolenjskega lista 14. aprila letos.

Besedilo in fotografiji: Lidija Jež