Zadnji spust po Savi

13.7.2008

Udeleženci "Zadnjega spusta"

Udeleženci "Zadnjega spusta"

Minilo je deset dni od tragičnega dogodka na HE Blanca. V teh dneh sem moral že neštetokrat povedati, kaj vse se je tisti dan dogajalo in verjamem, da bom moral to narediti še kdaj. Zdaj ko so preminuli že pokopani tudi spoznavam, da svojcem veliko pomeni, da zvedo, kako se je vse skupaj dogajalo, zato upam, da bodo veseli vsakega pojasnila, vsake fotografije in da bo vsaj nekaterim zaradi tega malo lažje pri srcu.

Od vsega začetka že spremljam gradnjo verige hidro elektrarn v Posavju, zato sem bil seveda zelo vesel povabila sevniškega župana Kristijana Janca, da si gradnjo pogledamo še z drugega zornega kota - z vode, saj sem tudi zase želel narediti nekaj fotografij, pa tudi kaj posneti.

Na »Zadnji spust po naravni strugi reke Save od Boštanja do Brestanice«, kot so ga naslovili organizatorji - Občina Sevnica, sem vabil tudi snemalca iz Trbovelj Gregorja Naglava, da bi kaj naredila za TV in se tudi udeležila družabnega srečanja, ki je bilo napovedano po »Zadnjem spustu«. Ker je moral Gregor zaradi dopustov ta teden skakati naokoli, mi je dal vedeti, da raje ne bi šel, če ni res nujno, čeprav je tudi sam ljubitelj vodnih aktivnosti, zato nisem vztrajal. Sam sem se kljub temu udeležil spusta, vzel s sabo še nečaka, Tomija Nagliča, ki je končal prvi letnik Akademije za medije. Njemu sem zaupal svojo video kamero, saj se je začel podajati v snemalske in foto »vode«, da bi kaj posnel, sam pa sem vzel v roke digitalni fotoaparat, da bi ta »zgodovinski« dogodek ovekovečil zase in morda tudi za portal Lokalno.si.

Začelo se je prijetno, čeprav sem bil že takoj presenečen, ker sem pri Brestanici in na zbirnem mestu pod železniškem mostu v Sevnici videl kanuje in ne rafte, kot je pisalo v vabilu. Sam sem že prej prosil, da bi šel v gasilski čoln, da bi lahko v miru kaj naredil, saj vem, kako je na čolnih, kjer je več veslačev in se ne da veslati, da nisi vsaj malo moker, pa tudi za mojo opremo mi ni bilo vseeno. Pred spustom je bilo razpoloženje prešerno, glasno in veselo. Sam sem slikal in nisem poslušal navodil, ki sta jih delila sevniški župan in lastnik čolnov Milan Jamnik. Ob gasilski fotografiji so seveda padale pripombe, tudi iz mojih ust, ki pa so se kasneje na žalost izkazale za kruto resnico. Potem so se ostali udeleženci vkrcali v kanuje, jaz pa sem se z nečakom in dvema gasilcema vkrcal v plastičen gasilski čoln, v katerem sta bila še Drago Žnidaršič, ki je čoln krmaril, in poveljnik sevniških gasilcev Gašper Janežič. Štartali smo zadnji, saj motor Tomos z 18 KM ni hotel takoj vžgati.

Že takoj, ko smo se odpeljali, se je eden od štirih kanujev prevrnil in potem prelomil na pol. K sreči je njegova posadka še pravi čas popadala v vodo in odplavala na obalo. Čoln se je potem ovil okoli betonskega stebra mostu za pešce - brvi na Radni. K sreči ni bil nihče poškodovan in so vsi to vzeli kot del »avanture«. Štirje iz tega čolna so se potem presedli v čoln, v katerem je bil krški župan Franc Bogovič, iz katerega sta izstopila njegova žena in desetletni sin ter dve sodelavki iz krške občine ter nadaljevali spust po Savi za dvema kanujema, ki niti nista opazila, da se je eden čoln prevrnil. Malo nižje tam nekje pri Logu smo jih vsi dohiteli in v sproščenem vzdušju nadaljevali veslanje.

Pred HE Blanca je čoln s krškim županom in krmarjem Milanom Jamnikom zapeljal na nasip na levem bregu Save, kjer nas je že čakal direktor podjetja HESS, ki gradi savsko verigo, Bogdan Barbič. Ostala dva čolna sta zapeljala pred samo elektrarno, eden na levo, drugi na desno stran, mi pa smo bili za obema, nekje na sredini. Potem so se v čolnu, v katerem je bil sevniški župan in je bil na desni strani elektrarne, odločili in zaveslali proti četrtemu prelivnemu polju. Spustili so se naravnost po vodnem slapu in vsi smo bili prepričani, da so se srečno odpeljali naprej, čeprav jih zaradi nižje gladine pod pregrado nismo več videli, niti slišali. Tako so očitno sklepali tudi v drugem čolnu, ki je bil na levi strani in tudi sami krenili proti srednjemu - tretjemu prelivnemu polju. Ker jih je tik pred spustom začelo nositi bočno, smo se zbali, da se bodo prevrnili. Potem so na kopnem slišali kričanje, ki pa je bilo zaradi bobnenja vode in odbojev od betonskih sten nerazločno. Nekdo z obale je rekel, da je očitno nekaj hudo narobe in da bo treba pomagati. Tako smo tudi mi v gasilskem čolnu takoj krenili proti elektrarni in se pognali proti prvemu prelivnemu polju. Ob tem sem krmarju Dragu dopovedoval, da moramo tega prevoziti po levi strani, čim bliže betonski steni, saj sem mislil, da je to prelivno polje zaradi nepospravljenega zaščitnega zidu, ki je izgledal kot nekakšen valobran, manj nevarno in da voda preko njega manj dere, kasneje sem spoznal, da nisem imel prav. Opozoril sem ga tudi, da pred spustom dvigne motor čolna, da se ta ne bo zlomil. Nečak mi je predal tudi video kamero, ki sem jo sprva skupaj s fotoaparatom položil na klop ob motorju, potem pa sem se zbal, da bo ob padcu vsa oprema zgrmela v vodo, zato sem si jo obesil okoli vratu.

Tako smo se z vso močjo spustili skozi to prelivno polje. Čoln je plosko pristal na vodni gladini, grozno je zaropotalo kot da je šlo vse v »franže« in sam sem bil prepričan, da nam je utrgalo motor čolna in da se bo čoln razpadel na pol. Eden od gasilcev je potem rekel, da bo treba veslati, sam pa sem bil prepričan, da z malimi lesenimi vesli, ki smo jih imeli v čolnu, ne bomo nikoli prišli nikamor. Bil sem jezen, najraje bi vrgel še vesla v vodo, tako da nisem niti opazil, da sta Gašper in Tomi začela veslati. Drago je potem, ko je prišel malo k sebi, rekel, da nam je odtrgalo motor, vendar je potem le uvidel, da motor še imamo in ga je potisnil v vodo. Ne vem, kaj se je takrat dogajalo, saj se nisem upal ozreti ne naprej, ne nazaj. Tomi mi je kasneje pojasnil, da je Gašper skočil do motorja in ga vžgal in to iz prve, kar nam tisti dan ni uspelo niti enkrat. Potem sem menda samo še zakričal, zdaj pa čimprej od tod, čeprav se še nisem povsem zavedal v kakšni nevarnosti smo bili.

Seveda se tudi ostali trije takrat še niso zavedali, da smo bili takrat vsi v smrtni nevarnosti in da smo imeli grozno srečo, da se plastičen čoln ni razpadel, da je motor deloval in da nas ni obrnilo bočno ali vrglo iz čolna, saj bi nas potem potegnilo v vodo in bi bili deležni enake usode kot drugi. Ko smo prispeli izza betonske stene smo bili najprej presenečeni, da ne vidimo nobenega čolna. Potem ko smo se bližali mestu nesreče, pa smo že spoznali, da se je zgodila grozna tragedija. Podivjana voda je premetavala prepolovljen čoln v tretjem prelivnem polju, v zrak metala vesla, videli smo tudi roke ljudi, ki so se borili za svoja življenja, slišati je bilo kričanje, vendar niti sam ne vem ali iz vode, ali od tistih ki so nekje po elektrarni hiteli na pomoč. Ker bi bila vožnja do tega dela samomorilska, smo ohranili trezno glavo in iskali samo v spodnjem delu, kjer se voda že umirja. Kmalu smo zagledali v vodi eno osebo, ki je še imela glavo nad vodo. Hitro smo se zapeljali do nje, spoznal sem, da je to žena sevniškega župana Ana Janc, ki je bila še pri zavesti. To sta Tomi in Gašper povlekla iz vode v čoln. Sama ni nič govorila, je pa kazale znake, da sliši in čutil sem, da razume, kaj ji govorim, ko sem jo tolažil, da bo vse v redu, čeprav sem že vedel, da se je zgodila velika tragedija. Potem smo skušali še koga rešiti, vendar v spodnjem delu ni bilo nikogar, gor pa ni imelo smisla voziti, ker bi s tem ogrožali sami sebe. Ob tem sem se zavedel, da je z mano tudi moj nečak, zavedel sem se tudi, da se tudi nam lahko še kaj zgodi, zato sem vztrajal, da gremo na kopno, kjer sem najprej nagnal nečaka iz čolna. Nato sem še sam stopil na kopno in odložil svojo opremo, ki sem jo imel okoli vratu, potem pa sva z Gašperjem s čolna na kopno prenesla Ano, ki je bila pri zavesti in ni kazala nobenih znakov poškodb, niti da bi popila veliko vode. Tomi je držal čoln, da ga ni odneslo, na obali pa sta bila Albina Bezjak, ki je hitela klicat reševalce in Ivan Jamnik, ki je tudi pomagal, ko smo Ano položili na tla. Kasneje je tam pritekel še krški župan in njegova družina.

Oba gasilca in jaz smo se takoj vrnili nazaj do prelivnih polj in iskali druge ponesrečene. Drago je rekel, da nima smisla, ker je že itak za vse prepozno in jim ne moremo pomagati, vendar sem jaz vztrajal, da nadaljujemo, dokler bo še kakšno upanje. In res smo kmalu našli še eno žensko, ki sem jo tudi takoj spoznal in ni več kazala znakov življenja, na ustih pa je že imela peno. Kljub temu smo jo zvlekli v čoln in Gašper je takoj začel z oživljenjem, saj sem sam povedal, da tega ne znam. Tudi njo smo pripeljali do obale, kjer nam je skoraj padla po tleh, ko smo jo prenašali iz čolna, se spet vrnili in na brzicah zagledali nekaj zelenega, za kar nismo bili prepričani ali je človek, ali kakšen kos oblačil. Ker pa je bil tik pred tem, da gre čez deroči jez, smo ocenili, da bi bili prepozni in da bi preveč tvegali, saj bi nas lahko odneslo in prevrnilo. Ob tem smo v vodi zagledali še eno osebo, tudi ta je bila ženska in sem jo prepoznal že od daleč, čeprav je imela glavo pod vodo, tako da smo še njo potegnili iz vode. Pri tem sem opazil, da smo že postali nepremišljeni, saj smo se vsi trije spravili na rob čolna, da bi jo čimprej izvlekli iz vode, zato sem se potem, ko se naš krmar Drago ni zmenil za moja opozorila, da moramo paziti, da se ne bomo prevrnili še sami, sam nagnil na drugi bok in pripomogel, da do tega ni prišlo. Ko smo se vračali v vodi ni bilo videti nobenega človeka, v tem času so že prišli reševalci, zato sem se odločil, ko sem uvidel, da nimam več moči in da od mene ne bodo imeli več koristi, da grem iz čolna in da na suhem pomagam po svoje. Pred tem sem oba gasilca bodril, da moramo narediti vse, da jih čimveč spravimo ven, čeprav sem slutil, da zanje ni več upanja. Namesto mene je šel v čoln krški župan Franc Bogovič, ki je pomagal pri prenašanju in obe utopljenki tudi oživljal in ti trije so potem nadaljevali z iskanjem, vendar brez uspeha.

Sam sem, ko sem malo prišel k sebi napravil nekaj posnetkov in fotografij, potem pa poklical kolega in snemalca Gregorja, da naj čimprej pride do Blance, ker se je zgodila tragedija. Poklical sem tudi Boštjana Colariča iz Vašega kanala, naj pride čimprej na drugo stran Save in nam kako pomaga. Reševalci so nadaljevali z delom, pri eni, ki smo jo izvlekli iz vode, so celo zaznali utrip, tretja se kljub prizadevanjem ni več odzivala. Že prej se je na prizorišču zbralo precej ljudi, prišli so reševalci, gasilci, policisti, potapljači, vendar sem jim povedal, da na žalost ne morejo nič narediti, ker bi s tem samo ogrožali svoja življenja. Imel sem tudi veliko klicev kolegov novinarjev, ki niso mogli verjeti, da se je to res zgodilo.

Seveda tudi potem nisem miroval. Ko so se na vhodu zbrali novinarji, sem jih skušal pojasniti, kaj se je dejansko zgodilo, kako je prišlo do nesreče, saj nihče od drugih udeležencev ni imel toliko moči, da stopi pred njih. Pri tem sem se tudi skregal s policistom, ki ni hotel na gradbišče spustiti nekoga, ki naj bi poskrbel, da bi spustili zapornice, ki so bile dvignjene in s tem omogočili reševanje. Da ne bi povzročali nepotrebnih travm, smo ob ogledu mojih fotografij le naredili spisek tistih, ki so bili na obeh čolnih, ki sta se potopila. Ta spisek, ki pa še ni bil povsem popoln, sem na svojo roko pokazal svojim novinarskim kolegom, ki so se zbrali pred zapornico pred gradbiščem HE. O pogrešanih so me spraševali tudi svojci, prijatelji... Bilo je hudo, ko me je spraševala mama Vojke Alif, kako je z njeno hčerko, vendar sem jo kljub temu napotil, naj se o hčerki pozanima v bolnišnici, kamor so jo odpeljali, čeprav sem že takrat vedel, da zanjo ni več pomoči. Za svojega očeta sta poizvedovala tudi otroka Mihaela Metelka, Berta Logar za sina in še mnogi drugi, ki jih nisem niti poznal. Kasneje tudi Peklarjeva prijateljica in moja soseda Irena, Mojca, sestra Kristijana Janca in številni drugi, nekateri so me uspeli priklicati tudi po telefonu in vsem sem povedal, kar sem videl in slutil, čeprav so mi besede težko šle z jezika in sem skušal delovati pomirjevalno, čeprav se bojim, da nisem deloval ravno pomirjujoče.

O tragediji sem govoril tudi v javljanju za Odmeve, saj moja kolegica Irena Ulčar ni pred kamero dobila nikogar drugega, pojasnjeval sem tragične dogodke tudi za druge tv in radijske postaje, prav tako za časopise in spletne portale, saj se mi je zdelo, da je prav, da vsi čimprej zvedo in da tudi na ta način pomagam, da so ljudje vsaj malo vedeli, kaj in komu se je nekaj hudega zgodilo.

Na prizorišču tragedije sem ostal vse do tretje ure zjutraj, ko so spustili prvo zapornico in so se potapljači začeli pripravljati, da gredo v vodo. Potem sem naredil še nekaj fotografij, odšel na most in si ogledal divjanje vode v prelivnih poljih, kjer je še vedno premetavala vesla. Po vsem tem in po zaskrbljenem klicu žene pa sem sprevidel, da ne morem več pomagati, zato sem se odločil, da prizora, kako bodo vlekli iz vode trupla ljudi, ki sem jih dobro poznal in se z njimi družil, ne bom prenesel in sem odšel proti domu in to sam, čeprav so mi ponujali prevoz in spremstvo. Pred Krškim sem še zavil na nov most in se še pogovarjal s krškimi gasilci, če so koga morda koga videli ali rešili.

Kaj se je dogajalo naslednje dni ne bom opisoval, ker so to naredili drugi. Sam sem preko svojih novinarskih kolegov, še posebej Irene Majce in Marka Planinca vseskozi spremljal reševanje, skušal pomagati potapljačem s fotografijami gradbišča med gradnjo, da bi videli v kaj se spuščajo. Že prvo noč sem sam pri sebi sklenil, da svojih slik ne bom dal nikomur, da mi ne bi kdo kaj očital. Potem sem se premislil in ko sem uvidel, da nekaterim veliko pomeni, že to, da vedo, kdo je njihovega ponesrečenca potegnil iz vode in da moramo pomagati tistim, ki so izgubili svoje najdražje, sem se odločil, da bom naredil vse, da bi posledice te tragedije vsaj malo omilili. Tako je nastal tudi ta zapis in objava fotografij.

Morda mi bo kdo kdaj očital, da mi tega ne bi bilo treba, vendar upam, da bom s tem, ko se bo o tej tragediji čimveč govorilo, tudi sam pripomogel, da ne bo vse prehitro pozabljeno in da bodo pomoč dobili tisti, ki jo resnično potrebujejo. Se pa zavedam, da bodo te slike in posnetki verjetno pri komu naleteli na drugačen odziv, da jim ne bo lahko ob pogledu nanje. Vendar menim, da se bomo le tako lahko zavedli, kaj se je zgodilo in da se kaj takega ne bo nikoli zgodilo več zgodilo. Po mojem slike in posnetki sami po sebi niso tragični, ker na njih ni videti tragedije, čeprav vsi vemo, da se je sekundo za tem, ko sem pritisnil na sprožilec fotoaparata, že odvijala tragedija, ki je ne bom nikoli pozabil in prebolel.

Takrat ko smo hiteli pomagat niti za trenutek nisem pomislil, da bi to ovekovečil, ampak mi je šlo zgolj zato, da koga rešimo. Žal smo rešili le eno življenje, smo pa zagotovo naredili vse, kar se je v tistih grozljivih trenutkih dalo. Sam mislim, da sem samo opravil svojo človeško dolžnost, čeprav se šele zdaj prav zavedam, da smo veliko tvegali in ogrožali svoja življenja. In kljub vsemu sem vesel, da nam je uspelo, saj je Ana Janc živa in tako imata njena sinova še vedno mamo, ki jim bo stala ob strani, tudi v teh najtežjih trenutkih. Ker pa se je vse odvijalo dokaj hitro in je bilo zelo pretresljivo, seveda dopuščam možnost, da ni bilo vse tako, kot sem opisal, vsega se niti sam ne spominjam in sem dogajanje sestavil tudi s pomočjo fotografij, video posnetkov Boštjana Colariča in pogovorov z drugimi udeleženci. Pravo poročilo o tem tragičnem spustu pa bodo seveda pripravili tisti, ki so za to poklicani.

Goran Rovan

p.s.
Seveda se tudi zavedam, da je rubrika Lokalno rumeno namenjena bolj veselim dogodkom. V kolikor se ne bi zgodila ta tragedija, bi te fotografije zagotovo sodile vanje. Tokrat jih objavljamo izjemoma, ker se jih bo tako lažje ogledalo veliko ljudi. V spomin preminulim in v opomin drugim, da se kaj takega nikoli ne ponovi!

Številka transakcijskega računa območnega združenja Rdečega križa Sevnica:

02379 - 0017732206

pri NLB, poslovalnica Sevnica

sklic: 00 030708 in pripis: svojcem vodne tragedije

Galerija

Gasilci pred gasilskim čolnom
Priprave na odhod
Zadnji spust po Savi
Dva od štirih kanujev
Gasilski čoln je imel 18 KM motor
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Vojka Alif in Mateja Konajzler
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Edina preživela Ana Janc
Zadnja navodila pred spustom
In potem še gasilska "za spomin"
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Vzeli so vesla, rešilnih jopičev pa ne
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Vkrcavanje prvega čolna
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
"Krški" ekipi sta se vkcali nekoliko nižje
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Prvi so odrinili
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Tako se je prevrnil prvi kanu
Zadnji spust po Savi
Čoln je močan vodni tok prepolovil
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Vsi so srečno izplavali na kopno
Metka Resnik si je lažje poškodovala nogo
Zadnji spust po Savi
Čoln s krškim županom je prišel na pomoč
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Posadka se je zamenjala, nekateri so si nadeli rešilne jopiče
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Veslali so ob gradbišču
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Na čolnih je bilo veselo
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Med sabo so tudi malo tekmovali, a le za kamero
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Med potjo so nas pozdravile tudi mlade račke
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Razposajen župan Kristijan Janc
Jani Zemljak
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Počasi proti HE
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Gašper Janežič
Dva čolna sta pohitela naprej
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Prvi čoln je krenil proti prelivnim poljem
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Prvi čoln tik pred spustom v ....
V drugem čolnu očitno niso opazili ničesar
in tudi sami krenili skozi tretje prelivno polje
Potem, ko smo iz vode potegnili tri ponesrečence, so prišli tudi reševalci
Zadnji spust po Savi
Oživljanje se je nadaljevalo
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Ivan Jamnik je samo nemo zrl v deročo Savo
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Kmalu so prišli podvodni reševalci
Zadnji spust po Savi
Čakanje, da se zapornice spustijo in omogočijo reševanje
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Pogrešane so iskali tudi s helikopterjem
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Na mesto tragedija sta prišla tudi predsednika države in vlade
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Berta Logar prosi premiera, da jim kaj povejo
Prva novinarska konferenca je bila ob eni uri zjutraj
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Čakanje, da se reševalna akcija pod vodo začne
Zadnji spust po Savi
Drago Žnidaršič je pomagal reševati vse dni
Ostanki vesel in čolna pred reševanjem
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Gasilci na novem krškem mostu
Tretji dan reševanja - sobota
Zadnji spust po Savi
Prvo prelivno polje, kjer voda prav tako dere kot na ostalih štirih
Krški gasilci so dežurali pod krškim mostom
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Snemalec in novinar TV SLO pri delu
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Vladimir Ban
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Novinarske konference so se vrstile
Iskanje s helikopterjem
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi
Reševalci so delali nepretrgoma in zelo požrtvovalno
Zadnji spust po Savi
Svojci so prižigali sveče
Zadnji spust po Savi
Zadnji spust po Savi

starejši najprej | novejši najprej

Komentarji (27)

13.7.2008Oceni Andrej Matič 

Dobra fotogalerija Goran,vendar vemo,da ni preveč vesela. Lep pozdrav,Andrej

14.7.2008Oceni helena 

Pošiljam opis zadne največje jtragedije.

14.7.2008Oceni helena 

Se opravičujem za prvi komentar, ker ga nisem hotela poslati na portal lokalno ampak svoji prijateljici. Dogodek oz. tragedija je zelo pretresljiva za celo Slovenijo. Živim čisto blizu Save, samo njive me ločijo od nje, in sem opazovala iskanje ponesrečencev od prvega dne dalje. Vsi reševalci ste bili zelo pogumni, da ste celotno akcijo reševanja pripeljali do konca. Obenem pa izrekam vsem svojcem moje iskreno sožalje. Helena

14.7.2008Oceni Janez Turinek 

Iz tujine še vedno nemo premišljujem o ljudeh, ki sem jih poznal - in jih ne bom več našel, ko se vrnem. Hvala ti Goran za slike... Zdi se mi umestno, da se bo pri hidroelektrarni BLANCA postavila kapelica PIETA-Žalostna Mati Božja-na moji web strani sem jo izdelal (spodaj dodan link) Hvala vsem, ki ste v teh dneh molili za ponesrečence, predvem pa za svojce - otroke, ki ne bodo več klicali očeta oz. mame. http://www.aleluja.si/?pgid=aktualno&id=23

14.7.2008Oceni Janez Turinek 

Iz tujine še vedno nemo premišljujem o ljudeh, ki sem jih poznal - in jih ne bom več našel, ko se vrnem. Hvala ti Goran za slike... Zdi se mi umestno, da se bo pri hidroelektrarni BLANCA postavila kapelica PIETA-Žalostna Mati Božja-na moji web strani sem jo izdelal (spodaj dodan link) Hvala vsem, ki ste v teh dneh molili za ponesrečence, predvem pa za svojce - otroke, ki na zemlji ne bodo več imeli ob sebi očeta oz. mame. http://www.aleluja.si/?pgid=aktualno&id=23

15.7.2008Oceni Sabina 

Goran, kapo dol za vse! Za tvojo nesebično pripravljenost pomagati, za ohranitev trezne glave takrat, ko je bilo najbolj potrebno, za izjave in fotografije... Verjamem, da nas vse, kar nas ne ubije, resnično krepi. Pa čeprav z ostro bolečino v srcu in spomini, ki jih tudi čas ne bo mogel izbrisati. Hvala ... in iskreno sožalje vsem, ki so izgubili ljudi, ki so jih imeli radi.

15.7.2008Oceni Darja 

Bila je usoda. Pride trenutek, ko se ne moreš ustaviti, ko vleče. In to se je zgodilo tokrat. Vsem svojcem želim veliko moči v vsakem novem dnevu, ki prihaja, skupaj s spoznanjem, da dragih oseb ni več. In jih ne bo... Lahko noč, Darja

15.7.2008+1     + (1)     – (0)     Oceni Una 

V čast mi je, da smo bili Miranovi prijatelji!!! Za vsa ta leta smo hvaležni. Zanj res ni mogoče najti ene slabe besede. Vsaka misel nanj je prijetna. Za vedno pa bo ostalo nedojemljivo, da je ravno on moral oditi...zdaj pa..... bo vedno na nek način ostal z nami.......

16.7.2008Oceni Janko 

Iskreno sožalje in sočutje svojcem preminulih. Ko bi le lahko obrnili kolo časa nazaj in se vse skupaj ne bi zgodilo! Vse spoštovanje vsem,ki so kakorkoli sodelovali v reševalni in kasneje iskalni akciji ob nesreči! Goran,ko smo te gledali po TV smo videli tvojo bolečino in globoko prizadetost. Hvala še za komentar in slike na portalu lokalno. Vsem v naši družini je zelo hudo ob tragediji, ki se je zgodila.

18.7.2008Oceni AD Studenec 

Čez 500 let, mogoče čez 100 ali že celo čez 50 let bodo govorili:"Po pripovedi domačinov naj bi se pred toliko in toliko leti čez elektrarno peljala dva čolna na katerih naj bi bilo 13 ljudi in vsi naj bi se utopili v prelivnih poljih." Čez toliko let mogoče elektrarne ne bo več, takratni poslušalci tega ne bodo popolnoma verjeli, kot še danes večina nas ne more verjeti, da se je res zgodilo pred štirinajstimi dnevi nekaj tako nerazumljivega. Ali je sploh res...........? Vsem družinam, sorodnikom, občanom in krajanom izrekamo iskreno sožalje.

začetnapredhodna Stran: 1/3naslednjazadnja

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava