DA, to naj bi bila beseda njihovega uslišanja, beseda velikih želja, beseda nekakšnega zakoličenja raztrganih iluzij in skomina – kaj vse bi nekateri dali, da bi se ta pritrdilnica ustoličila. So tudi oni drugi, ki menijo, da je NE tisti pravi odgovor, ki ga Slovenija potrebuje na križevi poti do mednarodnih voda. DA ali NE – odločitev je prepuščena ljudstvu, ki je zmedeno od političnih botrov, ki se vsak po svoje igrajo strokovnjake na področju mednarodnega prava in se gredo nekakšne jasnovidce, ki napovedujejo še slabše čase. V nobenem primeru ne bo dobro: tako razumem sporočila naših vrlih zagovornikov slovenske zemlje. Vsi se imajo za domoljube in vsi imajo figo v žepu. To je velika napaka slovenske politike in seveda tudi hrvaške države – to je madež, ki bo še dolgo kvaril naš videz v Evropi in svetu.

Bojim se, da nismo demokratična dežela, da se skupaj s politiko in razumniki obnašamo kot Butalci: ali nista meja in dostop do mednarodnih voda, dva pomembna vprašanja, ki bi jih morali reševati z vso resnostjo, ne pa, da si pozicija in opozicija mečeta polena pod noge in narodu izblebečejo nekakšne teorije, v katere še sami ne verjamejo. Na vseh javnih soočanjih je iz obrazov nastopajočih razvidno sovraštvo, cinizem in posmeh – še otroci v vrtcu bi se bolje obnašali. Čuden smo mi narod, res smo blizu butalske logike: kemik razlaga teorije mednarodnega prava pravniku mednarodnega prava in vsi ostali sodelujoči teptajo načela znanosti in se na vso moč trudijo, da bi imeli zadnjo besedo. Oh in ah in ha-ha … To so borci za našo mejo: ali ni meja in dostop do morja naš skupni interes – ali ljudje iz opozicije niso državljani iste države, kot so ljudje iz pozicije? Oh: to je naša norost in ah: kaj je z nami?

Tako pomembno vprašanje je prepuščeno ljudstvu, ki je zaradi političnih razprtij razdvojeno in dvomljivo v vse ponujene izbire: kdo ima prav in kdo narobe? Naj mi pove nekdo, kako naj se odločijo kmetje iz Vrhpolja, delavci iz Krke, upokojenci, razjarjeni študentje, horde brezposelnih, ki živijo na najnižjem robu dopustnega. Po lastni volji in prepričanju: kako, če nas posiljujejo in nam zabijajo v betice neka nerazumljiva dejstva. Kako lahko ljudstvo bolne države in obubožanega gospodarstva z nasmehom obkroži sanjsko besedico – DA???

Mene je prepričala dr. Manca Košir, zato bom obkrožil – DA. Hočem misliti po evropsko, svetovljansko, napredno … Nočem se obremenjevati z nekakšnimi mejami in dostopi do mednarodnih voda, saj v sodobnem svetu to ne bo pomembno – vsi smo državljani Zemlje in vsi bomo imeli enake pravice biti državljani tega planeta. Meje bodo slej ko prej preživeta zemljepisna kategorija. Ali ni Evropa na pravi poti? Zakaj bi se morali obremenjevati s tem, kaj je moje in kaj je tvoje. Ali ni to »pogruntavščina« izkoriščevalskega kapitalizma, ki nas uničuje in razdvaja, dela iz nas duhovne invalide – samo zaradi nekakšnega premoženja, ki določa status in ceno. Za vse je vsega dovolj, samo razdeliti je treba pravično: ne tako, da se blaginja kopiči samo pri nekaterih, ampak tako, da se blaginja razdeli po potrebi. Vsi vemo, da je na koncu poti dovolj nekaj samokolnic zemlje ali pa, da nekaj prgišč naših ostankov stresejo v posodo podobno vazi.

Nočem vplivati na vašo odločitev. Pojdite na volišča, da zaključimo to zgodbo in lotimo se nove: Človek je največje bogastvo. DA. DA. DA.