Kar nekoliko pogrešamo že sonce, in odločili smo se, da vam ga v tem deževnem petku prinesemo kar mi - s pomočjo našega Vinka Kukmana in njegovih fotografij - kot pravi sam - najlepših poletnih rož. Sončnic torej, in sicer dragatuških. In ob tem, kot smo že navajeni, v Vinkovem tekstu še obilico zanimivosti in koristnih podatkov o tokratnem 'objektu poželenja':

Med številnimi rastlinami, ki so prinešene v Evropo, da bi z njimi olajšali prehrano, so tudi sončnice. Njihova domovina sta Mehika in Peru. Sončnice so Evropejci odkrili v Peruju šele v začetku 16. stoletja, čeprav so bile kot gojene rastline poznane na območju Mehike že 2600 let pred našim štetjem. 

Sončnice so ene izmed najhitreje rastočih rastlin, od vzklitve do polne višine, ki lahko doseže preko 3 metre, potrebujejo le 3 mesece. To so čudovite rastline, z velikimi žareče rumenimi cvetovi, ki se obračajo za soncem. V vrt privabljajo ptičje petje in koristne žuželke, zaradi lepote in vsestranske uporabnosti pa so si med rastlinami prislužile kraljevski status. Po latinsko ji pravimo Helianthus, poznamo jih kakih 50 vrst. Ime izvira iz dveh besed, Helios pomeni sonce, Anthos pa pomeni rožo.

Sončnica je vsestransko uporabna in se lahko izkoristi v celoti. Listi služijo kot hrana, deblo se lahko predela v celulozo, iz semen pa pridobivamo olje. Manj znano je, da so sončnice uporabne za razstrupljevanje. Širše območje, ki ga je prizadela nesreča v Černobilu, so zasejali s sončnicami. 

Normalna sončnica vsebuje okoli 1000 semen, sončnice velikanke pa tudi do 2000.

Sončnice so upodobljene tudi v slikarski umetnosti, gotovo najbolj znana pa je Van Goghova serija olj na platnu, poimenovana enostavno Sončnice. 

Sončnice pa so se te dni razcvetele tudi na dragatuškem polju in so mi tako pozirale v prelepi večerni svetlobi.

Tekst in foto
Vinko Kukman