DL: Portret tedna - Uroš Vranešič

29.5.2023 | 14:10

21. marca je bil svetovni dan gozdov. Gozd je zelo pomemben za obstoj človeka. »Pomembnosti gozda se ljudje premalo zavedamo, nekateri sploh ne,« meni Uroš Vranešič, gozdar, vodja krajevne enote Zavoda za gozdove Semič - Metlika. Z gozdovi, predvsem belokranjskimi, je povezan na več načinov, ne le med službenim, ampak tudi v prostem času. Z lovstvom in čebelarstvom, na primer.

Uroš Vranešič iz Tribuč je eden tistih menda precej redkih Belokranjcev, ki se po študiju in diplomi vrnejo v domači kraj. Od tedaj, ko je diplomiral na oddelku za gozdarstvo Biotehniške fakultete v Ljubljani in se naslednji dan kot pripravnik zaposlil v krajevni enoti Zavoda za gozdove Črnomelj, kjer je med počitnicami pomagal tudi že v času študija, letos mineva petnajst let.

Gimnazijo je obiskoval v Črnomlju v času, ko je bila to ugledna ustanova. »Kako dobra je bila takrat naša gimnazija in koliko so nas profesorji naučili, pove dejstvo, da je bila moja generacija pri maturi stoodstotno uspešna že v prvem roku,« pravi Uroš.

Da se je odločil za študij gozdarstva, je kriv družinski prijatelj, gozdarski inženir Damir Grgoraš, ki se je, ko se je vračal s terena, večkrat oglasil pri njih doma v Tribučah. Urošu se je ob njegovih pripovedih o gozdu in vsem, kar je povezano z njim, zdelo, da bi to lahko bil dober poklic zanj. Danes pravi, da se ni motil. »Gozdarstvo jemljem kot poklic – kot poklic v pomenu biti za nekaj poklican,« pravi.

Tema njegovega diplomskega dela, za katero je prejel študentsko Prešernovo nagrado, je zanimiva: primerjava strojne in klasične sečnje v listnatih sestojih. Takrat je bila tehnologija strojne sečnje pri nas še v povojih, ugotovil pa je, da je cena na enoto posekanega lesa enaka, da je sama strojna sečnja dražja, spravilo lesa pa cenejše, ključno pa je to, da en delavec v eni uri strojno poseka desetkrat več kot na klasičen način, poleg tega se je pri strojni sečnji lažje prilagoditi vremenskim razmeram in omejitvam v zvezi s sečnjo izven časa vegetacije. Njegove tedanje ugotovitve veljajo še danes.

Gozdarstvo je tesno povezano tudi z lovstvom in Uroš je lovec od 21. leta, od svojih študentskih let. Lovca sta bila tudi njegov oče in stari oče. Na vprašanje o trofejah se nasmehne in odgovori, da ga bolj kot zalezovanje in čakanje na trofejni ulov v lovski druščini privlačijo druženje in običaji. Mogoče je bil prav zato dva mandata starešina in gospodar lovske družine, zdaj pa je podpredsednik območnega združenja upravljavcev lovišč in član komisije za ocenjevanje škode. To je ena pomembnejših vlog, ki povezuje lovce in kmete, ki jim divje živali povzročajo takšno ali drugačno škodo, pa naj bodo to volkovi, ki se spravijo nad drobnico, ali pa detel, ki se s kljunom spravi nad lesene dele gospodarskega objekta. »Tu gre za močna čustva, in če se nekdo pri tem z oškodovancem zaplete v konflikt, se lahko zgodijo tudi tožbe, ki potem ogrozijo celo obstoj lovske družine,« pravi Uroš Vranešič.

Pred osmimi leti se je ob kavi zapletel v pogovor s čebelarjem Dušanom Milinkovičem, ki mu je z opisom kompleksnega življenja in delovanja čebel ter njihovega izjemnega pomena za naravo odprl nov svet. Od njega je dobil prvi roj, zdaj pa ima že dvajset panjev in strast, ki mu prijetno odvzame marsikatero uro prostega časa. Ne le gozd, tudi čebele so zelo pomembne za obstoj človeštva.

Če k temu pristavimo še svoj piskrček, lahko dodamo, da tudi mediji niso nepomembni, kar se tiče obstoja človeštva, na katero vplivajo globalno pa tudi lokalno in individualno. Kmalu zatem, ko se je Uroš zaposlil na krajevni enoti Črnomelj, je pogovor z njim kot mladim Belokranjcem, ki se je po študiju vrnil v domače kraje, naredila Katarina Papič. »Čez leta mi je nekaj ljudi povedalo, da so se prav zaradi tistega intervjuja v časopisu Belokranjec odločili za študij gozdarstva,« o vplivu medijev na življenjske poti slehernika pove Uroš Vranešič.

Članek je bil objavljen v 12. številki Dolenjskega lista 23. marca 2023

Igor Vidmar