DL: Goran Rovan - Novinarstvo je včasih pot brez popravkov

2.3.2023 | 14:40

Goran Rovan (Foto: M. L.)

Goran Rovan iz Krškega je eden tistih, ki dejavno ustvarjajo podobo časa in okolja, v katerem živijo. Kot novinar Televizije Slovenija se je znašel na frontni črti v slovenski osamosvojitveni vojni. Zapisan medijskemu delu je po tistih prelomnih dogodkih poročal o dogajanju v Posavju, se pravi v svoji pokrajini. Pri tem so ga doletela tudi nekatera presenečenja. To sicer niso bila zgodovinska presenečenja, tako kot je bila vojna ob razpadu Jugoslavije, a so vseeno zaznamovala njegovo dolgoletno novinarsko pot. Nekaj tega iz svoje bogate kariere je ob nedavni upokojitvi opisal v našem tokratnem intervjuju.

V teh dneh je s širitvijo schengenskega območja padla meja med Slovenijo in Hrvaško. Pred dobrimi tridesetimi leti je ta ostra administrativna razmejitev med državama nastala, sledila je osamosvojitveni vojni in nastanku obeh držav, Slovenije in Hrvaške. Če torej začneva pogovor s tisto vojno, kako ste jo doživeli kot novinar?

Živo se spominjam vojaške blokade na takratni avtocesti na Medvedjeku. Ko je Jugoslovanska ljudska armada prvič raketirala Medvedjek, sva se s snemalcem Mirkom Veselom odpeljala proti Medvedjeku. S parkirišča ob avtocesti pri odcepu za Trebnje sva vozila za rešilnim avtomobilom, ki je pripeljal iz novomeške bolnišnice. V naši skupini je bil tudi Marjan Bauer s svojim renaultom 5. Pripeljali smo se na Medvedjek. Oklepniki JLA so bili spodaj na avtocesti, mi pa smo bili na stranski cesti. Reševalci so oskrbovali ranjence. Moj snemalec Mirko je začel snemati. Major Prodanović, ki je poveljeval oklepni enoti JLA, je v nekem trenutku ukazal vojakom: »Poklopi se, pokrij se.« In vojaki JLA so se poskrili v oklepnike. V tistem trenutku smo opazili dve letali, ki sta se nam bližali in začeli streljati na nas. Z Mirkom sva grabila za travo in korenine in se po vseh štirih vzpenjala po pobočju nad najinim avtomobilom. Mirko je po preletu letal hitro obrnil avtomobil. Ko smo se umikali, je prvi vozil Bauer. V nekem ovinku je zapeljal naravnost in preskočil brežino in z avtomobilom obstal pod njo. Rekel sem, da naj gre v najin avto, da se bomo odpeljali skupaj, saj se bodo letala zagotovo vrnila. Okleval je, iz svojega avtomobila vzel zaboj kokakole in še nekaj drugega. Vozilo je potem le pustil tam in smo se odpeljali skupaj v Novo mesto.

Midva z Mirkom Veselom sva šla potem še v bolnišnico, kamor so že pripeljali ranjence z Medvedjeka. V poročilu o dogodkih tega dne sem imel tudi posnetke z Medvedjeka. V novomeški bolnišnici pa sva posnela mrtve voznike tovornjakov, ujete v zaustavljeni koloni na avtocesti. Ko sem videl tiste ljudi brez rok in glave, nisem mogel verjeti, da se to res dogaja, zdelo se je kot v nekem filmu. Tam smo se soočili s pravo smrtjo, ki jo prinaša vojna. Mirko sprva ni hotel snemati, a sem mu rekel, naj posname, ker bo to za arhiv, da ne bo šlo v pozabo.

Kot novinar in fotograf je podrobno spremljal gradnjo hidroelektrarn v Posavju. Na sliki v košari dvigala na gradbišču HE Brežice. (Foto: osebni arhiv G. R.)

Nekaj podobnega kot na Medvedjeku sva doživela potem v Puščavi pri Mokronogu, kjer je bilo skladišče JLA. Od daleč sva snemala skladišče. Nenadoma se je nad nami pojavilo letalo JLA. Z Mirkom sva bila tam, Mirko je imel na stojalu kamero. Od daleč iz letala bi to lahko kdo ocenil kot denimo mitraljez na stojalu. Zato sva se bala, da bo letalo streljalo na naju. Pilot se je spustil povsem nad naju, da sva ga videla, a k sreči ni streljal.

Še prej kot na Medvedjeku ste bili v Pogancih pri Novem mestu. Kako je bilo tam?

Dan pred prihodom oklepnikov JLA v Pogance so nas iz uredništva opozorili, da moramo biti pozorni na dogajanje. Zato sem šel na poveljstvo teritorialne obrambe v Brežicah. Ernesta Breznikarja sem vprašal, kaj se dogaja, a se je izmikal, češ da ne sme ničesar povedati. Tako nisem izvedel nič oprijemljivega. Zvečer sem šel v Krško, kjer so na Trgu Matije Gubca sadili lipo, in potem še v Brežice, kjer so pred mojim prihodom prav tako posadili lipo pri Rokovi cerkvi, potem pa so imeli slavje na tržnici. Razpoloženje je bilo veselo in tudi teritorialci niso bili videti zaskrbljeni, zato sem odšel domov spat. Ob petih zjutraj pa so me klicali iz Ljubljane iz uredništva, da je na Pogancih kolona oklepnikov. Telefoniral sem snemalcu Mirku Veselu in sva šla tja. Teritorialci in poveljnik enote JLA so se pogajali v bližnji stavbi, midva sva izkoristila zatišje, odpeljala sva se ob koloni, jo posnela in se nato odpeljala stran. Posnetke sva hotela poslati v Ljubljano. Ampak ugotovila sva, da vlaki ne vozijo. Na cestah so bile ovire – španski jezdeci, tako da niso vozili niti avtobusi. Zato sva sama odpeljala posnetke v Ljubljano naokrog po stranskih cestah. Po vrnitvi sva še izvedela, da se nekaj dogaja v Rigoncah. Odpeljala sva se tja, a so naju ustavili teritorialci. Ob vrnitvi v Brežice nama je novinarski kolega z Dela Vlado Podgoršek povedal, da je v Rigoncah nekdo umrl, ni še vedel, kdo. Potem sem izvedel, da je bil to pripadnik teritorialne obrambe Jernej Molan iz Bukoška pri Brežicah. Od Vlada Podgorška sem potem klical v Ljubljano in poslal tekst. Vse to se je dogajalo prvi dan: zjutraj je bil dogodek v Pogancih, zvečer je bil spopad v Rigoncah, vmes pa še marsikaj.

Tako ste bili ves čas nekako na prvi vojni liniji?

Bilo je kar pestro. Od petih zjutraj do desetih zvečer sem bil na terenu vse dni vojne. To res ni trajalo mesec dni, a je bilo naporno. Ampak zanimivo je nekaj: ves čas sem nosil s seboj torbo s fotoaparatom in drugo opremo. Niti ene slike nisem posnel! Ni bilo časa – ne vem. Ves čas sem razmišljal: ta vojna bo trajala, nimam filmov, zato jih moram prihraniti. Edina fotografija, ki jo imam iz tega časa, je tista, ki jo je posnel Franc Šavrič, ko sem šel gledat razbitine tanka na Prilipah, in sem jo dobil mnogo let pozneje.

Ste vedeli, da se nekaj pripravlja?

Preden je bila vojna, smo ves čas spremljali, kaj se dogaja na vojaškem letališču Cerklje ob Krki in premike JLA iz ene vojašnice v drugo. Videli smo, da se nekaj dogaja, ampak nihče si ni mogel niti predstavljati, da se bo zgodilo to, kar se dejansko je. To smo najmanj pričakovali, da bodo naši napadli nas.

Nenavadna je vaša epizoda, iz časa po vojni je, ko ste bili zaprti v Kališovcu. Kaj ste doživeli?

Zaprti – ne, zadržani oziroma ugrabljeni, bi lahko rekel. To je bilo konec maja leta 1993. Takrat so iskali lokacijo za trajno odlagališče nizko in srednje radioaktivnih odpadkov iz NEK. Izmed kakšnih dvajsetih lokacij je bila v ožjem izboru ena v Halozah, druga pri nas, za tretjo se trenutno ne spomnim. Pri nas je bila v Kališovcu. Z Jožetom Grajžlom, ki je takrat snemal z menoj, sva se odpeljala tja, kjer naj bi bila predvidena lokacija.

Menda so nastali zapleti?

Ko sva prispela tja, so začeli prihajati domačini. »Kdo vaju pošilja, kaj tukaj delata, za koga delata?« so spraševali. In se je začelo prerekanje in prepričevanje. Bolj ko sem jim razlagal, da sva prišla posnet, da bodo oni povedali, kako in zakaj so proti odlagališču, slabše je bilo. Vzeli so nama ključ avtomobila. Rekli so nama, da ne bova mogla oditi, dokler ne bo prišel tja najin šef oziroma tisti, ki naju je poslal. Potem sem začel klicati v Ljubljano. Franjo Mavrič je bil urednik TV Dnevnika. On naju je branil, domačini so zahtevali, da pride tja. Potem je prihajalo vse več ljudi. Prišel je Herman Kunej, ki je bil predsednik izvršnega sveta krške občine. V gneči je dobil nekaj sunkov, eden od domačinov se je lotil mene, a nihče ni pristopil, da bi ga zvlekel stran, komaj sem se ga rešil.

Na prizorišče so prišli še Marjan Jerman z Vala 202, Vanja Vardjan s Televizije Ljubljana in drugi novinarji, policisti in potem še Boris Sovič, ki je bil državni sekretar za energetiko, pripeljali so ga s helikopterjem. Okrog devetih zvečer so v tisti hiši, v kateri so naju zadrževali, le podpisali izjavo, da na tem kraju ne bo nikoli in nikdar odlagališča kakršnih koli radioaktivnih odpadkov. Z domačini se ni dalo nič dogovoriti, bilo je nekaj suvanja, neka domačinka mi je primazala klofuto, češ, kaj se pa ti greš. Po podpisu so se domačini pomirili in kasneje sem bil še večkrat pri Matku Plahuti, ki je bil najglasnejši med njimi. Vendar smo zaradi tistega dogajanja kasneje hodili po sodišču, ker so jih ovadili po službeni dolžnosti. Ampak ne jaz ne Grajžl nisva zahtevala ničesar od njih, tako da so jo vsi odnesli brez kazni.

Kakšen teden po dogodku v Kališovcu naju je s snemalcem Jožetom Grajžlom urednik Tednika Darko Marin poslal še v Haloze, kjer je bila tudi lokacija. Tam je bilo mirnejše, sva pa svoj prihod za vsak primer napovedala policiji.

Spust po Savi. Kako se ga spominjate?

Žalostna zgodba, res. Še zmeraj trdim, da se je ta zgodila zaradi neznanja, nepoznavanja Save, take, kot je že bila takrat. Zdaj vemo vsi, kakšna je Sava zaradi elektrarne, takrat očitno ni nihče, tudi jaz ne. Ko so gradili hidroelektrarno Blanca, se je pojavila ideja, da gremo še zadnjič pred preusmeritvijo čez prelivna polja po reki Savi od Sevnice do Brestanice s kanuji. In tako je sevniški župan Kristijan Janc organiziral Zadnji spust po Savi, kot ga je poimenoval. Povedal sem jim, da se zaradi predčasne zajezitve reke Save ne bo več mogoče peljati s čolni mimo elektrarne. Zato je bil dogovor, da gremo do elektrarne, tam po suhem prenesemo čolne mimo elektrarne, se na drugi strani vrnemo v reko in nadaljujemo vožnjo. Šli smo s petimi čolni. Ena ekipa se je že v Sevnici zaletela v steber mostu, zato se je vrnila na breg in ni šla naprej. Pri hidroelektrarni Blanca se je ena skupina ustavila in šla na nasip. Nameravali smo se jim pridružiti še mi, da bi potem skupaj potegnili čolne na kopno, jih prenesli mimo elektrarne in se vrnili v Savo. Trije čolni smo bili še v reki, ta, v katerem sem bil, je bil gasilski z motorjem. V čolnu sva bila midva s Tomijem, on je snemal, jaz sem fotografiral, in dva gasilca. Kar naenkrat so se v čolnu, v katerem je bil Kristijan Janc, odločili, da gredo čez preliv. Povsod je bila vodna površina popolnoma gladka, ni se videlo, da voda sploh teče. Iz čolna se tudi ni dalo videti, da je malo naprej reka za kakšna dva metra nižje.

S čolnom so se naravnost zapeljali čez. Potem smo slišali neko kričanje. »Seveda, voda jih je poškropila, zato kričijo,« smo rekli. Potem so čez prelivno polje pod kotom zapeljali še tisti iz drugega čolna. Slišati je bilo tudi neke glasove, ampak v šumenju reke nismo mogli natančno razbrati, za kaj gre, bilo pa je zelo čudno. Zato smo dvignili motor čolna in se na petem prelivnem polju še mi zapeljali čez jez. Padli smo na vodno gladino, zelo je počilo, zato sem pomislil, da se je čoln razpočil. A se k sreči ni poškodoval. Gasilca sta skušala zagnati motor. Ni vžgal! Ampak z našimi malimi vesli v tisti kipeči vodi pod jezom ne bi mogli narediti ničesar. Še enkrat je potem gasilec potegnil vrvico in motor je le vžgal. Zapeljemo se ven iz tistega toka in na sredino reke – nikjer nikogar. Ne čolna ne ljudi. Odpeljali smo se naprej, ker se nam je zdelo, da je nekdo v vodi. In tam smo potegnili iz vode nezavestno Jančevo Ano, ki so jo potem na bregu uspešno oživljali. Potem smo potegnili iz vode še dve. Preostalih ni bilo nikjer.

Prišli so reševalci, policija. Prišla sta predsednik Danilo Türk in predsednik vlade Janez Janša, ki je potem ostal tam do pozne noči. Moji doma niso vedeli, kje sem, tako da so precej pozno izvedeli, da sem živ. Potem taka stvar pride za tabo. Seveda sem poznal skoraj vse te ljudi, ki so umrli. Nikogar ne krivim. Dogajalo se je v nekem adrenalinu. Če bi mi zdajle kdo rekel, da naj grem tam čez, tudi s tistim motornim čolnom ne bi šel. Danes vem, kako je, prej pa tega res nisem vedel.

Zadnja leta Goran s svojim fotoaparatom lovi tudi smučarske letalce v Planici, kjer je nastalo tudi nekaj tisoč slik. Pa ne samo letalcev, ampak tudi dogajanja ob tem športnem prazniku. (Foto: osebni arhiv G. R.)

Najbrž po vsem tem in drugem pomislite: nič ni prizaneseno v novinarstvu – ampak kako ste prišli vanj?

V novinarstvu sem delal več kot 40 let, za TV Slovenija dobrih 38 let. Za novinarstvo sem se odločil že v četrtem razredu osnovne šole, ne vem, zakaj, in potem sem pisal v Dolenjski list. Pisal sem o kegljaških turnirjih, ker je moj oče kegljal. Ali pa o bralni znački, novogradnjah. Nekaj so mi tudi plačevali. V srednji šoli me je še naprej držalo novinarstvo. Moj stric Polde Rovan je bil na šoli profesor telovadbe. Takrat sem treniral tudi gimnastiko na gimnaziji pri profesorju Jožetu Senici, zato me je malo držalo, da bi šel na Visoko šolo za telesno kulturo. Na informativni dan sem šel tja in na takratni FSPN, današnji FDV. Potem sem se le odločil za novinarstvo. Zadnji dve leti študija sem imel štipendijo SGP Pionir, ker je oče delal v Pionirju, zato sem se najprej zaposlil tam, da sem odslužil to štipendijo. Vmes sem šel v vojsko in diplomiral na temo obveščanje v Pionirju. Po vrnitvi od vojakov sem urejal Pionirjev časopis, za katerega sem napisal večino člankov in posnel večino fotografij in jih tudi sam razvil.

To je bilo v Novem mestu, jaz pa sem živel v Krškem. Takrat so bili boni, ki jih je uvedla Milka Planinc, potem pa še sistem par-nepar za avtomobile, tako da je bilo kar zapleteno priti v službo. Zato sem iskal službo v Posavju. Ob tem je prišla nenadejana ponudba Janeza Pezlja, da bi prevzel dopisništvo takratne TV Ljubljana za Posavje.

In ste šli na televizijo?

Ne takoj. Pred tem sem se namreč prijavil na razpis Radia Brežice in so me tam že sprejeli. Dobrega pol leta sem ob delu v Pionirju delal kot dopisnik televizije. Televizija zame sicer ni bila tisto, kjer bi rad delal, bolj sem se videl kot fotoreporter. Za Posavje je takrat Gospodarska zbornica že kupila kamero, da bo regija imela tudi svoje TV-dopisništvo. Pred menoj je to honorarno delal Milan Jazbec. Nekaj se je zameril uredniku TV-dopisništev Tomažu Terčku in zato so se potem obrnili name. Imel sem preizkus pred kamero, kjer me je posnel Mirko Vesel. Preizkus sem opravil uspešno. Potem so objavili razpis, nanj sem se prijavil edini, sprejeli so me in 15. maja 1985 sem se redno zaposlil na Radioteleviziji Ljubljana. Ob tem in tudi prej sem pisal tudi za nekatere časopise; v Krškem sta izhajala Srž in Naš glas, kasneje Savaglas in za Dolenjski list in Posavski obzornik. Ampak to nisem delal redno, to je bilo bolj ob mojem novinarskem delu.

Takrat še ni bilo digitalnih povezav. Kako ste kot televizijec torej poslali filmske posnetke in besedilo v Ljubljano?

Pošiljali smo po vlaku. V Ljubljani so razvili film. Potem sem klical v Ljubljano, takrat še ni bilo telefaksov, v strojepisnico. Tam sem po telefonu narekoval svoj tekst in tega smo potem dodali k filmu, prebral ga je spiker in tako je šlo v oddajo.

Kadar je bil regijski obzornik iz Posavja, sem moral biti že zjutraj v Ljubljani. Dan prej sem moral poslati vse filme, da so jih razvili. Te smo naslednji dan ves dan montirali. Ker je bil Obzornik oddaja v živo, sem seveda napovedoval svoje prispevke. Zame je bilo to stresno. V živo nastopati, tu ni bilo popravkov. Plus kravata in suknjič. Tako da mi ni bilo ravno ljubo.

Ob svojih bogatih izkušnjah najbrž zlahka primerjate novinarstvo v svojih začetkih in danes. Kaj bi rekli?

Ko sem začel, nisem imel niti pisalnega stroja, dolgo niti telefona, ker sem bil v pisarni turističnega društva, kaj šele mobilni telefon. Tudi službeni avtomobil sem dobil šele po šestih letih. Tehnika je potem olajšala vse skupaj, seveda. Danes si mnogi niti ne znajo predstavljati, kako smo sploh lahko delali.

Povsod vas vidimo s fotoaparatom. Gotovo imate zelo bogat arhiv svojih fotografij?

Ko sem bil »mulc« in tudi v srednji šoli, ko sem hodil v hribe, sem veliko fotografiral tudi na diapozitive in črno-bele filme, ki sem jih sam razvijal. Potem seveda tudi pri Pionirju. Takrat se je dogajalo precej in sem hodil na razne dogodke – na koncerte, športne in kulturne prireditve – in tam fotografiral. Fotografiral sem tudi motokros, ker je sin Nik vrsto let tekmoval v motokrosu. S prihodom digitalnih fotoaparatov pa se je začelo na polno. Fotoaparati so kmalu postali dostopnejši, in ko padeš v fotografijo, se zlepa ne rešiš tega. Zdaj brez fotoaparata ne znam iti na noben koncert, nikamor. Če je zasebna zabava, poklicni fotograf ne bo vzel s seboj fotoaparata, jaz ga vzamem. Je pa zanimivo: da bi kdaj fotografiral s telefonom, se skoraj ne spomnim. Imam fotoaparat. S telefoni se zdaj že da posneti zelo dobre fotografije, vendar sem očitno še malo starokopiten.

Imeli ste kar nekaj razstav. Kaj vas je navdihovalo k temu?

Prva je bila leta 1986. Takrat sem bil v Literarnem klubu Bena Zupančiča. Silvo Mavsar je bil predsednik in je predlagal, da bi imeli še fotosekcijo. In tako sva imela s Stojanom Šobo takrat skupno razstavo Dekleta, dekleta. Razstava je bila ob kongresu ZSMS v Krškem. Marca sem imel odprtje v krškem kulturnem domu. Ta razstava je potovala potem še v Brežice, Sevnico, Velenje in Celje. Potem se je moja razstavna dejavnost za nekaj časa nehala. Ves čas so me nagovarjali, kdaj bo razstava Dekleta, dekleta II. A je bila šele leta 2009. Vmes sem se včlanil v Društvo ljubiteljev fotografije Krško, kjer sem še zmeraj član. Pripravil sem tudi nekatere druge razstave, npr. o Kozjancih, glasbenikih, pogledu z neba, Pihalnem orkestru Krško in še nekatere.

Vaša posebna fotografska zgodba je tudi Šelmarija. Kostanjeviško pustno dogajanje ste predstavili tudi s svojo fotografsko razstavo.

Ob razstavi v Kostanjevici (Foto: osebni arhiv G. R.)

Ja, to je bilo leta 2019. Razstavil sem več kot dvesto fotografij, nastalih od leta 2005 do 2018. To so bile bolj lokalne šeme, pustni liki Prforcenhausa. Sem pa Šelmarijo fotografiral skoraj vsako leto, saj je pust moj najpriljubljenejši običaj in kar ne morem brez njega.

Najbrž je težko prešteti vse svoje fotografije?

Ni težko, zdaj ko je sistem digitalni. Ves svoj arhiv: črno-bele, barvne in diase, vse, kar sem delal na film, sem skeniral. In to je vse v mojem arhivu. Digitalne fotografije imam vse oštevilčene, tako da jih je zdaj že okoli milijon dvesto ali milijon tristo. Vse slike obdelam in skušam čim natančneje označiti vsebino. Samo Šelmarije imam približno 50.000 slik.

Digitalna slika, je to potuha? Prej je fotograf varčeval s filmom, zdaj tega ni treba. Kako kot fotograf doživljate te tehnične spremembe?

Prej si imel 36 slik, zdaj jih imaš petsto. Prej si v pol ure razvil film in naredil slike, zdaj traja po nekaj ur, da to vse pregledaš, označiš, obdelaš, in to ti vzame veliko več časa.

Za seboj imate tudi številna potovanja.

Upam, da jih bo še. Ko je sin Nik vozil motokros, smo leta 1997 kupili star kombi. Iz tistega predelanega kombija smo potem postali avtodomarji. Že takrat smo potovali, čeprav ni bilo veliko časa, ker je imel skoraj vsak konec tedna tekmo. Leta 2014 sem kupil novejši kombi, ga dal predelati za svoje potrebe, tako da s sabo vozim tudi štirikolesnik. Zdaj je teh potovanj več, pa tudi na daljša se večkrat odpraviva z ženo. Zadnji dve leti smo zaradi covida nekoliko manj potovali, zdaj ko sem upokojen, pa bova spet lahko kaj več.

Članek je bil objavljen v 1. številki Dolenjskega lista 5.  januarja 2023

M. Luzar