DL: Igor Lukšič, politolog - V Sloveniji nikoli nismo marali strank

2.2.2023 | 14:40

Igor Lukšič

Igor Lukšič je politolog, politični analitik in komentator, redni profesor in nekdanji dekan Fakultete za družbene vede, nekdanji slovenski minister za šolstvo in šport ter nekdanji predsednik Socialnih demokratov. Odraščal je v Dolenjskih Toplicah in maturiral na novomeški gimnaziji.

Poslušate Radio Ga ga?

»Ga.«

Kako pomembna je politična satira za demokracijo?

»Zelo. To je eden izmed indikatorjev odprtosti demokracije. Začela sta Ježek in Tof, imeli pa smo obdobja, ko satire preprosto ni bilo. To so bila najbolj zagamana obdobja v slovenski politiki. Ko satira je, ljudje vedo, da politika ni tako usodna, kot sama zase misli, da je.«

Kako se počutite, ko slišite, kako vas posnemajo, kako se delajo norca iz vas?

»Jaz sem bi zmeraj vesel, ko sem to slišal. Imel pa sem problem, da so me v to ujeli šele pred koncem politične kariere. Nekako niso našli pravega oprimka. Moram reči, da sem to pogrešal. Satira te prikaže v neki drugi luči, je ogledalo, ki poudari nekatere tvoje hibe ali pa tudi dobre lastnosti. Tako vidiš, kaj je tvoj problem, kaj predstavljaš v javnosti.«

Danes satirikom pri politikih ni težko najti značilnosti, na katere se lahko obesijo. Obnašanje novih političark in politikov je precej bolj sproščeno kot v preteklosti.

»Njihovo obnašanje prav kliče po satirični obravnavi. Imajo pa satiriki težavo, ker je že samo obnašanje nekaterih politikov satira. Če hoče satirik izpasti smešen, mora iz njih delati resne figure.«

Kdo danes riše modne smernice obnašanja v politiki?

»Zdi se mi, da je aktualna ideja biti všečen trenutnemu emocionalnemu stanju ljudi. To je zdaj glavni trend.«

To je Pahor počel že zadnjih deset let.

»Pa tudi prej. Ko je prišel na sceno kot mlad politik, so zanj rekli, da je prišel v politiko z modne steze in da se še naprej tako obnaša. Izpostavljali so njegov narcizem, način oblačenja in občutek za nastopanje. On je v politiko pri nas uvedel pomembnost tega, da si ljudem všeč, ker je od tega odvisen tvoj rating in s tem tudi volilni izid. Zdaj v politiko prihajajo ljudje, ki delujejo po navdihu, neposredno dihajo z občinstvom. Če to od njih pričakuje, da pokažejo, kdo so, to marsikdo z veseljem tudi naredi. Imamo pa različne sloge. Če vzamemo Grimsa, od njega pričakujemo, da bo to neki zagrenjen tip, in on nas v tem nikoli ne razočara. Na drugi strani je Urška Klakočar Zupančič, ki je zelo inovativna, se hitro poveže z občinstvom, in ko to od nje pričakuje pirueto, jo ona tudi hitro naredi. Ko se pričakuje od nje, da fante na televiziji postavi v kot konservativizma, to tudi naredi.«

Omenili ste konservativizem. Je delitev slovenske politike na levico in desnico sploh pravilna, ne gre na neki način bolj za urbano in ruralno, svobodnjaško in nazadnjaško politiko?

»Merila za razlikovanje med političnimi opcijami so pri nas nekoliko specifična. Glavno merilo izhaja iz Rimokatoliške cerkve. Torej, desničar je tisti, ki je na strani Rimokatoliške cerkve. Na drugi strani so ateisti. Glavne teme so: splav, LGBT-skupnost TER domobranci in partizani. Ni pa pri nas prišlo do tega, da bi se levica in desnica delili po merilu bogati – revni ali delo – kapital.«

Očitno pa te delitve ljudstvu, volivcem, niso najbolj všeč, sicer bi težko pojasnili fenomen uspeha neodvisnih in tako imenovanih neodvisnih kandidatov. Za neodvisne se deklarirajo politiki, ki tudi približno niso neodvisni.

»Tovrstna neodvisnost je v slovenski politiki stalnica. Ljudje v Sloveniji nikoli niso marali strank. Če so jih podpirali, so to počeli le neko obdobje. Na primer konec 19. stoletja, ko je strankarstvo nastajalo, in na začetku stare Jugoslavije na prvih volitvah, potem pa so stranke začele razpadati in so bile od leta 1929 do leta 1941 celo prepovedane. Tudi v socializmu stranke niso bile dovoljene in se je politika organizirala drugače. Do vnovičnega navdušenja nad strankami je prišlo v letih med 1989 in tam nekje do 1993. Potem pa smo počasi spet začeli zgubljati veselje do strank. Na prvih volitvah ni nihče razglašal, da je neodvisen, vsi so govorili le to, da niso podaljšek komunizma, in so iz naslova neodvisnosti od obstoječih struktur dobili večjo podporo. Tudi Kučan ni bil nikoli strankarski kandidat; vedno je nastopal kot neodvisen. Tisti, ki poznajo politično predstavo Slovencev, ugotavljajo, da je izrazito protistrankarska in apolitična. To izhaja iz tega, da večinsko ne verjamemo, da je stranka orodje za organiziranje somišljenikov, ki se borijo za to, da bodo imeli vpliv na upravljanje države; stranko bolj razumemo kot neko zasebno grupacijo, kliko, ki jo uporabljajo za uresničitev zasebnih interesov, zato v stranke ne verjamemo. Verjamejo pa zelo v ljudi, ki do včeraj niso bili vključeni v politiko. Ti potem dobijo na volitvah večjo podporo. Ta neodvisnost pomeni, da te ljudje še ne poznajo. Ko pa te spoznajo in se v javni predstavi konfiguriraš kot človek, s katerim se ne strinjajo vsi, nimaš več podpore.«

Tako vsaka štiri leta vlado prevzame skupina ljudi, katerih precejšen delež nima nobenih izkušenj s politiko ter si politiko in upravljanje države predstavljajo pogosto povsem napačno.

»To si predstavljajo na osnovi izkušenj, ki jih imajo, kot vodenje podjetja, kot funkcioniranje v družini ali v nekem društvu, v katerem so bili pred tem organizirani, nekateri pa celo tako, kot poteka komunikacija za šankom, kjer so do takrat živeli.«

S tem državi povzročajo veliko škodo.

»Do zdaj nam ni uspelo organizirati države tako, da bi poskrbeli za dvig kakovosti življenja vseh ljudi, da bi poskrbeli, da bi bilo generacijam otrok bolje, kot je bilo starejšim. Pri nas je bolj videti, kot da imamo državo za to, da nadaljujemo medsosedsko kulturo boja do zadnje kaplje krvi, ko dokazujemo, kdo ima prav.«

V slovenski politiki imamo na eni strani vedno nove politične analfabete, na drugi strani pa nekoga, ki z njimi spretno manipulira in ves čas v ospredje potiska teme, ki nas kot narod ločujejo.

»Politično imamo problem, ker razen SDS nimamo nobene niti približno tako močne stranke. Zaradi tega tudi nimamo nobene resne protigrupacije, ki bi politično omejevala Janeza Janšo. Tako vsaka štiri leta bolj ali manj uspešno sproduciramo nekaj zelo začasnega, kar se zelo hitro razgradi, ker noče biti organizirano kot stranka, ampak je samo nekaj za omejevanje moči Janeza Janše.«

Kaj pa SD, stranka, ki je že ves čas na sceni?

»SD to ni. Vedno dobi le tistih par odstotkov. To je stranka, ki nima nobenih resnih finančnih podpornikov, nima množičnega članstva, ki bi verjelo v to stranko in bi jo tudi finančno podpiralo. SD ima tradicijo, nima pa politične moči. Ko je bila na oblasti, ko je vlado vodil Borut Pahor, so v njej sedeli ljudje, ki niso bili člani stranke ali pa so bili vanjo vključeni le začasno. Na primer: Ljubica Jelušič, Dejan Židan, Boštjan Žekš … To so bili nestrankarski ljudje, bližje liberalnim kot socialdemokratskim nazorom. Tudi sekretarja vlade, Milana M. Cvikla, smo dobili iz LDS-a.«

Bili ste predsednik SD, danes ni videti, da bi bili še aktivni, ne le v stranki, tudi v politiki ne. Ste še član.

»Še. Formalno. Članarino še plačujem.«

Ima aktualni predsednik vlade Robert Golob kaj več možnosti, da njegova stranka ostane pomemben akter tudi v prihodnosti?

»Robert Golob v primerjavi z dozdajšnjimi ad hoc predsedniki kaže precej več energije in zavzetosti pri vzpostavljanju stranke. Je eden redkih med njimi, ki ima namen ostati dva mandata, vsi drugi niso razmišljali tako dolgoročno. V svoj projekt je vključil nekaj ljudi, ki imajo izkušnje, vendar je teh ljudi v resnici zelo malo. Te, ki jih je vključil v vlado, je tudi pobral z vseh vetrov. Če ne bo delal na močnem kolektivu, če ne bo delal na neki identiteti, če ne bodo v stranki skupaj oblikovali stališča o tem, kam naj bi šel razvoj Slovenije v vseh ključnih resorjih … Tega za zdaj ne počne oziroma počne čisto pragmatično na sejah vlade, ko pride do neke krize. V Svobodi znotrajstrankarskega življenja še niso uspeli razviti.«

Saj so skupaj šele kratek čas.

»Res je, vendar morajo začeti delati v to smer. Če bodo to delali, kar bo od Goloba zahtevalo enormno energijo in veliko časa, potem ima možnosti. Navadno se vsi ti, ki so prišli na ta način na oblast (Cerar, Šarec, Janković …), niso hoteli ukvarjati s stranko. Mislili so, da se da na naslednjih volitvah zmagati po istem receptu, kot so zmagali prvič.«

Kaj pa stranka Levica, ki ji je pred osmimi leti kot nekemu združenju iniciativ, strank in gibanj uspelo priti v parlament in tam ostati, letos spomladi vstopiti v vlado kot čisto resen koalicijski partner? Če pritrdimo vaši tezi o liberalnem značaju stranke SD, je Levica pravzaprav edina res leva stranka pri nas. Kako jo pozicionirate?

»Levica je s tem, ko je prišla v vlado, ki tako kot vse vlade deluje prokapitalistično in je skladno s prevladujočo ideologijo v glavnem na pozicijah neoliberalizma, ker v tem vladajočem sistemu ne moreš biti kaj drugega, precej spremenila svojo identiteto. V sebi nimajo več tega anarhističnega elementa, da so proti vsaki oblasti. Zdaj so konstitutivni del oblasti. Anarhistični značaj so preprosto opustili, nekaj malega ga je ostalo le še v parlamentu prek Kordiša …«

… ki pa se je kot predsedniški kandidat tudi precej vzdržal. Bil je všečen. Med ljudmi je dobil veliko simpatij, volili pa niso zanj.

»Ljudje so volili taktično. Za nekoga, ki ima več možnosti za zmago.«

Je politika na globalni ravni zmožna preprečiti drvenje naše civilizacije v prepad? Problem je egoizem kapitala, ki ga je za dosego okoljskih ciljev treba omejiti. To lahko stori le politika. Je moč politike še dovolj velika, da kapitalu postavi meje?

»To je pravzaprav ključno vprašanje. Politika se nekaj trudi. Vendar, ali ji bo to uspelo?«

Noben drug ne more tega narediti namesto nje.

»Točno tako. Noben drug ne more tega narediti, ker interesi posameznih kapitalskih blokov so samo za prevlado znotraj delitve bogastva, ne pa da bi celotna populacija bolje živela. Noben izmed posameznih kapitalskih blokov ni zainteresiran, da bi se svet usmeril v bolj civilizacijsko smer. Če rečemo, da smo proti plastičnim vrečkam, to pomeni samo to, da s tem promoviraš neki drugi kapital, ki proizvaja na primer steklenice ali pa papirne vrečke. Podobno se je pokazalo pri energetski zgodbi. Izbira virov energije je stvar izbire močnejšega bloka kapitala, tistega, ki se mu bo uspelo javnosti prikazati kot bolj čist. Tekma za najbolj zeleno je tekma za to, kdo je najmočnejši. V to lahko poseže le politika, ki pa se mora nasloniti na dobre znanstvene raziskave in premisleke. Vendar vidimo, da je znanost zadnje čase čedalje bolj kupljiva in se ukvarja predvsem z raziskavami, ki jih plača najbolj propulziven kapital.«

Kriva pa je politika, ki ni sposobna zagotoviti sredstev za neodvisno delovanje znanosti v korist vsega človeštva, ker jo pošilja na trg, na katerem odločajo kapitalski interesi.

»Točno to je problem. Kapitalski interesi vplivajo na javnost tako, da ta verjame, da je večji proračun za znanost slaba rešitev in da lahko najbolje o tem, kaj naj se raziskuje, odloča zasebni kapitalski interes. Javni interes je v rokah politike, ki je edini prostor, v katerega lahko pridejo vsa spoznanja ljudi, vsa znanstvena dognanja. Ko se prostor politike omeji z intervencijami kapitalskih interesov, ko se centri odločanja iz politike selijo v kapitalske kroge, kar se nam v zadnjih dvajsetih letih intenzivno dogaja, se znanost ne ukvarja več z raziskavami, ki so pomembne za vse ljudi, ampak z raziskavami za doseganje prednosti posameznih kapitalov. To je bilo najočitneje pri cepivih za covid. Kdaj bo konec vojne v Ukrajini? Ko bodo ti, ki načrtujejo obnovo, in ti, ki so pokupili zemljo za proizvodnjo hrane, pridobivanje zlata, litija in tako naprej, močnejši od tistih, ki prodajajo orožje.«

Članek je bil objavljen v 50. številki Dolenjskega lista 15.  decembra 2022

Igor Vidmar