DL: Portret tedna - Andreja Brancelj Bednaršek

8.1.2023 | 13:00

Belokranjskemu muzeju Metlika so za njegovo sedemdesetletnico ob metliškem občinskem prazniku podelili plaketo občine. Sedem desetletij življenja muzeja je kar precej, a je to hkrati le drobec v dolgem obdobju od pradavnine in poznejših zgodnjih naselitev v zdajšnji Beli krajini do danes. Omenjenemu dolgemu obdobju Belokranjski muzej posveča svojo stalno razstavo Bela krajina v odsevu sedmih tisočletij – Življenje in zapuščina naših prednikov. Prvi del te razstave je Arheološko bogastvo Bele krajine, ki je bil sicer na ogled že desetletja, a so ga zdaj uredili na novo in dopolnili z novimi odkritji. Prav ta arhitekturni prikaz je bil poleg sedemdesetletnice kot take pomemben motiv lokalni skupnosti za podelitev letošnje občinske plakete muzeju, s katero v Metliki zahvalo izkazujejo, seveda, muzejskemu kolektivu, ki ga organizacijsko vodi direktorica Andreja Brancelj Bednaršek.

Direktorica, ko govori o opravljenem delu v ustanovi, najraje govori v množini. »Ideja se mogoče res poraja v eni glavi, a uresničimo jo lahko le skupaj,« odgovarja na vprašanje, kolikšna je njena osebna zasluga za letošnjo plaketo, ki sicer ni prvo priznanje muzeju. Kljub »množini« je ona kot direktorica prepričevala zadnjih dvanajst let Ministrstvo za kulturo, da Belokranjski muzej potrebuje strokovnjaka za arheologijo »In najlepše darilo za sedemdesetletnico muzeja je, da je ministrstvo odobrilo zaposlitev kustosa arheologa,« pravi.

Arheološkemu delu bo muzej v omenjeni razstavi o Beli krajini dodal najprej predstavitev srednjega veka ter pozneje še etnološki del in pregled novejše zgodovine, kar vse naj bi pripravil do svoje 75-letnice v letu 2026. K temu cilju gre muzej ob dejstvu, ki je po besedah direktorice izjemno pomembno in ga je zato tudi osebno zelo vesela. »Belokranjski muzej Metlika je pridobil pooblastilo za opravljanje državne javne službe muzeja za štiri področja: arheologijo, etnologijo, likovno umetnost in zgodovino. Za muzej je to temeljno, da lahko samostojno dela na vseh teh področjih. Vedno smo poudarjali, da smo splošni pokrajinski muzej, in to so področja, ki jih pokrivamo splošni muzeji,« pravi.

Tako muzejsko zgodbo Andreja Brancelj Bednaršek soustvarja okoli štirideset let. »Imela sem to srečo v življenju, da sem se znašla tu, kjer sem. Muzejsko delo sem spoznavala že kot študentka etnologije in umetnostne zgodovine. Nekdanjemu ravnatelju Jožetu Dularju moram biti hvaležna, da me je naučil vse tisto, česar se mlad človek na fakulteti ne nauči, ampak ga nauči praksa,« pravi. Potem ko je začela kot kustosinja, je zdaj muzejska svetnica, kar je najvišji naziv, ki pomeni, da je ves čas, tudi na vodilnem mestu direktorice, delala tudi na strokovnem področju. »Ob kakšni razstavi, ki jo pripraviš in te njena vsebina potegne vase, se vprašaš, ali mi je res treba tistega (direktorskega dela, op. p.),« v odzivu na vprašanje, kako je biti direktor, napol v šali doda v svoj avtoportret.

Klic umetnostne zgodovine in etnologije, s katerima zdaj desetletja živi življenje predane muzealke, ki delovnemu dnevu ne postavlja časovne meje, jo je dosegel že v družini v domači Metliki. Oče je bil učitelj kemije in biologije, ampak Andrejo je bolj privlačilo poklicne področje mame – likovne pedagoginje – in je izbrala študij umetnostne zgodovine in etnologije na ljubljanski filozofski fakulteti. Metličanka je, kar pri njej pomeni, da gre zelo rada po svetu (s sinom sta veliko potovala), a še raje se potem vrne v Metliko.

Metliki je namenila tudi tri želje, ki jih je izrekla v zahvali pred časom ob prejemu Ganglove plakete – občinskega odličja za dosežke v kulturi: »Silno želim, da bi Metliko vključili v Združenje zgodovinskih mest Slovenije. Ta želje se je uresničila. Silno si želim, da bi z obnovo metliškega gradu prišli do konca, zato da bi v njem muzej lahko nemoteno opravljal svoje delo. Tu smo nekako na treh četrtinah poti. Tretja želja je bila, da bi se, preden zapustim ta svet, lahko sprehodila po prenovljenem zgodovinskem jedru Metlike.« Ali je želje ponovila mogoče ob prejemu drugih nagrad, ni znano, dejstvo pa je, da je njenih nagrad več. Pred časom so ji podelili stanovsko Valvasorjevo priznanje in Valvasorjev nagelj ter letos skupini, v kateri je sodelovala, Valvasorjevo nagrado. To je nagrada za razstavo Ljubiteljev zaklad, s katero so ob dvajsetletnici Galerije Kambič predstavili zbirko Vinka Kambiča in Vilme Bukovec. Med nagradami, ki so tudi nekako njene, je tudi častni znak svobode Republike Slovenije muzeju ob njegovi 50-letnici.

Članek je bil objavljen v 46. številki Dolenjskega lista 17. novembra 2022

M. Luzar