DL: Iz decembrske pravljice - Tabernakelj, ki diši po jeseni in božiču

1.1.2023 | 10:00

S srcem med majolikami (Foto: M. L.)

Veselje po končani še zadnji podrobnosti na medenem izdelku (Foto: M. L.)

Lea Babič iz Bukovja (na Bizeljskem) je prednovoletnemu času, ki je že sam po sebi nevsakdanji, v doživljanju mnogih nekako pravljičen, še sama dodala okrasje, izbrano prav za to praznično obdobje.

Adventni aranžmaji, ki jih ljubiteljski izdelovalci ustvarjajo mnogo vrst, so lahko lepi, lahko so tudi okusni. Oboje velja za te, ki jih je naredila Lea Babič, saj je uporabila medeno testo. Ravna podlaga iz medenega testa, pobeljenega s sladkornim prelivom, na njej štirje piškoti zvezdice, prav tako užitni, in na vsaki od zvezdic svečka – mar ni to lepo izkazana čast adventnemu času?

Čar decembra v prvih dneh tega prazničnega meseca prinaša – kdo drug kot Miklavž. To vedo tudi članice Društva kmetic Ajda Šmarje pri Jelšah, zato se jim je Lea Babič, slovenska kmetica leta 2015, letos v decembru pridružila, da so skupaj delale iz testa ozaljšane figurice, ki opazovalcu zelo nazorno kažejo, kako je videti tisti pravi Miklavž, dobrotnik, ki v prednovoletnem času po vsem svetu nosi darila. Iz Lejine pekarske »delavnice« so prišle v praznični čas tudi »zasnežene« smrečice iz pobeljenih piškotov, zloženih skrbno v ošiljeno krošnjo po večstotisočletnem naravnem vzoru tega drevesa. Če v domišljiji potujete od ene takih njenih smrečic dalje čez ravan, v daljavi zagledate zasneženo cerkvico v božičnem času. Dejstvo je, da je Lea naredila tako cerkvico in da ta simbolični mali božji hram prijetno dopolnjuje njene letošnje božično-novoletne okraske, ki v njeni domači kuhinji simbolično ustvarjajo nekakšen bogkov kot, toliko bolj, ker so v tem prazničnem aranžmaju tudi z urarsko spretnostjo narejene jaslice. Vse stvari v tej čarobnosti imajo nekaj skupnega, to pa je medeno testo.

Jaslice

Cerkvica v božičnem času (Foto: L. B.)

Adventno okrasje (Foto: M. L.)

Jaslice so nekako posebna zgodba v božično-novoletni ustvarjalnosti Lee Babič. Nevsakdanja je denimo že njihova zgodovina. »Jaslice sem prvič naredila za begunske otroke leta 1991. Leta 1994 sem jih naredila za razstavo v Ljubljani in zanje prejela nagrado,« je povedala. Jaslice je naredila tudi za muzej jaslic na Brezju, ko je bila članica društva jasličarjev. Bukovje, kjer Lea Babič izdeluje vse omenjeno in še več tega, ni Dunaj, a čeprav sta ta mali kraj in veliko avstrijsko mesto oddaljena na zemljevidu, sta si bila v nekem času zelo blizu. Lejine jaslice so namreč pred leti uvrstili na razstavo v dvorcu Schönbrunn. To pa ni bil njen edini nastop z jaslicami v Avstriji. Neko leto so namreč med 71 jaslicami iz Slovenije obiskovalci omenjenega avstrijskega turističnega središča lahko občudovali tudi Lejine. Kakor posvečene so roke, ki znajo ustvarjati take jaslice, kot jih tudi Lea Babič, in k taki svetosti se lepo poda kraj ene od razstav, na kateri je tudi sodelovala, in sicer Sveta gora nad Solkanom. Za razstavo je jaslice pripravila tudi letos, kje natančno so jih razstavili, ne ve, ker razstave prirejajo drugi.

Med, to sladilo bogov, je vezivo snovi, ki ji Lea vdahne praznično dušo, a so bila poleg medenega testa gradiva njenih jaslic še druga, denimo slano testo in makaroni. O testu pa s tem še ni povedano vse, s čimer ima opraviti Lea. Testo, izdelano po izročilu, oblikuje v pleteno srce, za katero veljajo pravila o obliki in dodanih okraskih, če je to posavsko svatovsko srce. Ker pa srce ni samo eno, ampak je na svetu na tisoče src, ona po izvirniku izdeluje različice, kot ji velevajo osebni navdih in okoliščine, in to gre tako daleč, da je v njeni zbirki tudi violinski ključ iz testa.

Kvačka

Lea tudi rada kvačka. (Foto: M. L.)

Roke. Stvarnik jim je naklonil tisočero spretnosti. Štiri od teh so šivanje, pletenje, kvačkanje in vezenje, in vse štiri so polja ustvarjalnosti Lee Babič. Bila je med tistimi ženskami, ki so kvačkale grbe slovenskih občin. Ona je v spletu okoliščin kvačkala grb občine Apače. Zdaj kvačka logotip Turističnega društva Bizeljsko, pred tem je že naredila tak znak Društva vinogradnikov Bizeljsko, ki so ga izobesili v sejni sobi krajevne skupnosti. »Ko sem bila stara enajst let, sem si skvačkala krilce,« je dodala zanimiv podatek o tem, iz česa raste ustvarjalnost, ki polepša praznične decembre.

Majolike

Mogoče sto korakov iz Babičeve kuhinje, tega hišnega prostora, ki je delavnica, atelje in razstavišče prazničnega okrasja hkrati, je do nekega drugega, prav tako posvečenega prostora. Klet je to, spodaj v hiši. Tam raste nekakšen čudež: zbirka majolik. Dobesedno raste njihovo število. »Približujemo se številki 2.000,« je povedala Lea, ki pravi, da so jih v družini začeli zbirati leta 2000. Majolike so iz 67 držav z vseh celin, nekatere od teh čaščenih posod, ki jih svet povezuje v glavnem z vinom, so celo iz 19. stoletja.

Med majolikami so medene jaslice, ene od tistih, ki jih je Lea Babič naredila v enem od dozdajšnjih prazničnih decembrov. Položene so tam kot v tabernakelj, in kako ne bi bile ob vsej svoji slavni zgodovini. Tako so tu jaslice med stoterimi vrči, namenjenimi ponujanju vina, podarjene v neminljivo čast spominu, iz katerega se vsakič po zatonu poletja rojevata okus božičnega peciva in še prej mladega vina. Tudi to je čar, ki si ga z majhnim krajem Bukovje (na Bizeljskem) delijo na vseh koncih sveta.

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista.

M. Luzar